Tiskane izdaje
Zadnji teden smo bili pri pogajanjih med Grčijo in EU priča preobratom iz ure v uro. Kaj razkriva celotno dogajanje, torej vsi predlogi in zavrnitve z obeh strani?
Situacija se je zadnji teden zapletla in zgostila, ker se je približeval rok Grčije za plačilo milijardnega obroka Mednarodnemu denarnemu skladu. Grška vlada je mrzlično iskala možne rešitve in morda zaradi tega spreminjala politične odločitve hitreje, kot smo vajeni. Po drugi strani je v ozadju še zmeraj strategija, ki je konsistentna s predvolilnimi obljubami Sirize in njeno šestmesečno politiko, odkar je na oblasti.
Kdo je zadnji teden storil več napak, ki bi se jim bilo za boljši izid, če o tem po letih reševanja sploh še lahko govorimo, mogoče izogniti?
Zadnji teden je razgalil predvsem ozadja, ki so bila prej nekoliko prikrita. Čeprav gre v osnovi za finančno stisko ene od držav evrskega območja, je to predvsem politična kriza – grška, odločno levo usmerjena vlada je trenutno v ideološkem smislu izjema v naboru vlad v Evropski uniji (EU). Zadnji teden je postalo jasno, da ne gre toliko za denar, temveč predvsem za to, da Siriza ne bi ostala na oblasti, da ji ne bi uspelo v uporu proti varčevanju, ki služi interesu jedra EU na škodo njene periferije. To je pomembno sporočilo preostali periferni Evropi, glede na to, da se bližajo volitve v Španiji, na Irskem in Portugalskem. Če bo Siriza diskreditirana in prisiljena predati oblast, bo to jasen znak volivcem v omenjenih političnih skupnostih, da levica za razliko od sistemsko prilagojene »levice« v Evropi zdaj nima prostora.
Kaj se bo torej zgodilo v naslednjih tednih (pogovarjali sva se v četrtek)?
Napovedovanje prihodnosti bi raje prepustila ekonomistom.
Ekonomistom?
Ti so vešči napovedovanja in to večinoma tudi radi počnejo (smeh).
Veliko bo odvisno do izida nedeljskega referenduma.
Na dan objave intervjuja bo rezultat referenduma že znan. Toda vseeno poglejmo posledice obeh izidov, ker se tudi v njih verjetno skriva marsikaj.
Če se bo referendum izšel v prid Bruslju in na škodo tega, kar zagovarjajo uradne Atene, bi bil tak rezultat velikanski pritisk na grško vlado, naj odstopi, da bodo šli Grki znova na volitve. Kakšen bi bil rezultat volitev, je nemogoče napovedati. V dlje časa trajajočih kriznih situacijah se politični prostor praviloma »stisne«, del volivcev se radikalizira in veliko glasov se iz zmerne sredine preseli k bolj ekstremističnim političnim opcijam. Če bo priložnost, ki jo je v Grčiji dobila prava levica, zdaj zapravljena, bo morda naslednjo priložnost lahko dobila skrajna desnica. Tudi Sirizi je po dolgoletnem životarjenju z nekaj odstotki glasov prepričljivo in presenetljivo zmago na parlamentarnih volitvah prinesla šele kriza.
Glede na kritike Sveta Evrope lahko morda ob »nepravilnem« izidu pričakujemo oporekanje legitimnosti referenduma, katerega enotedenska kampanja je zelo kratka in zato v nasprotju s standardi Sveta Evrope.
Če se bodo ljudje odločili proti paketu varčevalnih ukrepov in finančne pomoči, bi to lahko pomenilo izključitev Grčije iz evroobmočja, česar večina Grkov glede na javnomnenjske raziskave noče. Pričakujemo lahko, da bo pri referendumskih za in proti pomembna ločnica socialni sloj, saj bodo tisti, ki so v petletnem obdobju varčevanja najhuje trpeli, najverjetneje odločneje rekli ne nadaljnjemu varčevanju kot pa premožni sloj, ki je tudi v tem času znal poskrbeti zase. Zgovorno je, da so kapitalski transferji iz Grčije še v zadnjem mesecu ali dveh in po petih letih krize dosegli milijardne vsote in dokončno izsušili grške banke.
