Vsa življenja Karla Erjavca

Po polomu z arbitražnim sporazumom se bo prej ali slej na tnalu znašla tudi glava zunanjega ministra. Toda prvi mož upokojenske stranke je v karieri že večkrat dokazal, da je mojster preživetja.

Še afera vseh afer, Patria, ga je komaj oplazila, čeprav je prav on kot obrambni minister podpisal sporno pogodbo o nakupu oklepnikov, ki so bili kupljeni celo brez zadovoljive oborožitve in so danes za slovensko vojsko tako rekoč neuporabni.

Človek, ki plača položnico

V karieri je zamenjal kar pet političnih strank. Leta 1993 se je pridružil krščanskim demokratom (SKD). Kmalu ga je članstvo v stranki pripeljalo do položaja v kabinetu varuha človekovih pravic, saj je to institucijo od leta 1994 vodil takrat vplivni politik SKD Ivan Bizjak.

Sodelovanje z njim ga je nato vodilo na ministrstvo za pravosodje. Bizjak je leta 2000 postal minister, Erjavec pa leto pozneje njegov državni sekretar, odgovoren za pravosodno upravo.

Po razpadu združene stranke SLS+SKD in nastanku NSi leta 2001 je pristal v ljudski stranki, nato pa se je leta 2004 raje pridružil LDS, saj je pravosodno ministrstvo po Bizjakovem odstopu prevzela Zdenka Cerar iz te stranke.

Vendar v LDS ni ostal dolgo, tik pred volitvami tisto leto se je na povabilo Antona Rousa vključil v Desus, maja 2005 pa je postal njegov predsednik. Leta 2004 je bil celo član dveh strank hkrati, izkazalo se je namreč, da je kljub delovanju v Desusu poravnal članarino LDS. »Dobil sem položnico in sem jo plačal. Sem pač človek, ki plačuje položnice,« je pojasnil svoje početje.

Ostro proti tekmecem

Po prevzemu oblasti v Desusu si je postopoma utrdil položaj nespornega vladarja stranke, tudi tako, da je obračunal z notranjimi kritiki in tekmeci. Oba protikandidata na predsedniških volitvah leta 2013, Meta Vesel Valentinčič in Ljubo Jasnič, sta bila kmalu izbrisana iz vodstvenih struktur stranke.

V javnost je prišel predvsem spopad z Vesel Valentinčičevo; Erjavec je z začasnim odstopom z mesta predsednika Desusa izsilil, da jo je svet stranke razrešil kot predsednico sveta, čeprav jo je le nekaj tednov prej na to mesto imenoval.

Po volitvah je javno spregovorila o pritiskih, med drugim je povedala, da jo je, zaposleno v UKC, Erjavec prek šefa bolnišnice Simona Vrhunca hotel prisiliti k odstopu od kandidature. Kariera v stranki je bila zapečatena tudi za Jasniča. »Po kongresu Desusa v Ljubljani pred dvema letoma in pol sem prekinil vse stike s stranko, s poslansko skupino v državnem zboru in predsednikom. Upam, da razumete, da ne želim dajati izjav o bivših sodelavcih,« je odgovoril na naše vprašanje o sodelovanju z Erjavcem. Meta Vesel Valentinčič zdaj prav tako ni želela govoriti o svojih izkušnjah z njim.

Še adijo ni rekel

Kakšen sodelavec je Karl Erjavec, smo med drugim vprašali njegovega nekdanjega šefa, ki ni želel biti imenovan. »Sodelovala sva kar korektno, ampak po desetih letih mi še adijo ni rekel. Je bolj svoje sorte,« je povedal sogovornik. »Da bi bil izjemno skrben in uspešen, ne morem ravno reči, bil pa je ambiciozen. Očitno je že takrat gledal naprej, na mesto prvega na ministrstvu,« je dejal Erjavčev nekdanji nadrejeni.

