Bojan Pretnar: »Za enotno tobačno embalažo potrebujemo poseben zakon«

Meni, da bo enotna embalaža prinesla še več ponarejanja in kriminala, predvsem pa opozarja na celo stomilijonske tožbe tobačne industrije, ki bi jih Slovenija zaradi slabo pripravljene zakonodaje lahko izgubila.

Nekdanji direktor urada za intelektualno lastnino in slovenski pogajalec za to področje v pridružitvenem procesu EU poziva oblast, naj vendarle pripravi zakon o enotni embalaži po zgledu držav, ki so enotno embalažo že uvedle in tudi uspešno ubranile na sodiščih. Pri tem brezplačno ponuja strokovno pomoč, vendar od ministrstva za zdravje, kamor je poslal svoje predloge, do zdaj ni dobil še nobenega odgovora.

V raziskavi, ki ste jo nedavno objavili v digitalni akademski knjižnici SSRN, ste proučili učinek uvedbe enotne embalaže v Avstraliji in nekaterih evropskih državah. Zakaj ste se lotili te naloge?

Raziskovanja sem se lotil kot velik nasprotnik tobaka, saj sam nisem nikoli kadil. Ker pa je moja ožja specializacija intelektualna lastnina, zlasti pravni in družbenoekonomski vidiki blagovnih znamk, sem najprej podvomil o tem, ali je enotna embalaža pravi ukrep za izboljšanje javnega zdravja. Toda kot akademsko delujoč človek – imam naziv rednega profesorja – sem vedel, da je intuicija premalo. Zato sem se lotil resne strokovne analize tega problema. V treh letih je tako nastala študija na dobrih sto straneh. V njej najprej ugotavljam, da ima enotna embalaža hude stranske učinke, ki lahko prej škodijo javnemu zdravju. Moj interes je izključno javno zdravje.

Kakšni so ti negativni učinki?

Gre za temeljno nerazumevanje ali ignoriranje družbenoekonomskih funkcij in pomena blagovnih znamk. Osnovna funkcija blagovnih znamk je, da so identifikator izvora blaga. Brez znamk ni mogoče nadzirati trga, zato ne preseneča, da je ta funkcija zapisana ne samo v dokumentih EU, temveč tako rekoč v vseh zakonih na svetu. Pri izdelkih, ki so še posebej močno regulirani, bodisi zaradi javnega zdravja ali kakšnega drugega razloga, je še toliko bolj pomembno nadzirati, kaj se na trgu dogaja. Če nadzora ni, nastanejo težave. Enotna embalaža naravnost odpravlja možnost nadzora tobačnih izdelkov in s tem ustvarja razmere, dobro znane z edinega trga, ki deluje – razumljivo – brez znamk; to je trg prepovedanih drog. Ta trg žal po svetu narašča, obenem pa zanikuje eno od osnovnih trditev zagovornikov enotne embalaže, namreč, da je atraktivnost tobačnih znamk glavni razlog, da zlasti mladina posega po cigaretah. Že sam pojem atraktivnosti blagovnih znamk je napačen. Atraktivno je blago, ne znamka. So pa kupci lahko lojalni blagovni znamki, kar pa je povsem nekaj drugega kot atraktivnost.

Sicer so prvič poskusili uvesti enotno embalažo pri zdravilih leta 1972 v Pakistanu, pod vplivom ideološko obarvane kampanje ene od institucij OZN, usmerjene proti prevladi farmacevtskih transnacionalk. Nastala je bizarna situacija, ko je vlada sicer dosegla ta cilj, vendar so bila zdravila, ki so prišla na trg, prej škodljiva kot ne, tako da so ljudje začeli umirati, namesto da bi ozdraveli. Ista vlada je po štirih letih zakon preklicala. Podoben učinek bi utegnila imeti prepoved blagovnih znamk cigaret – povečal bi se črni trg ponaredkov, ki so za zdravje še bolj škodljivi kot legalni izdelki.