Se torej strinjate z očitki, da bi tudi Siriza morala v zadnjih mesecih storiti več – biti pripravljena reševati situacijo z denarjem, ki se je nabral na računih grških tajkunov, z ostrejšim bojem proti korupciji pri javnih naročilih, z obdavčitvijo velikih ladjarjev ...?
Zadnji formalni pogajalski predlog, ki ga je Grčija ponudila institucijam in je zajemal višje davke za bogate, je Mednarodni denarni sklad zavrnil z argumentom, da naj bi tak ukrep dušil gospodarstvo. Glede na ideološke predispozicije Siriza z davki na veliko premoženje oziroma visoke dohodke ne bi smela imeti težav. V Bruslju morda ne želijo ali nočejo razumeti, da ekonomije in družbe, ki sta se v predkrizni obliki konsolidirali vsaj 30 let, ni mogoče urediti v šestih mesecih.
V šestih mesecih ni mogoče vzpostaviti učinkovitega načina za pobiranje davkov ljudem, ki so se jim desetletja uspešno izogibali, in od vlade tudi ni mogoče resno pričakovati, da bodo v mesecih izrednih razmer na hitro sprejemali in učinkovito implementirali daljnosežne strukturne zakonodajne spremembe. Dvomim, da se v Bruslju tega ne zavedajo.
Siriza tudi ne sme imeti dovolj časa, da bi uredila temeljne ekonomske in socialne probleme grške družbe, saj bi s tem konsolidirala svoj politični položaj in tako pokazala preostali Evropi, da gre tudi drugače, ne le po nemško. Le v enem mediju sem zaznala poročilo, da je predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker prejšnji teden poklical na razgovor v Bruselj Antonisa Samarasa, predhodnega grškega ministrskega predsednika in zdaj vodjo opozicije. Bruselj zdaj vleče poteze, ki vse bolj navajajo k pritiskom za zamenjavo vlade v Grčiji. Če bi to res bil ekonomski problem, se pogajanja glede na finančno in ekonomsko moč EU in nekaj sto milijard grškega dolga ne bi ustavila zaradi nekaj milijard, ki so predmet spora. Nočem širiti teorij zarote, toda vse bolj je videti berlinsko-bruseljsko strategijo, ki je namenjena tudi političnemu discipliniranju periferne Evrope.
Koliko je na tak razplet vplivalo dejstvo, da je Siriza prišla na oblast šele pred pol leta?
Morda bi se pritiski pač začeli prej. Bistveno je, da Sirizi ne sme uspeti. Treba jo je kolikor mogoče hitro destabilizirati, kot sporočilo in opozorilo volivcem drugje v EU.
Tudi Sirizi je seveda mogoče kaj očitati oziroma kritizirati njene politične odločitve in ravnanje. Siriza nam utegne z verjetnim neuspehom pokazati, da spremembe sistema od znotraj s sprejemanjem pravil strankarske igre in »dialoga« znotraj uveljavljenih razmerij moči v demokraciji kot marioneti kapitala niso več mogoče. Da si politična skupina ali gibanje, četudi pridobi široko javno podporo, z odločitvijo o konstituiranju v politično stranko zelo omeji manevrski prostor za delovanje v prid sistemskim spremembam.
Spremembe pa so še naprej in vse bolj nujne. Eno izmed spoznanj že iz obdobja upora v nekaterih evropskih družbah pred tremi leti, tudi v Sloveniji, je namreč, da pravi nasprotnik varnosti in blaginje za vse državljane ni politična oblast, pravi nasprotnik za državljanom neprijaznimi vladami je kapital, torej korporacije, banke in finančne institucije. Z njegovo brezdušno gonjo za dobičkom za ceno ljudi se bo treba spoprijeti.
Ko sem spremljala grško krizo v zadnjih nekaj mesecih, sem imela še nekaj upanja za Sirizo, dokler se je trudila vzpostaviti ad hoc koalicijo nezadovoljnih z nemškim načinom vladanja Evropi. Grški finančni minister Janis Varufakis se je lotil obiskovanja vlade, da bi se bilateralno pogovarjal o situaciji v Grčiji in ji pridobil zaveznike. Na tej točki se jim je resnično zalomilo, kar je škoda, saj je bila prav to glavna bojazen trdega jedra Evrope, namreč da se bo periferna Evropa povezala in se mu postavila nasproti.