Tudi sedanji zaposleni na zunanjem ministrstvu, a le anonimno, povedo, da mož ne trpi ugovorov; enega uslužbenca je za kazen celo premestil z zunanjega na okoljsko ministrstvo, kjer je nekoč ministroval. Gre za Petra Goloba, ki se je po lastnih navedbah »odkrito boril proti neenaki obravnavi zaposlenih na ministrstvu za zunanje zadeve, ker je opozarjal na hude strokovne napake vodstva, ker je javnosti in pristojnim organom pisno prijavljal nepravilnosti ministra Erjavca, zlasti klientelizem in korupcijo, organom odkrivanja in pregona pa prijavil sume korupcijskih kaznivih dejanj«.

Za začetek obrambni stolček

Čeprav je bil Desus prej že v treh vladah, dveh Drnovškovih in Ropovi, se je komaj v prvi Janševi (2004–2008) z Erjavčevim prihodom bolj uveljavil in prišel do ministrskega mesta.

Nanj se je, kakopak, zavihtel prav Erjavec, ki je bil kot član izvršnega odbora stranke tudi član njene pogajalske skupine.

Ocenil je, da je stranka v desnosredinski koaliciji jeziček na tehtnici, zato ima s štirimi poslanci večjo težo in mora tak položaj izkoristiti. Četudi brez pravih izkušenj je s pogajanji dosegel enega od državotvornih ministrstev in postal obrambni minister.

Ob prihodu na ministrstvo je namignil, da se je tam razpasla korupcija in da »bodo imeli kriminalisti in tožilci v tej hiši še veliko dela«. Kaj kmalu so kazniva in nemoralna dejanja ter nepravilnosti začeli očitati njemu. S helikopterjem cougar AS 532 AL je z Brnika poletel na dve slovesnosti, najprej v Brestanico, nato na Ig, in nazaj na Brnik.

V Delu smo takrat izračunali, da je za to porabil kar dva milijona evrov. Podobno je bilo s potjo v Hannover in Pariz; zasebno letalo naj bi stalo 3,3 milijona evrov. Zakuhal je še eno nepravilnost: po pristanku na Brniku je prekršil zakon o nadzoru državne meje, in tako ilegalno vstopil v državo, hotel se je namreč izogniti medijem, nato pa dogajanja ni želel komentirati. Ker je svoje sodelavce sumil, da so podatke o spornem vstopu v državo izdali novinarjem, je prerazporedil več kot osem pomembnih uslužbencev ministrstva.

Kante za smeti večje breme kot Patria

Sledile so parlamentarne volitve – v predvolilni kampanji je Erjavec svojim upokojencem obljubil tisoč evrov pokojnine – na katerih so zmagali Socialni demokrati, on pa se kot poslanec ni prebil v hram demokracije. Mandatar Borut Pahor (2008–2011) je za partnerici povabil stranki Zares in LDS ter tako oblikoval »levi trojček«. Do parlamentarne večine jim je manjkal še Desus, ki je bil nato vseskozi – na kar je opozarjal tudi njegov predsednik – bolj privesek kot pa enakovreden partner. Erjavec zaradi afere Patria kariere ni mogel nadaljevati v obrambi, zato pa je postal okoljski minister.

Januarja 2010 je računsko sodišče predsedniku vlade predlagalo, naj ga razreši. Vzrok: huda kršitev dobrega poslovanja ministrstva za okolje in prostor pri ravnanju z ločeno zbranimi odpadki. Takrat se je vprašal: »Ali je res odgovornost ministrstva za okolje, da poskrbi za vsako kanto posebej v tej državi?« Hkrati pa je napovedal svoj comeback: »Odstopam z mesta ministra za okolje in prostor, morda se vidimo kdaj drugič.« Ob neki drugi priložnosti se je v luči afere z bulmastifi pošalil, da je odstopil, ker ni hotel »posoditi svojega psa«.

Odhod s potapljajoče se ladje – prvič

Ko je Desus nato še miniral referendum o malem delu in o pokojninski reformi in ni privolil v delno zamrznitev pokojnin, je to pripeljalo do razpada koalicije in predčasnih volitev decembra 2011. Na njih je slavila novoustanovljena Pozitivna Slovenija, s predsednikom Zoranom Jankovićem na čelu, toda ker se stranka ni znašla v politični matematiki in kombinatoriki, je vlado sestavil drugouvrščeni Janez Janša. Vanjo je ponovno povabil Erjavca in mu ponudil najprestižnejše izmed vseh mest – mesto zunanjega ministra.

