Tiskane izdaje
V dobrem desetletju in pol aktivnega delovanja na političnem parketu se je preizkusila kot županja Moravč, evropska poslanka, predsednica neparlamentarne stranke Nova Slovenija, ki se ji je uspelo vrniti v državni zbor, ter opozicijska poslanka v tem parlamentarnem sklicu. Prejšnji teden je napovedala, da se bo spopadla z novim izzivom – in kandidirala za predsednico države.
Za kandidaturo se je odločila, ker Slovenija potrebuje predsednico ali predsednika, ki bo jasno izražal svoja stališča, imel vizijo, skušal povezati ljudi in se zavzemal za neko normalno Slovenijo po vzoru drugih uspešnih srednjeevropskih držav, predvsem pa, da bo varuh ali kompas smeri v državi. Nagovarjala bo vse tiste državljane, ki si želijo zmerno, vendar odločno konstruktivno politiko, ki s pozitivno energijo in odločnostjo želijo naprej. Zagovarja odgovorno in pošteno delo, ne glede na različno ideološko, versko ali kako drugo pripadnost. Tako utemeljuje svojo odločitev. In naredila bo vse, da bo Slovenija dobila prvo predsednico.
Z napovedjo se je končalo ugibanje zadnjih mesecev, koga bo stranka poslala za tekmeca Borutu Pahorju. Tehtala je, kaj njeno kandidiranje pomeni za stranko in kaj zanjo osebno. »Čeprav so Boruta Pahorja že razglasili za absolutnega zmagovalca, me je najbolj prepričalo, da nihče ni zmagovalec pred dnevom volitev, in pomembnost tega, da imajo ljudje večjo izbiro. Da bodo tisti, ki z mano delijo vrednote, imeli kandidata, ki mu bodo z veseljem zaupali svoj glas. Drugo mnenje, celo nekaterih moških, pa je, da je slovenska ženska že toliko naredila za narod, da bi bil že čas, da bi bila na eno najpomembnejših funkcij v državi izvoljena ženska.«
Sama pravi, da je po mnenju ljudi v političnem življenju dokazala, da zna povezovati, biti odprta do drugače mislečih, in v tem smislu bo delala tudi kot predsednica. A vendar bi njene izjave, denimo iz časa referendumov o družinskem zakoniku ter o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, res težko označili kot vključujoče za vse državljane, mar ne? »Predsednik mora imeti svoje stališče. Nikoli ne moreš imeti takega, ki bo vsem všeč.«
Pri zavzemanju za svoja stališča si vedno želi, da bi se odločila tako, kot je dobro in prav ter v skladu z vrednotami, ki jih živi in zagovarja. Seveda si lahko topla voda, da govoriš tako, da si vsem všeč in se nobenemu ne zameriš, pravi. Toda doda, da ima sama jasna stališča in jih tudi izraža, vedno pa se trudi, da s tem nikogar ne prizadene. »Sem profilirana krščanska demokratka, se pa zavedam, da moram biti kot predsednica države odprta do vseh, pravična, se pogovarjati z vsemi in spoštovati različna mnenja. To sem delala že kot županja in tudi kot predsednica stranke.«
Izza katedra v politiko
Po izobrazbi profesorica slovenskega in nemškega jezika, ki je pred kratkim praznovala 58. rojstni dan, je zanimanje za politiko že nekako podedovala. Politika in dogajanje v družbi sta je vedno zanimala. Njen oče je bil ustanovitelj SKD in potem NSi v Šentilju, od koder izvira. »Aktiven je bil v kraju, ker so tamkajšnje potrebe to kazale, in ljudje so mu zaupali. Veliko je delal na tem področju. Verjetno se je to preneslo in živela sem v taki družini, da se mi je zdelo normalno, da se angažiraš v svojem kraju.«
Poučevala je najprej dve leti v srednješolskem centru v Murski Soboti, potem eno leto v dekliškem vzgajališču v Višnji Gori in nato 18 let v srednji šoli zavoda za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku. Menda se je dijakom na začetku zdela stroga in tudi sama priznava, da je bila zahtevna, tako glede domačih nalog kot znanja. »Zelo lepe spomine imam na pedagoško delo, z nekdanjimi dijaki z veseljem pokramljam, kadar jih srečam.«
Iz šolstva je nekako prek kulture prišla do aktivne politike. »Poleg službe, družine in kmetije sicer ni bilo veliko časa, a sem vseeno delovala v kulturno-izobraževalnem društvu Limbar v Moravčah; 14 let sem bila predsednica, vodila sem tudi dramsko sekcijo. Tako so me ljudje v kraju spoznali, v Moravče sem se sicer priselila, moj mož je domačin. Dobila sem tudi neki ugled, ne da bi pomislila, da bom vstopila v politiko.«
Kar se je zgodilo leta 2001. Mož je takrat že bil občinski svetnik, sama je bila članica NSi vse od začetka, prej SKD. Po številnih pogovorih, saj sem rada opravljala svoj poklic, in premisleku sem sprejela izziv, da kandidiram za županjo, ker sem si rekla, da če ljudje menijo, da lahko s svojimi talenti in znanjem kaj naredim za kraj, bom ponudila to možnost, pripoveduje.
Najprej so jo izvolili za županjo na nadomestnih volitvah, po odstopu prejšnjega župana, leto kasneje pa še na rednih. Leta 2004 jo je stranka – pravi, da ne na njeno željo – uvrstila na drugo mesto na kandidatni listi za evropske volitve. »Takrat nihče ni verjel, da bo NSi zmagala in da bomo dobili dva poslanca.« Štiri leta pozneje, potem ko je Andrej Bajuk po izpadu NSi iz parlamenta odstopil s predsedniške funkcije, je prevzela vodenje stranke.
Tudi njenim trem otrokom, Sari, Tilnu in Rozaliji, politika ni tuja, vsi so bili člani podmladka stranke. Trenutno niso politično aktivni, vsi so v obdobju, ko so se poročili, imajo majhne otroke in začenjajo svojo službeno pot, pojasnjuje. »Podpirajo me, se pa v tem trenutku sami ne želijo politično izpostavljati. Prav se mi zdi, da se vsak najprej preizkusi v svojem poklicu, se utrdi, pri tem dobi poklicne in življenjske izkušnje, za politiko pa je še vedno čas.« Je ponosna babica – najstarejši vnuk bo oktobra star pet let, decembra pričakujejo šestega.
Politična stranka
Na predsedniških volitvah, tako pravi, bo vesela vsake podpore. Od strank, s katerimi si delijo politični pol, je še ni dobila, po komentarjih njihovih vidnih članov na družabnih omrežjih pa gre sklepati, da je malo verjetno, da jo bo. Pričakuje podporo Cerkve? »Če Cerkev vernike jasno pozove, za koga naj volijo, je to lahko dvorezni meč. Tega ne pričakujem in tudi ne želim, ker lahko pri kom to vzbudi tudi odpor. Seveda pa jaz nagovarjam ljudi kot krščanska demokratka, ki najbolj zagovarja deset božjih zapovedi. Ne govorim o Cerkvi, ker politična stranka ni cerkvena stranka. Smo krščanski demokrati, izhajamo iz krščanskih vrednot, ki jih tudi sama skušam živeti. Seveda sem tista kandidatka, ki najbolj nagovarja kristjane. Toda kristjani volijo tudi različne druge stranke. Če bi vsi krščanske demokrate, bi bili mi vedno zmagovalci, žal pa nismo.«
