Kajzerce: (Z)mučeniki

Gnusen, podel, nizkoten, ogaben in ostuden je bil napad ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc na vrh ljubljanskega univerzitetnega kliničnega centra. Ta krvoločna ministrska pošast je od nacionalnega zdravniškega cveta, najboljših sinov slovenskega naroda in humanistov mednarodnih razsežnosti zahtevala odstop zaradi objektivne odgovornosti! Še čudno, da ni zahtevala odhoda zaradi teleobjektivne odgovornosti.

Kako si pravzaprav drzne? Kdo je sploh ona, da bo sodila o neizmerljivi veličini teh mož? Ona bi jih odstavljala zaradi objektivne odgovornosti ... Pa lepo vas prosim! Ta strupenjača na ministrskem položaju bo k odgovornosti – in še to objektivni – pozivala te narodne heroje, ki nikoli ne dobijo medalje, ki so izčrpani, neprespani in pregoreli od velikanskih pritiskov in dela. Te vrle, a pretresene junaške bojevnike, ki se z zadnjimi atomi moči upirajo ministričinim insinuacijam in politični diskreditaciji. Živa groza. Še sreča, da Kolarjeva nima moči, kot jo ima njen hrvaški kolega, ki je januarja letos odstavil pet direktorjev največjih hrvaških bolnišnic.

Čas je – in prav in pravično je – da odgovornost prevzamemo tudi državljani, najprej bolniki, predvsem tisti, ki jih sprejemajo v popoldanski zasebni praksi in ki morajo gledati zgarane, trpeče, izmučene in s podočnjaki ožigosane zdravnike. Ti elitni pacienti namreč prav tako trpijo, ko morajo gledati izmozgane dohtarje, ki izžeti in na robu joka vstopajo v svoje popoldanske ordinacije. Kako lahko dobro delajo? Se je to kdaj vprašala ministrica? Se bo kdo navsezadnje potegnil tudi za te paciente, ki so trenutno gotovo najbolj ogroženi? Ministrica za zdravje pa, seveda, nič.

In kdo, če ne mi, bo razumel, kako nespodobno in neprimerno je, da dobijo med vikendom ali zunaj delovnega časa, po možnosti med igranjem golfa, SMS o nekih brezveznih truplih. Da se, kot da nimajo drugega, pomembnejšega dela, morajo ukvarjati z nekim zdravnikom, ki ni brizgal iz morilske sle, pač pa – kot kažejo zadnje analize – zaradi izmučenosti in izgorelosti? O tem ministrica noče nič slišati. Edina slabost, ki jo imajo zdravniki ta trenutek, je, da so nespretni v komuniciranju z novinarji.

Zakaj se raje ne spravi na medicinske sestre? Zakaj njih ščiti, napada pa junake? Jasno je, da so bolje usposobljene od zdravnikov, da znajo bolje presoditi kot oni, da imajo glavno besedo, da vedo vse. Zakaj se pri njih ne išče vsa odgovornost, namesto da se na nedopusten način mobingira vrh UKC? Jasno je, da je treba odgovornost iskati na nižjih ravneh – saj vrh in vodilni vendarle ne morejo vedeti vsega. Kaj šele da bi bili za kaj krivi. To preprosto ni mogoče. So čudež, a niso vsemogočni. Saj so, za božjo voljo, preobremenjeni in izčrpani. One, sestre, pa zagotovo vedo vse, torej so avtomatično krive. Ampak ministrica Milojka Kolar Celarc namesto po njih, neposredno in edino odgovornih, lop po vrhu. Nedopustno. Žaljivo. Škandalozno.

V vsej tej nesrečni in obsojanja vredni zgodbi o pritisku na heroje medicinskega dela, največje sinove Hipokrata, očeta znanstvene medicine, pa so tudi svetle strani, kamor toplo sonce vendarle posije. Naši izjemni (z)mučeniki z vrha kliničnega centra namreč na velikansko srečo ne sledijo nekdanjemu prvemu možu splošne bolnišnice na Jesenicah, ki je edini doslej v tej panogi v deželi pod Alpami odstopil iz – pozor! – objektivnih razlogov. »Tedaj sem kot direktor bolnišnice prevzel objektivno odgovornost in odstopil,« danes razlaga slovenski javnosti. Kakšen slabič, kakšna zguba, kakšen negativni vzgled! Pussy. Juda Iškarjot! Kdo pa še danes odstopa iz objektivnih razlogov? In nekaj evtanazijic, ki jih imenujejo celo umor, naj bi bilo razlog za odstop?

Niti slučajno, pravi dedec zaradi tega že ne odstopa.