Tiskane izdaje
Na ZZZS pravijo, da tako zagotavljajo zdravstveno varnost najširšemu krogu. Vse več pa je tistih, ki ne zmorejo plačati položnic. Ko dolg preseže 50 evrov, ostanejo brez pravic. Zdravstveno oskrbo tako dobijo le v ambulantah za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, čeprav so - uradno zavarovani.
Dve leti je od tega, odkar so Stanko (ime smo na njeno željo spremenili) na ZZZS z odločbo obvestili, da so jo vključili v obvezno zdravstveno zavarovanje. Hkrati so ji poslali zdravstveno kartico in položnico za 22,70 evra. Opozorila jih je, da je brezposelna in da je brez službe tudi mož. Svetovali so ji, naj se obrne na center za socialno delo. Tega, kot pravi, ni storila. Da ni upravičena do socialne pomoči, je namreč izvedela že prej. Ker je lastnica hiše, v kateri živi, ne izpolnjuje kriterijev za pridobitev socialne pomoči.
Še po osamosvojitvi je delala v enem večjih slovenskih podjetij, potem so jo odpustili. Preživljala se je s priložnostnimi deli, nato pa pristala na zavodu za zaposlovanje. Kmalu so jo izpisali, ker ni obiskovala delavnic, in tako je izgubila tudi osnovno zdravstveno zavarovanje. Zdaj se vsa družina preživlja z otrokovo štipendijo, ki znaša okoli 240 evrov. To je pojasnila tudi državni zavarovalnici, ko so jo sami vključili v zavarovanje. »Prisilno so me zavarovali, pri tem pa jih ne zanima, ali lahko plačujem. To je tako, kot bi vas neki mobilni ponudnik obvestil, da so vas vključili v naročniški paket, in vam začel pošiljati položnice. Ne da bi vas prej vprašal in ne da bi se s tem strinjali.«
Njen dolg do ZZZS je zdaj več kot tisoč evrov, bančni račun ima blokiran. Še naprej pa vsak mesec na dom dobi - položnico. Toda do zdravstvenih storitev ni upravičena, čeprav je uradno zavarovana. Ker jo boli želodec in ima težave s hrbtenico, obiskuje ambulanto za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. »Bojim se, da bi resno zbolela. Ne vem, kako bi to plačala. Pri ginekologu nisem bila že več kot štiri leta.«
V ljubljanski ambulanti Pro bono opozarjajo na podobne zgodbe. Lani so oskrbeli šestnajst ljudi, ki so imeli zaradi dolga zadržane pravice. »Podatka za nazaj nimamo, ker smo postali pozorni šele, ko so se taki primeri začeli pogosteje pojavljati,« pojasni socialna delavka Alenka Ugrin Vatovec. »Sistem, ki je hotel vključiti v zavarovanje čim več prebivalcev, je tako ustvaril skupino ljudi z zadržanimi pravicami do zdravstvenih storitev. Ti imajo dve težavi: ko denimo dobijo angino, morajo plačati obisk pri zdravniku in antibiotik v lekarni. Zdravstvene storitve, razen nujnih, postanejo samoplačniške. Hkrati se jim povečuje dolg do ZZZS, ker še naprej prejemajo položnice.«
Da je to eden v vrsti »navidezno drobnih problemov«, ker prizadene razmeroma majhen delež ljudi, toda prizadene jih zelo, razmišlja sociolog Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo. »Gre za skupine, včasih cele kategorije, ki izpadejo iz najbolj osnovnega sistema. Tako se osnovna mreža socialnih in zdravstvenih pravic trga.« Po njegovem je to povezano z varčevalno politiko, ki pa se »najprej in najbolj« zgodi tam, kjer je najlažje vzeti - pri najrevnejših. »To me spominja na zgodbo z bankami, ko so najbolj revnim s socialno pomočjo zaračunale vpogled v bančne račune, da bi preverile, ali je na njih kaj za rubiti. Tako rekoč so ropale ljudi.«
Za komentar smo se obrnili na ministrstvo za zdravje. Odgovorili so, da je pristojna oseba povsem zasedena in da bodo na vprašanja poskušali odgovoriti pozneje. Na ministrstvu za delo pa so zgolj zapisali, da so vprašanja posredovali ministrstvu za zdravje.