Prvi pomislek pri uvedbi enotne embalaže je, da bi jo bilo lažje ponarejati.

Seveda. Zavedati se moramo, da je bil tobak vedno na vrhu ponarejanih izdelkov. Lahko ga je ponarediti, ljudje so od kajenja odvisni, obenem pa so cigarete z raznimi trošarinami in drugimi finančnimi ukrepi postale zelo drag proizvod. To je po eni strani prav, saj je dokazano, da višja je cena tobaka, manj ljudje kadijo. Toda višje cene privabljajo ponarejevalce. Enotna embalaža tudi podcenjuje ponarejanje, če obstajajo blagovne znamke, je pač treba ponarediti različne znamke cigaret. Od tod moja ocena, da bi enotna tobačna embalaža povzročila prej več škode javnemu zdravju kot koristi, ker odpira vrata ponarejanju. Problem je še širši: ponarejanje je v mednarodnem pravu opredeljeno kot kršitev blagovne znamke. Če blagovno znamko prepoveste, je to potem sploh še kršitev? Obenem se z izbrisom blagovne znamke seveda zabriše izvor blaga. Problemov, ki jih prinaša enotna embalaža, je torej kar nekaj. Vendar ima enotna embalaža trdno podporo Svetovne zdravstvene organizacije, zato se sprašujem, ali je smiselno temu nasprotovati. Za enotno embalažo se odloča vse več držav. Toda Nemčija, denimo, se ni. Tam z ukrepi najbolj učinkovito zmanjšujejo kajenje. Lotili so se predvsem izobraževanja mladine.

Pri nas se poleg enotne embalaže veliko stavi tudi na učinek strašljivih slik in opozoril na škatlicah, ki pa imajo velikokrat ravno obraten učinek. Že leta 1999 je britansko ministrstvo za zdravje naročilo protikadilsko kampanjo, ki naj bi bila usmerjena na najstniška dekleta, saj so ugotovili, da jih kadi več kot tretjina. Kampanja je bila uspešna, vendar je ekipa, ki jo je pripravila, najprej raziskala, ali imajo zdravstvena opozorila v slogu 'kajenje ubija' in strašljive slike kakršenkoli vpliv na kajenje mladih. Ugotovili so, da je ravno nasprotno: vsi vedo, da je to škodljivo, ne kadijo pa nič manj. Zato je agencija, ki je pripravljala kampanjo, vprašala zdravnike, ali kajenje vpliva na videz kože deklet, in ta opozorila so potem tudi vključili v kampanjo. V neki drugi britanski študiji, izvedeni pred dvema letoma, v katero so vključili tisoč mladostnikov, so podobno ugotovili, da ta slikovna opozorila nimajo nikakršnega učinka.

Po novem bodo slike in druga opozorila zasedali 70 odstotkov površine embalaže.

Seveda, mi trdovratno sprejemamo te ukrepe kljub ugotovitvam, da ne delujejo.

Proučili ste učinke enotne embalaže v Avstraliji in ugotovili, da ima prav tako negativen vpliv na javno zdravje. Zakaj?

Študijo sem delal od leta 2011, ko se je o uvedbi enotne embalaže tam veliko govorilo, zakon so sprejeli konec tistega leta, uveljavili pa 1. decembra 2012. Pred dobrim letom je bilo izdelano poročilo o implementaciji, ki razlaga, da bo zakon 'verjetno učinkovit'. Bombastično so razglasili 3,4-odstotni padec kajenja v prvem letu, nato pa so v parlamentu ugotovili, da je bil podatek napačen. Najprej se je opravičilo ministrstvo za finance, po še eni korekturi so potem priznali, da se je kajenje uradno zmanjšalo le za 0,8 odstotka. Dodatne korekcije so pokazale, da je celo poraslo za pol odstotka.