Grkom pa ni uspelo oblikovati zavezništva, ki bi lahko izboljšalo pozicijo Grčije v komunikaciji s trdim jedrom Evrope. V Slovenijo se Varufakis ni potrudil priti in finančni minister Dušan Mramor je javno izrazil zamero. Siriza pri tej strategiji ni bila dosledna in ni uvidela, da bo nemogoče karkoli doseči, če bo ostala sama. Danes je Grčija izolirana.
Strinjam se tudi z nekaterimi ekonomisti, da je Grčija v ekonomskem smislu določena izjema. V drugih državah, ki so prav tako morale grenko požreti pakete varčevalnih ukrepov, so na račun okrnjenega življenjskega standarda večine lažje in hitreje sanirali situacijo, kot je bilo možno v Grčiji. Vprašamo se lahko, ali zaradi tega, ker so bili varčevalni ukrepi toliko bolj radikalni, saj je bila situacija v Grčiji zaradi brezglavega izposojanja še toliko slabša kot drugje, ali ker so predhodne grške vlade tudi veliko zamudile z nesposobnostjo dejanskega implementiranja reform.
Zaradi vsega naštetega?
Menim, da so vsi našteti razlogi odigrali določeno vlogo pri tem, da je Grčija, kjer je, ne morem pa oceniti teže posameznega razloga, saj se pri analizi opiram na poročanje medijev, od katerih velika večina posreduje informacije z določeno uredniško-lastniško agendo. Zdaj, v času referendumske kampanje, je mediatizacija grške krize še sploh tendenciozna.
Se pa Grčija ni reševala šest mesecev, ampak pet let.
V Grčiji se težave niso začele pred petimi leti, le zaznane niso bile kot težave. Pri raziskovalnem delu se osredotočam na evropeizacijske procese. Če za razumevanje grške sedanjosti pogledamo v bližnjo preteklost, torej na vstop Grčije v evropske – predvsem ekonomske – skupnosti, je na mestu vprašanje, zakaj je Grčija, majhen in relativno nerazvit trg v vzhodnem Sredozemlju, sploh bila dovolj zanimiva članica za združujočo se Evropo že leta 1981. Grčija je od takrat na veliko črpala evropska sredstva in po vstopu v evroobmočje izkoriščala poceni denar, ki je krožil na skupnem evropskem trgu.
Lahko ponovimo ideološko mantro, da je, če že ne ekonomska, pa simbolna »vrednost« Grčije kot izvora zahodne demokracije za EU velika, četudi ima antična demokracija malo zveze s sodobno predstavniško demokracijo. Če pogledamo na zemljevid Evrope in prepustimo simbole političnim govorom, vidimo, da je strateška pozicija Grčije za EU zelo pomembna. Evropske skupnosti so že pred 35 leti in več z vizijo širjenja evropskega imperija količile skrajne meje širitve. Potem je bilo treba zapolniti vmesni prostor, da se lahko prosto pretaka vse, kar dovoli kapital, da se pretaka – predvsem kapital sam, seveda tudi dobrine, informacije do nadzorovane mere, ljudje pa za zdaj ne prav veliko, vsaj ne s ciljem boljšega življenja.
Grčija je bila ob vstopu v evropske integracije v nekoliko podobnem položaju kot številne postkomunistične države ob veliki širitvi leta 2004. Bila je država, ki je imela malo moderne demokratične tradicije in težko dediščino diktature. Vzpostavila je institucije demokratičnega političnega sistema in evropske skupnosti so se s tem zadovoljile. Danes lahko tudi v postkomunistični Evropi vidimo, da imeti parlament in druge demokratične institucije ni dovolj za konsolidacijo demokratičnega političnega sistema.
Tako imenovanega demokratičnega duha, ko državljani dejansko usvojijo, čemu naj bi te institucije zares služile in kako naj bi funkcionirale, ter temu prilagodijo svoje volilno vedenje, ni mogoče vzpostaviti čez noč. Če politično kulturo razumemo kot celoten in dolgotrajen sklop političnih in volilnih vedenjskih vzorcev, političnih konceptov, zgodovine, vrednot, institucionalnega aparata in sploh mišljenja ljudi o političnem, je neogibno, da je Grčija z značilno vzhodnosredozemsko klientelistično in neliberalno politično kulturo na podlagi stoletij otomanske avtoritarnosti v preteklih desetletjih ta demokratični duh in institucije prilagodila svoji družbeni stvarnosti. Problemi, na katerih grška družba še zmeraj pade na demokratičnem izpitu in jih lahko razlagamo prav s to hibridizacijo demokracije skozi politično kulturo, so korupcija, klientelizem, izogibanje davkom, vse, kar spremlja fenomen tako imenovane odtujene države.
