V žrelu arbitražne odločitve in volitev

Diplomacija je v novem krogu ambasadorskih menjav, pri čemer izstopata veleposlaništvi v Beogradu in Zagrebu. Prav zamenjava na drugem prihaja ob najmanj primernem času. Lahko diplomacija odloži menjavo v hrvaški prestolnici?

V Zagreb odhaja v. d. vodje direktorata za bilateralo in evropske zadeve Aleksander Geržina, ki ima močno zaledje v zunanjem ministru Karlu Erjavcu in Desusu. Podpredsednik stranke in tesen Erjavčev sodelavec je namreč Saša Ivan Geržina, oče bodočega veleposlanika. Kajti pri odločanju, kdo bo veleposlanik in kje, pri čemer imajo glavno besedo tako imenovani težkokategorniki, med njimi zlasti predsednik republike, premier in zunanji minister (skupaj z več močnimi prišepetovalci), zaledje ni nepomembno. Toda tako se deluje na slovenskem političnem in diplomatskem parketu in tudi tokratne veleposlaniške menjave niso izjema.

Izkušnje in karakterji

Geržini znanja – opravljal je več funkcij na zunanjem ministrstvu in v tujini – ni mogoče oporekati, prav tako si je najpomembnejše izkušnje nabral v času, ko je vodil veleposlaništvo na Dunaju. Očitkov na njegov račun zadnja leta ni bilo, če odštejemo tiste odstavljenega veleposlanika v Avstraliji Milana Balažica, ki je opozarjal na nepregledno in klientelistično kadrovanje na ministrstvu in med drugim s prstom pokazal na imenovanje Geržine za v. d. generalnega direktorja direktorata. Za Zagreb ga sicer kvalificira tudi dejstvo, da je vodil sektor za Hrvaško leta 2004, čeprav so se politične razmere pri sosedih, prav tako v dvostranskih odnosih, od takrat bistveno spremenile.

Ocene izkušenih diplomatov gredo v smer, da je Geržina dober izbor za Zagreb, čeprav bi tam raje videli najresnejšega kandidata za veleposlanika v Srbiji Iztoka Mirošiča, ki uživa popolno podporo predsednika države Boruta Pahorja. Mirošič, znan kot »težak karakter«, bi bil, upoštevajoč precej trde odnose s Hrvaško, po mnenju naših sogovornikov prav zaradi značajskih lastnosti idealen kandidat za diplomatsko delovanje v južni sosedi. Ne glede na prednosti in slabosti obeh pa težava ni v njiju, temveč v političnih okoliščinah na Hrvaškem, ki kar kličejo po tem, da Slovenija vsaj do konca leta ustavi kakršnekoli zamenjave v Zagrebu.

Vnetljiva zmes

Dobri poznavalci razmer na Hrvaškem namreč opozarjajo, da je slovenska diplomacija v primeru Zagreba (ne)namerno pozabila na dve ključni stvari: arbitražni sporazum in volitve. Kot smo izvedeli neuradno, slovenska stran odločitev arbitražnega sodišča pričakuje bodisi spomladi bodisi jeseni, ker pa je pomlad že pri koncu, je potemtakem bolj verjetno, da bo sodba znana jeseni.

Torej prav v času, ko naj bi se zamenjal vrh veleposlaništva v Zagrebu. Tam je zdaj še izkušeni diplomat in dober poznavalec Hrvaške in njene politike Vojko Volk. Ta je oziroma bi lahko bil tisti, ki bi brez večjih težav obvladoval zapleten položaj, če bo sodba znana jeseni in če se ne bo iztekla v hrvaško korist. Konec leta bodo tam še parlamentarne volitve, ki se utegnejo – predvsem v kampanji, ki se bo začela jeseni – sprevreči v vnetljivo zmes, pri čemer bodo osrednja tema meje in odnosi s Slovenijo, vse to pa lahko napoveduje drastično poslabšanje odnosov med državama.

Ni časa za prilagajanje

Še ena razsežnost je, ki prav tako ni nepomembna: med prvimi nalogami veleposlanika je spoznavanje z državnim vrhom. Ko bo novi prispel v Zagreb, se bo de facto srečeval – bolje rečeno, seznanjal – s politiki, ki bodo zaradi volitev v odhajanju, povrhu pa bodo vsi že vpeti v predvolilno kampanjo. Tudi to bi lahko zanemarili, toda novi veleposlanik bo imel še eno težavo: ne glede na teoretično poznavanje Hrvaške je politična in družbena realnost popolnoma drugačna.

Povedano drugače, vse, kar je do prevzema funkcije vedel o državi, v katero prihaja, je brezpredmetno. Če bo sodba za Slovenijo ugodna, utegne nacionalistična retorika na Hrvaškem prerasti v pravo histerijo in obračunavanje, kdo je izdal nacionalne interese.