V svoji študiji sem tudi napovedal, da se bo zgodila tako imenovana legalizacija ponarejanja. Zadnja poročila iz Avstralije kažejo, da se je moja napoved žal uresničila. To se je dogajalo postopoma. Avstralci vsakih šest mesecev zvišujejo cene tobačnih izdelkov, tako da so pri njih cigarete zdaj najdražje na svetu. Tudi to je dodaten motiv za tihotapce. V zadnjem letu in pol se je zgodila prava eksplozija nelegalne trgovine s tobakom. Šlo je tako daleč, da je morala v drugi polovici leta 2015 avstralska mejna straža, ki je pristojna za pregon in preprečevanje nezakonite trgovine, ustanoviti tobacco strike unit, torej posebno enoto, ki se ukvarja samo s preprečevanjem tihotapljenja tobaka. Avstralska vlada vsak mesec poroča o velikanskih količinah zaseženega ponarejenega tobaka, vendar je to le manjši del tistega, kar je na črnem trgu. Tobak je tudi količinsko presegel vse drugo ilegalno blago, kot so mamila, orožje ... O tem so poročali tudi avstralski časopisi.

To pripisujejo predvsem enotni embalaži?

In visokim cenam.

Cigarete so na črnem trgu bistveno cenejše.

Vsekakor. Nekritična podpora Svetovne zdravstvene organizacije je zgrešena, saj bo pripeljala do napačnih ukrepov, tudi do povečanja črnega trga. Tam pa je naprodaj res strup. V Veliki Britaniji je bila že pred leti vsaka tretja do peta škatlica ponarejena. V njih so našli vse, od fekalij do podganjih iztrebkov, zmlete plastike, azbesta. Zaradi visokih cen cigaret pa kadilci začnejo kupovati ponaredke.

Tu je še en problem, na katerega opozarja tudi kolega Iztok Podbregar, namreč, da je vsa ta ilegalna trgovina povezana s kriminalom. V to se ne spuščam, saj ni moje področje, vendar v Avstraliji vsaj en nedavni dogodek potrjuje njegove ugotovitve.

Zato tudi opozarjam, da enotna embalaža ne bo delovala, ampak zdaj je, kar je. Pragmatično je treba vzeti v zakup, da se uvedbi enotne embalaže ne bo več mogoče izogniti, saj se je vladajoča koalicija pri nas po vsem sodeč o tem poenotila, okrog tobačnega centa pa se bo še usklajevala. Če smo se že tako odločili, vsaj naredimo to tako, da ne bomo izgubili milijonskih odškodninskih tožb tobačne industrije.

Enotni embalaži so povsod sledile tožbe multinacionalk.

Tako je. In denarja za to imajo na pretek. Philip Morris je najprej Avstralijo tožil pred domačimi sodišči in izgubil. Potem je v sklopu arbitražnega reševanja sporov med investitorjem in državo Philip Morris Hongkong Avstralijo tožil na podlagi bilateralnega sporazuma o varstvu investicij, pa so tudi izgubili. V Urugvaju so tožili državo in prav tako izgubili na podlagi arbitraže. Vsi štirje veliki so združili finančne moči in skupaj tožili Veliko Britanijo, ko je ta uzakonila enotno embalažo, pa so tudi izgubili na prvi stopnji. A tisto, kar je za nas pomembno, je, da so vse te države sprejele posebne zakone o enotni tobačni embalaži, ki so jih pripravljali strokovnjaki za pravo blagovnih znamk.

Zato se jim je tudi uspelo ubraniti?

Seveda. Enotna embalaža je problem prava in ekonomije blagovnih znamk, ne pa prava zdravja. V zdravstvenih krogih je prevladala miselnost, da ima enotna embalaža pomemben vpliv na javno zdravstvo, pri tem ima svojo vlogo tudi Svetovna zdravstvena organizacija, ki s tem v resnici posega v nekaj, kar ni njena strokovna domena. Če bi strokovnjak za blagovne znamke začel razlagati, da tobak ni škodljiv, bi se mu vsi smejali.