Ljudje ne razumejo države kot skupnosti državljanov, ne prepoznajo, da so oni država, temveč se obnašajo, kot da je stvar spretnosti in iznajdljivosti, če državo vsaj malo ogoljufaš, in ni nič narobe, če jo za kaj prikrajšaš, čeprav se to nazadnje povrne kot bumerang z manj javnega denarja za javne storitve, ki jih tudi sam pričakuješ od države. Po vstopu v evroobmočje je v Grčiji nastopila še večletna veselica poceni denarja, tveganega izposojanja, za kar je odgovoren vladajoči sloj, volivci so pač z veseljem vzeli, kar se jim je ponujalo, in jim tega ne moremo zameriti.
Trenutna situacija je torej posledica prehitrega širjenja EU?
EU se je po mojem mnenju nedvomno širila prehitro. Geografsko širjenje s to hitrostjo je škodljivo, ker državljanom EU ne daje dovolj časa za vzpostavitev in utrditev evropske identitete oziroma občutka pripadnosti temu političnemu projektu, ki je bil v osnovi projekt političnih elit od zgoraj navzdol. To je bilo v povojnih razmerah tudi neogibno. Toda če so bile evropske integracije sprva vsiljene državljanom držav članic, bi bil za petstomilijonsko politično skupnost zdaj skrajni čas, da se ta projekt demokratizira in da Evropejci hkrati s svojo nacionalno identiteto razvijejo tudi evropsko identiteto, če si vladajoči sloj želi ohraniti in dalje razvijati integracijski projekt.
Po evrobarometru imamo danes manj ljudi, ki ob nacionalni identiteti pripoznavajo tudi evropsko identiteto kot leta 1992, ob začetku politične unije. Za razvoj evropske identitete, vzporedne nacionalni, bi potrebovali zaznavo, kdo smo mi, Evropejci, v primerjavi z Drugimi, ki to niso iz takšnih in drugačnih razlogov, in tovrstne zaznave ni mogoče utrditi, če se meje EU kar naprej prestavljajo. Lahko bi seveda postavili evropsko identiteto na bolj inovativne temelje, tudi EU naj bi bila inovativen politični projekt, a takšnih teženj ni zaznati v evropskem političnem diskurzu, kaj šele politikah.
Koliko ima EU danes še skupnega z načeli, zaradi katerih je bila oblikovana? Je reševanje Grčije načelo njeno legitimnost?
Dokler je bila EU še skupnost 15 držav, je bila to prijazna Evropa, pripravljena na koncesije in dosledna pri uveljavljanju demokratičnih načel. Ko se je, denimo, obetalo, da bo skrajnodesničarski koroški politik Jörg Haider postal zvezni kancler, je bila Avstrija deležna hudega političnega pritiska, da je to v neskladju s temeljnimi načeli EU. Ko je EU zavzela tako rekoč ves kontinent, se je ta načelnost začela krhati, velikodušnost ni bila več potrebna.
Prve razpoke smo videli z vstopom Bolgarije in Romunije. Kopenhagenski kriteriji članstva tam po skoraj desetletju še niso doseženi, ker so očitno prioriteta geostrateški interesi EU. Bruselj orbanizacijo v sosednji Madžarski večinoma le opazuje. EU počasi pušča za seboj temeljne principe, iz katerih je nastala vizija evropskega združevanja: obsodba nacionalizma, nacizma in fašizma, trajni mir, strpnost, blaginja za vse. Še leta 1973 so evropske skupnosti sprejele dokument o evropski identiteti, v katerem je poudarjeno, da je ekonomski napredek instrument socialne pravičnosti in blaginje vseh državljanov. Danes se zdi skoraj obratno.
Leta 2009 je evropski parlament sprejel resolucijo, v kateri je predvsem na zahtevo konservativnih strank postkomunističnih držav primerjal vse totalitarizme v Evropi in jih obsodil. Komunizem je bil morda s tem res obsojen, a tudi nacizem in fašizem sta bila s tem relativizirana.