Ustaviti zamenjave?

Poznavalci razmer na Hrvaškem opozarjajo, da bi bila jesenska menjava na veleposlaniški ravni zaradi vseh naštetih razlogov najmanj nespametna. S to oceno se strinja tudi Stanislav Sikošek, predsednik sindikata diplomatov. »Resne diplomacije razmislijo tudi o takšnih vidikih, pred imenovanjem novega veleposlanika pretehtajo najmanjše podrobnosti,« je o ustreznosti imenovanja veleposlanika na Hrvaškem pred volitvami in v pričakovanju odločitve arbitraže o meji na morju dejal Sikošek. Pri naši diplomaciji je po njegovem profesionalnega znanja dovolj, »vendar je vprašanje, ali je tudi volja, da se ga upošteva, ali pa bodo prevladali drugi argumenti«, dodaja Sikošek, ki o konkretnem postopku imenovanja diplomata ne more govoriti, medtem ko je sindikat iz postopkov imenovanj veleposlanikov tako ali tako izločen. »Povem pa lahko, da se ljudje na ministrstvu vsekakor zavedajo teh pomislekov.«

Težave za veleposlanika

Kako na veleposlaniško zamenjavo ob najmanj primernem času gleda sedanji predstavnik naše države v Zagrebu, Volk? Odgovorom se je kot pravi diplomat izognil, se pa strinja, da bodo težave za novega veleposlanika velike, če se bo zgodil črni scenarij, torej eksplozivna kombinacija odločitve arbitraže in predvolilne kampanje oziroma volitev. Na vprašanje, ali bi bil pripravljen še za nekaj mesecev podaljšati mandat, je odgovoril, da je to v rokah zunanjega ministrstva, sam pa bo seveda spoštoval vsakršno odločitev.

Doktor Ivo

V kakšne okoliščine utegne pasti prihodnji veleposlanik, morda še najbolje ponazarja pisanje nekdanjega premiera, danes zapornika Iva Sanderja, ki je v posebnem pismu Jutarnjemu listu vnovič zavrnil informacije, da je bil prisiljen v odstop zaradi korupcije. Sanader glavnega urednika časnika sprašuje: »Ni bilo dovolj, da sem odstopil, ker nisem privolil v prodajo državnega ozemlja za članstvo v EU?« Sprašuje tudi, kaj se bo zgodilo, če se bodo uresničile Erjavčeve besede izpred nekaj tednov, da bo »arbitražna komisija dodelila Sloveniji stik z odprtim morjem – da nam bodo torej vzeli del našega teritorija«. Če se bo zgodil »ta žalostni scenarij, v katerega nisem privolil, moja naslednica Jadranka Kosor pa je«, v pismu uredniku piše Sanader, »boste še naprej sumili, da 'junction' ni zadosten razlog, da premier odstopi?«

Informacije, ki jih ima Jutarnji list, povečini ustrezajo resnici in različici, ki je kmalu po Sanaderjevem odstopu prišla iz visokih diplomatskih krogov: da je bil v odstop prisiljen, ko so ga pomembne (ne le evropske) države soočile z dosjejem o korupcijskih in kriminalnih dejanjih, ki so jih zbrale tuje obveščevalne službe. Čeprav »razlogu«, da je odstopil zaradi Slovenije, ni nikoli nihče verjel, Sanader vztraja še naprej. To je trdil še več kot leto dni po odstopu, denimo oktobra 2010 pred parlamentarno preiskovalno komisijo: »Odstopil sem zaradi blokade Slovenije. Za slovenski glas so zahtevali del [hrvaškega] ozemlja, sam pa nisem bil pripravljen trgovati z njim.« Slovenijo kot glavni razlog je sicer navajal že ob odstopu julija 2009.

To sem si jaz izmislil!

Da Slovenija ni bila razlog za odstop in da Sanader laže, je oktobra 2010 priznal tudi takratni vodja poslanske skupine HDZ Andrija Hebrang. Izgovoru, da je odstopil zaradi Slovenije, ni nihče verjel med drugim zato, ker je Sanader najprej govoril, da odstopa izključno iz osebnih razlogov in da je hotel s tem korakom šokirati javnost, tako da bi se zavedela nujnosti drastičnih sprememb na vseh področjih življenja.