Vse države, ki so se na sodiščih ubranile, imajo za enotno embalažo posebne zakone, ki vsebujejo vrsto varovalk s področja prava blagovnih znamk. Treba je vedeti, da so blagovne znamke posebnost v okviru vseh pravic intelektualne lastnine, saj lahko veljajo neskončno dolgo in niso omejene, tako kot patenti, denimo. Toda pogoj za njihovo zaščito oziroma registracijo je nenehna gospodarska uporaba. Če neke znamke pet let ne uporabljate, lahko vsakdo zahteva izbris iz registra in te znamke ni več. Tobačna industrija je tožila države prav zaradi razlastitve teh pravic do blagovnih znamk, vendar je zaradi ustreznih zakonskih varovalk tožbe izgubila. Države so se zavarovale predvsem tako, da te znamke, čeprav njihova uporaba ni dovoljena, ostanejo v registru in jih nihče ne more izpodbijati. Obenem, to je tudi v britanskem zakonu, nihče ne more uveljavljati elementa nemoralnosti ali škodljivosti. V svoji študiji sicer opozarjam na protislovnost te določbe, ker potrjuje, da so vse te znamke korektne in torej ne izpolnjujejo pogojev za prepoved uporabe po 11. členu okvirne tobačne konvencije, ki je pravna podlaga za enotno embalažo.

Je naša zakonodaja, ki je tik pred obravnavo v državnem zboru, torej pomanjkljiva?

Pomembno je, da Slovenija, če se je že odločila za uvedbo enotne embalaže, tega ne naredi s tremi odstavki v tobačnem zakonu, kot je predvideno zdaj. Tudi sedanji predlog zakona, ki bi ga tako na hitro, z levo roko popravili, ne bi ustrezal. Sodba v procesu, v katerem so vsi štirje veliki izgubili proti Veliki Britaniji, obsega dobrih 380 strani in tisoč odstavkov. V njej je cel kup drugih obtožb, vse, na kar so multinacionalke igrale, je sodnik Justice Green razdelil na 17 sklopov. Že v povzetku navaja varovalke, na katere se sklicuje v zavrnitvi tožbe. Preden pri nas sprejmemo tako zakonodajo, bi bilo dobro te sodbe preštudirati in se posvetovati z evropsko komisijo, pogledati, kdo je pripravljal zakone v teh državah.

Če sprejmemo tobačni zakon, kot ga predlaga ministrstvo za zdravje, Slovenija ne bo prva država z enotno embalažo, bo pa verjetno prva, ki bo izgubila tožbe; po moji oceni bi jo to stalo kakšnih 100 milijonov evrov proračunskega denarja. Kot domoljubu mi zato ni vseeno, kakšen bo zakon o enotni embalaži. Svojo študijo sem maja poslal tudi na ministrstvo za zdravje in ponudil pro bono pomoč pri izdelavi posebnega zakona. Odgovora še nimam. Apeliral bi na državni zbor, da naj, če bo že potrdil enotno embalažo, zahteva zanjo pripravo posebnega zakona.

Imperial Tobacco, ki je lastnik Tobačne tovarne, je tožbo proti Sloveniji v primeru uvedbe enotne embalaže že napovedal.

Tako je, morda pa bi od nje odstopil, če bi Slovenija pripravila dober zakon. A tožbe so le en vidik problema. Poleg tega bo neizogibno, da hkrati z uvedbo enotne embalaže zagotovimo dodatna proračunska sredstva za Furs, carino in policijo, saj lahko pričakujemo povečanje tihotapljenja in črnega trga. Brez tega bo uvedba enotne embalaže čisti hazard.

Zakaj se tobačna industrija tako oklepa blagovnih znamk? Verjetno ne le zato, ker jih je teže ponarediti. Jim to zagotavlja tudi večjo prodajo?