Koliko je Grčija žrtev neobstoja mehanizmov za odziv na krize evra? So te pomanjkljivosti danes odpravljene?
Tudi evropska monetarna unija se je širila prehitro. Ekonomska teorija ima že desetletja zelo jasno razdelane osnovne predpogoje in varovala za delujočo monetarno unijo. Če primerjamo politično prakso s teorijo, vidimo, da EU v času do krize ni naredila skoraj nič, da bi vzpostavila ta varovala. To je še toliko bolj vidno, če jo primerjamo z ZDA. Temeljna razlika je, da v EU ni poskrbljeno za možnost vzajemne pomoči vsem članicam z mehanizmom fiskalne unije, ki bi s samodejnim prerazporejanjem preprečeval, da bi se v posamezni članici zgodil bankrot, in blažil ekonomske razlike. Nasprotno, EU se v primeru akutne krize v eni izmed držav članic obnaša kot strog sodnik, ki hoče nazaj vse, do zadnjega centa, kot da to ni skupnost in zveza, ampak samo dnevni plebiscit ekonomskih interesov članic. Iz izjav nekaterih evropskih voditeljev je mogoče celo razbrati, da lahko zdaj, ko so nemške in francoske banke varne, Grčija odide.
Ali tudi zato vidite vlogo trojke v luči reševanja Grčije kot sporno?
Neizvoljeni predstavniki teh institucij niso samostojni v kreiranju ukrepov in politik. Diktat reakcij EU že prihaja iz Bruslja in Berlina, tja pa iz »finančnih trgov«, londonskega Cityja, newyorškega Wall Streeta in drugih velikih globalnih finančnih centrov. Suverenost vlad je okrnjena zaradi sprege med politiko in financami, tudi zaradi posrednega in neposrednega financiranja volilnih kampanj političnih strank s strani tistih, ki potem od strank na oblasti pričakujejo povračila in usluge. Politiki žonglirajo med podporo, ki jo je treba poplačati, in populizmom, ki jim zagotavlja čim boljši rezultat na prihodnjih volitvah.
Vprašati pa se velja, zakaj smo volivci tako skromni v zahtevah do politikov, saj volilni glas na koncu dolge verige medsebojne odvisnosti in vzajemnih interesov pa le še imamo. Naše politične skupnosti so atomizirane, posameznik se pogosto počuti samega in nemočnega pred strašljivim televizorjem. Da bi pokazali vztrajno in odločno zahtevo po boljših razmerah, bi državljanke in državljani morali zastaviti tudi svoja telesa na ulici, z izražanjem protesta proti vladnim politikom, ki bi presegel jalovo klikanje spletnih peticij. Zaradi nujnosti preživetja pa tudi zadovoljevanja domnevnih materialnih potreb, ki so dejansko medijsko-socializacijski konstrukti, se ženemo delati od jutra do večera, kar nam ne dopušča časa za informiranje in razmislek, kaj se nam dogaja, da bi se potem čemu mogoče tudi uprli.
Grško ljudstvo bo ne glede na izid referenduma (p)ostalo največji poraženec te petletne agonije. Lahko to sploh še kaj prepreči?
Če bi si Grki upali bankrotirati, kar ne bi bilo prvič v grški zgodovini, bi se morda Grčija prej postavila na noge kot z nadaljevanjem agonije, pod pogojem, da bi vlada znala obdržati enotnost in mir. Morda bi se z dosego dna trpljenje hitreje končalo, saj bi Grki z izstopom iz evroobmočja znova pridobili suvereno monetarno politiko in manevrski prostor upravljanja s konkurenčnostjo valute, ki ga zdaj nimajo.
Kaj bi morebiten izstop Grčije ali katerekoli druge države iz evroobmočja pomenil za Evropo?