Kot pri obeh prejšnjih resorjih, ki ju je prevzel, so mu tudi tu očitali pomanjkanje izkušenj in nepoznavanje področja. Kaj kmalu je javnost opazila, da minister ne govori tekoče niti angleško niti francosko, s čimer se je sicer rad pohvalil. Že po pol leta Janševega vladanja je Erjavec napovedal izstop iz koalicije, če bi vlada vztrajala pri dodatnem varčevanju, a je do izstopa prišlo »šele« pol leta kasneje.

Odhod s potapljajoče se ladje – drugič

Erjavec je – v sodelovanju z Državljansko listo in SLS – temelje koalicije znova zamajal leta 2013. Poročilo KPK o nadzoru nad premoženjem Janeza Janše in nepojasnjenem izvoru 200 tisoč evrov je izzvalo množične protivladne proteste, zaradi katerih je iz koalicije najprej izstopila DL in nato še Desus, Erjavec pa je napovedal, da »Janša ne bo nikoli več sestavljal vlade«. Vladno krmilo je prevzela Alenka Bratušek, ki je Erjavcu omogočila nadaljnje ministrovanje.

Tudi po zmagi na lanskih predčasnih volitvah Miro Cerar ni izkoristil zgodovinske priložnosti, da se izogne upokojencem v vladi. Desus je bil celo prva evidentirana stranka nove vlade, Erjavec pa vnovič izbran za zunanjega ministra, še pred tem si je zaželel mesto predsednika državnega zbora.

Septembra lani, pred oblikovanjem vlade, je proti njemu ostro nastopil Milan Balažic, odpoklicani veleposlanik v Avstraliji. Dejal je, da ne sme postati minister, še manj pa uradni predstavnik Slovenije v svetu. Očital mu je klientelizem, korupcijo, nepotizem in grobe kršitve načel pravne države. Na ministrstvu naj bi namreč nezakonito zaposlil vsaj 40 ljudi. To na njegovo podobo v javnosti ni vplivalo, še enkrat si je zaslužil svoj vzdevek »teflonski Karl«. Vmes se je znašel na seznamu kandidatov za evropskega komisarja, poleg Tanje Fajon in Bratuškove, pa s tem prav tako ni razburil javnosti, četudi je bil član vlade.

Spreminjanje stališč iz ure v uro

Na njegovo pretkanost je začela opozarjati tudi partnerka v t. i. socialdemokratskem bloku. Na začetku aprila je ob aferi Veberkom podajal nasprotujoče si izjave – od tega, da bo Desus podprl Vebrovo razrešitev, do tega, da se bo vzdržal, na kar se je odzval predsednik SD Dejan Židan: »Desus ne spreminja svojih izjav dnevno, ampak vsako uro.«

Nekaj podobnega je o Erjavcu že leta prej, 2011., dejal Radovan Žerjav, predsednik SLS: »Desus praktično vsak mesec enkrat do dvakrat napove izstop iz vlade, kar pač ni resna drža odgovorne vladne stranke oziroma odgovorne politične stranke nasploh – znova in znova napovedovati izstop, sprožiti ugibanja in spustiti meglo na konkretno delo, tako vlade kot same stranke, in si potem znova in znova premisliti.«

Od Velenja do Haaga

Politično življenje si je Erjavec znova zapletel konec letošnjega aprila, ko je za velenjsko lokalno televizijo VTV precej nediplomatsko izjavil, da ima neuradne informacije, da naj bi arbitražno sodišče Sloveniji omogočilo stik z odprtim morjem. Čez tri mesece pa je sledil šok – srbski in nato hrvaški mediji so objavili prisluhe pogovorov slovenskega člana arbitražnega sodišča Jerneja Sekolca in predstavnice zunanjega ministrstva Simone Drenik. Minister je v času enega največjih diplomatskih škandalov dopustoval v Franciji. Počitnic ni hotel prekiniti, češ da jih je že v celoti plačal.