Bolj kot za povečanje trga gre za lojalnost do znamke. Čim bolj je blagovna znamka znana, tem bolj lojalne kupce imate. Zagovorniki enotne embalaže to lojalnost do znamke enačijo z njeno atraktivnostjo. Vendar to ni prav. Atraktiven je produkt. Človek se najprej odloči, da bo kadil, šele potem izbere znamko. Seveda pa znamka loči en produkt od drugih in praviloma sili imetnika znamke, da svoj proizvod stalno drži na subjektivni kakovosti, ki jo lojalni kupci pričakujejo.

Zgodba enotne embalaže se je v resnici začela v drugi polovici 80. let v Kanadi, začel jo je pravnik in profesor David Sweanor, ki ni mogel verjeti, da je na trg prišla enako kakovostna in pol cenejša vrsta cigaret od najbolj priljubljene, pa so kupci še vedno vztrajali pri tej. Takrat je kot nepoznavalec družbenoekonomskih funkcij blagovnih znamk lojalnost napačno enačil z atraktivnostjo blagovne znamke in začel propagirati uvedbo enotne embalaže. Zaradi prevelikega revolta je ta ideja takrat nekako zamrla, je pa bila posledica zelo pameten ukrep, prepoved reklamiranja. Če se oglaševanje prepove, blagovna znamka sicer še vedno ostane kot identifikator izvora, se pa občutno zmanjša njen učinek na prodajo.

Blagovna znamka naj bi bila torej tudi nekakšno jamstvo za kakovost izdelka, vendar tobaku v cigaretah še vedno dodajajo veliko strupenih snovi, umetnih arom, celo snovi, ki povzročajo zasvojenost.

Svetovni tobačni giganti gotovo niso angelčki, vendar se je treba z njimi pogovarjati, tudi pri nas. Morda imajo celo kakšen pameten predlog, ne vem. Sovraštvo je neprimerno. Tobačne industrije tudi jaz ne maram, toda še vedno je legalna industrija, z njo se je treba pogovarjati, ji postavljati zakonske meje in sprejeti pametne ukrepe za izboljšanje javnega zdravja.

Treba je poskrbeti, da se bo tobačna industrija držala predpisov, ne pa da se z grozljivimi slikami, ki se sprevržejo v svoje nasprotje, ljudi neučinkovito odvrača od kajenja. S prohibicijo, prepovedjo tobaka ne bo šlo. Ljudje bodo še naprej kadili, tudi ilegalne cigarete, ki so neprimerljivo bolj škodljive kot legalne. Problem kajenja je treba reševati z izobraževanjem, med mladimi je treba razširiti miselnost, da si kul, če ne kadiš. To počnejo v Nemčiji.

Opozarjate tudi na težave zaradi enotnega evropskega trga, verjetno zato, ker se nekatere države za to ne bodo odločile?

Evropska direktiva tega ukrepa ne zahteva in večina držav ga ne uvaja. Denimo Nemčija. Če ga bo sprejela Slovenija, je velika možnost, da bo neki trgovec začel kupovati neoznačene cigarete v Nemčiji in jih nato mirne duše zaradi načela enotnega trga EU prodajal pri nas.

Navsezadnje boš lahko tudi kot posameznik kupoval označene cigarete čez mejo, denimo Avstriji ali Italiji, in jih kadil v Sloveniji.

Da, ampak hujši problem je, ali bo kdo te cigarete tukaj tudi prodajal. Ne vem, kako bodo to pri nas preprečili ... Vprašanje je, ali je to sploh mogoče preprečiti znotraj enotnega evropskega trga. Ali imamo pravico prepovedati delovanje enotnega trga zaradi enotne embalaže? Tudi to bi bilo treba rešiti pred sprejetjem zakonodaje oziroma se o tem dogovoriti z evropsko komisijo. Prav tako bi se o tem lahko posvetovali v Angliji in na Irskem.

Spor zaradi enotne embalaže je tudi na Svetovni trgovinski organizaciji. Kako se odvija?