Države članice EU se z vstopom formalno zavežejo, da se bodo vključile v monetarno unijo, ko bodo izpolnjevale pogoje zanjo. Če predpostavimo, da bi nastala nepopravljiva škoda za integracijski projekt, če bi Grčijo izrinili tudi iz EU, bi lahko v Bruslju ustrezno dopolnili zakonodajo in formalizirali možnost, da lahko članica monetarne unije to začasno zapusti, dokler spet ne izpolnjuje pogojev za vključitev vanjo. Grčija glede na višino javnega dolga in primanjkljaja zdaj nikakor ne izpolnjuje pogojev za članstvo v monetarni uniji. Upam, da bodo nadaljnja prizadevanja za rešitev grške krize šla tudi v tej smeri. Izrinjanje Grčije iz EU bi v geostrateškem smislu toliko koristilo Ruski federaciji, tudi Turčiji, da se mi zdi malo verjetno.
Bi bilo že pred petimi leti mogoče ugotoviti, da takšen program pomoči ne more biti uspešen? Sama smiselnost teh programov me zanima.
Za nazaj je lahko biti pameten, a v reševalnih paketih je bilo že v osnovi sporno, da je trojka od Grčije zahtevala kompleksne strukturne reforme, medtem ko so grške vlade imele na voljo zelo malo denarja in časa za njihovo implementiranje. Ves presežek BDP je šel v vračanje dolga. Velika večina vsote prejetih posojil se je vračala v jedro Evrope, da so se lahko stabilizirale zasebne banke upnice Grčije. Nato se je zgodil transfer upništva, ko so javne institucije prevzele nase grške dolgove, da bi se zasebne banke teh znebile.
Če je Grčija v začetku krize dolgovala zasebnim bankam, ki bi morda lahko tudi bankrotirale in bi gospodarstva držav članic evroobmočja preživela, smo upniki Grkov zdaj davkoplačevalci. V zadnjem času je v ospredju še ena pomembna »reševalna« agenda – privatizacija. Če ne bo vsaj delnega odpisa grškega dolga, se bo Grčija morala odpovedati lastništvu ključnih podjetij in infrastrukture, morda celo privoliti v razprodajo svojega ozemlja. Dvomim, da bodo takrat Grki »stopili skupaj« in bodo grški ladjarji zastavili svoje bogastvo, da se to ne bo zgodilo.
Nam je Grčija dokazala, da je znotraj EU nacionalna demokracija mrtva? Volitve ne štejejo več, ker politične stranke periferne Evrope svojih programov ne morejo več uveljavljati.
Demokratični sistem v državah članicah deluje, a mora delovati »pravilno«, če se cinično izrazim. Volivci z Grčijo dobivamo poduk, da dejansko ni vseeno, koga izvolimo. Izvoliti moramo tiste, ki so po volji Bruslju. Demokracija na nacionalni ravni ni le v krizi, začela se je spreminjati v farso. Volitve še imamo, da si izvoljeni zagotovijo politično legitimiteto, a te pogosto ne razumejo kot politične odgovornosti do volivcev, ampak najprej do svojih financerjev in podpornikov. Demokratični instituti na nacionalni ravni postajajo sporni tudi zato, ker so nadnacionalne strukture v EU v osnovi premalo demokratične.
Kakšne bodo posledice grške zgodbe za Slovenijo? In kakšna bi lahko bila lekcija?
Slovenija naj bi bila v primeru bankrota Grčije proporcionalno najbolj izpostavljena. To me niti ne preseneča, saj Slovenija rada zavzame vlogo najbolj pridne države članice, bolj papeške od papeža. Slovenski davkoplačevalci po odločitvah naših vladajočih torej jamčimo za dobro milijardo evrov v garancijah grških kreditov in moramo biti pripravljeni požreti izgubo 300 milijonov direktnega posojila, kar bo seveda šlo v breme javnega proračuna. To znova pomeni manj popravljenih cest, manj bolnišnic in šol. Ali pa bo Evropska centralna banka pač natisnila še več evrov?
Mogoče je grška kriza tudi priložnost za dokončno streznjenje po naivnih predstavah o tem, kako EU dejansko funkcionira. Demokratični politični in kapitalistični ekonomski sistem smo pred 25 leti prevzeli z nekritičnim navdušenjem pa tudi tragičnimi nesporazumi o tem, kaj nam bo tranzicija dejansko prinesla. Očitno je tudi, da je v EU bolj od deklarativne enakopravnosti držav članic pomembna pogajalska moč, ki izhaja iz ekonomske moči. Še zmeraj pa je odvisno od slovenskega vladajočega sloja, kakšno pozicijo si zmore izboriti v Evropi in koliko se je s te pozicije pripravljen boriti za blaginjo državljanov.