»Ker je bil aktualen spor s Slovenijo, sem v neki izjavi za televizijo to ponudil kot možno pojasnilo. Potem sva se slišala s Sanaderjem, ki ga je to spravilo v smeh. Dejal mi je, da je to dober izgovor in da ga bo sam začel uporabljati,« je takrat pojasnil Hebrang. Sanader je nato spremenil taktiko. »Razlog«, da je odstopil zaradi slovenske blokade in zato, ker ni hotel trgovati z ozemljem, je prav tako zavrnil takratni zunanji minister Gordan Jandroković. Izjavil je, da z »gnusom zavrača namige, da je kdorkoli kadarkoli poskušal trgovati z ozemljem zaradi vstopa v EU«. »To je laž, da bi prikril prave razloge za odstop,« je dejal.

Kako po arbitraži?

O pravnih vidikih arbitražnega razpleta smo vprašali Marka Pavliho, predstojnika pravne katedre na fakulteti za pomorstvo in promet. »Na odprtem morju vse države ne glede na zastavo ladje uživajo naslednje t. i. svobode: plovbo (letala tudi prelet), polaganje podmorskih kablov in cevovodov, postavljanje umetnih otokov in drugih naprav v skladu z mednarodnim pravom, ribolov in znanstveno raziskovanje. Katerakoli domača in tuja ladja bi torej načeloma lahko nemoteno priplula iz mednarodnih voda v Luko Koper in po tristranskem memorandumu o shemi ločene plovbe izplula v smeri proti Italiji, če je ne bi pri tem ovirala Hrvaška na podlagi svojega pravnega režima ekološko-ribolovne ali celo gospodarske cone.«

Če nam arbitraža ne bi prisodila stika z odprtim morjem, bi to pomenilo, da »bi lahko vse ladje priplule do našega morja in pristanišča pod pogojem, da jim Hrvaška ne bi mogla očitati škodljivega prehoda skozi njeno teritorialno morje. Po mednarodnem pravu je prehod neškodljiv, če ne posega v mir, red ali varnost obalne države, kar omogoča precej diskrecije in negotovosti, saj se denimo za škodljiv prehod štejejo tudi ribolov, raziskovalne in meritvene dejavnosti, kakršnokoli namerno in večje onesnaženje in kakršnakoli dejavnost, ki ni v zvezi s prehodom. Tuje ladjarje bi to utegnilo odvrniti od našega pristanišča in bi raje izbrali katero od hrvaških, kar pomeni motivacijo za sosedo, da 'nagaja',« pojasnjuje Pavliha.

Od Drnovšek-Račana do Luke

Kljub svoji skepsi glede arbitražnega sporazuma zdaj verjame zagotovilom »naše odlične pravniške ekipe in zunanjemu ministru Erjavcu, da bo arbitraža priznala Sloveniji teritorialni izhod na odprto morje oziroma stik z mednarodnimi vodami«. To lahko po Pavlihovih besedah naredi z 'zavihkom' slovenskega teritorialnega morja proti jugu do točke T5, kjer se začne odprto morje, kar bi bilo za nas najboljše, ali pa s posebnim koridorjem oziroma 'dimnikom', kot je recimo predvideval nesojeni sporazum Drnovšek-Račan.

Kaj bi pomenilo za Luko Koper, če bi arbitražno sodišče Sloveniji določilo teritorialni stik z odprtim morjem, in kaj, če ji ga ne bi? »Načeloma naj potek meje na morju ne bi vplival na ladijski promet in delo v pristanišču. Tovorne ladje že danes na podlagi mednarodnih sporazumov plujejo po natanko določenih koridorjih in prečkajo teritorialne vode posameznih držav,« je odgovoril Sebastjan Šik iz Luke Koper.

Doktor Ivo, drugič

Čeprav se bomo s posledicami arbitraže spoprijeli jeseni, ostaja vprašanje, ali je menjava veleposlanika v najbolj kritičnih trenutkih modra. Skrivnostno ozadje Sanaderjevega odstopa, vsaj kar zadeva »slovenske razloge«, je danes povsem razkrito, toda nekdanjemu razvpitemu politiku je vseeno deloma uspelo: še danes je veliko takih, ki bodisi verjamejo njegovi razlagi bodisi se dogodkov izpred petih in šestih let preprosto ne spomnijo več, v spominu pa jim je ostalo, da je »Slovenija izsiljevala« ali da »si hoče prisvojiti hrvaško ozemlje«.

Sanaderjeve intervencije, kakršna je bila nedavna v Jutarnjem listu, kažejo, da se utegne spirala, v katero sta se državi zaradi manipulacij politike že zapletli, ponoviti. To pa so okoliščine, ki zahtevajo še posebno občutljivost slovenske diplomacije. Črni scenarij je povsem možen in verjeten, reče se mu »novi val negativnega razpoloženja do Slovenije« oziroma »dodatna stagnacija meddržavnih odnosov«.

Vse to pa v Zagrebu zahteva odzivno in predvsem suvereno diplomatsko posadko.