Spor proti Avstraliji so sprožile štiri države proizvajalke tobaka, saj je to zanje vprašanje obstoja: Indonezija, Honduras, Dominikanska republika in Kuba, seveda s finančno podporo tobačnih multinacionalk. Začel se je pred nekaj leti, po več kot letu in pol še vedno ni prvega poročila, kako poteka; sporočili so le, da »zaradi kompleksnosti problema« poročila razsodnikov ne bo vsaj še do konca leta. Ta spor je v okviru sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS), za katerega deluje pri Svetovni trgovinski organizaciji poseben svet. Sam sem bil v tem organu pet let predstavnik Slovenije; mimogrede, tam smo tudi izpeljali znamenito zgodbo z lipicanci.

Dejstvo je, da enotna embalaža krši vrsto določb v sporazumu TRIPS. Avstralija se pri odstopanju od teh določb sklicuje na to, da deluje v korist javnega zdravja, ki je zaradi kajenja ogroženo. V svoji študiji pa ugotavljam, da je javno zdravje ogroženo ravno z enotno embalažo, in ne obratno, tako da po mojem avstralski argumenti tu odpadejo. Z zanimanjem čakam na poročilo Svetovne trgovinske organizacije. TRIPS poznam v podrobnosti, zato vem, da tam velja načelo, da če obstaja več alternativ, kako rešiti zdravstveni problem, je treba izbrati tisto, ki manj odstopa od sporazuma. Menim, da bi bilo pred sprejetjem zakona o enotni embalaži pri nas dobro počakati še na izid tega spora.

V svoji študiji ste tudi sami predstavili alternativo enotni embalaži. Kakšna je?

Zgrajena je ravno na tem, kar trdijo njeni zagovorniki v Avstraliji. Blagovna znamka je znamka samo v komercialnih transakcijah, na trgu; toda ko imetnik znamke proda izdelek – telefon, avto ali cigarete – se na konkretnem izdelku te pravice izčrpajo in imetnik ne more več nikakor vplivati na to, kaj se z njim dogaja. Znamka zunaj gospodarskega prometa ne obstaja več. Vodilni avtor avstralskega zakona o enotni embalaži prof. Mark Davison je lastnoročno zapisal: Vsi vemo, da bo imela enotna embalaža majhen javnozdravstveni učinek na trgu, saj je oglaševanje že prepovedano, vendar se največ slabega dogaja potem, ko so cigarete prodane, saj kadilci z razkazovanjem škatlice tudi druge navajajo na kajenje. Na tej podlagi zato predlagam, da bi enotne škatlice ovili z embalažo, na kateri so blagovne znamke, toda ko kupec škatlico odpre, ta ovoj razpade in ga mora odvreči.

Ali ste s svojimi idejami že kam prodrli?

Kje pa. Vtis imam, da preganjalce tobaka vodita neverjeten fanatizem in predvsem sovraštvo do tobačne industrije. Človeško ga lahko razumem, vendar sprejemanje ukrepov proti tobačni industriji ne pomeni nujno, da koristijo javnemu zdravju. Predstavnik neke nevladne organizacije me je po radijski oddaji, v kateri sem nasprotoval uvedbi enotne embalaže, napadel, češ da sem agent tobačne industrije. Trdil je tudi, da ponarejanje cigaret spodbuja sama tobačna industrija ... Takoj vas ožigosajo, samo zato, ker ste proti enotni embalaži. To me spominja na čase trdega komunizma. In ne skrbi me le javno zdravje, pri čemer poudarjam, da nikoli nisem kadil in me je kajenje že kot otroka motilo, ampak tudi »zdravje« naših financ. Sto milijonov evrov, ki bi jih zafrčkali zaradi površno napisanega zakona, tega si ne smemo privoščiti. Nekaj let že opozarjam na te zadeve, vendar se počutim kot Don Kihot v boju z mlini na veter.