Analiz ni
Podatka, koliko ljudi so vključili v zavarovanje tako kot Stanko, na ZZZS nimajo. Takšnih analiz ne vodijo. Zatrjujejo pa, da so se tega »zelo intenzivno« lotili leta 2011 in da se od aprila 2013 pozivi pripravljajo »avtomatizirano za vse, ki zavarovanja nimajo urejenega več kot 20 dni«. Kdor si ga ne uredi sam, a za to izpolnjuje pogoje, če je torej slovenski državljan in ima stalno prebivališče v Sloveniji, mu ga uredijo »po uradni dolžnosti«.
Vključitev v osnovno zavarovanje je tako »pravica in dolžnost vseh, ki izpolnjujejo pogoje«, plačilo predpisanega prispevka pa je »vezano na vir, ki zavarovancu zagotavlja osnovno socialno varnost, in deluje na solidarnostnem principu«. Po besedah Klemna Ganzitija, ki na ZZZS vodi področje za urejanje zavarovanj, se zavedajo, da nekateri ne zmorejo plačevati položnic, toda to da ni v njihovi pristojnosti.
»Zavarovancem pojasnimo, da lahko na centrih za socialno delo uveljavljajo pravico do plačila prispevka. Nismo pa mi tisti, ki bi postavljali dohodkovne cenzuse in jih preverjali. Zakon nalaga, da je zavarovanje obvezno, zato jim ga uredimo.«
Kdor nima sredstev za preživljanje, mu zavarovanje lahko uredi center za socialno delo kot upravičencu do socialne pomoči, prispevek zanj pa krije pristojna občina. »Kdor pa ne izpolnjuje pogojev za dodelitev socialne pomoči, se lahko zavaruje kot samostojni zavezanec in plačuje 22,70 evra na mesec. Treba je vedeti, da mesečni prispevek zaposlenega v povprečju znaša 198 evrov,« opomni Ganziti.
Da so »intenzivno in sistematično« urejali zavarovanje nezavarovanih tudi v letu 2014, piše v zadnjem poslovnem poročilu ZZZS. Rezultat takšnega aktivnega pristopa je po njihovem »viden v zmanjšanju števila oseb, ki zavarovanja niso imele urejenega več kot dva meseca«; na zadnji dan v letu 2013 jih je bilo 6521, leto pozneje pa 5565.
Kljub sicer razmeroma majhnemu deležu uradno nezavarovanih oseb bodo v ZZZS temu še naprej namenjali skrb in pozornost, še zatrjujejo v poročilu. Po njihovem je namreč »le tako mogoče zagotavljati zdravstveno varnost najširšemu krogu upravičencev«.
Dejansko nezavarovani
Čeprav je sodeč po podatkih danes 957 ljudi, ki nimajo urejenega osnovnega zavarovanja, medtem ko jih je bilo pred štirimi leti 12 tisoč, po drugi strani vzbuja skrb število tistih, ki imajo pravice zadržane. Konec junija jih je bilo 23.108, od tega jih je imelo več kot 10 tisoč pravice zadržane že več kot eno leto.
Sara Pistotnik z Inštituta za multikulturne študije in ena od raziskovalcev pri projektu Skupaj za zdravje, ki ga vodi nacionalni inštitut za javno zdravje, opozarja, da v ZZZS tako znižujejo število nezavarovanih. »Ljudi z zadržanimi pravicami ne štejejo med nezavarovane, ampak jih vodijo kot zavarovane, čeprav nimajo dostopa do zdravstvenih storitev. Pravzaprav so de facto nezavarovani.«
Leta 2002 so s spremembo področnih zakonov uvedli ukrep zoper samostojne zavezance, ki so neredni plačniki. V času, ko imajo neporavnane obveznosti, jim zadržijo pravice iz zavarovanja, in to se zgodi, ko dolg preseže 50 evrov. Tako imajo dostop le do nujnega zdravljenja - enako kot tisti, ki zavarovanja sploh nimajo urejenega. Medtem še naprej dobivajo položnice, do zdravstvenega varstva pa niso upravičeni, vse dokler ne odplačajo dolga. Po podatkih ZZZS je bilo zapadlih prispevkov konec preteklega leta za 9,6 milijona evrov.
Da je vse več predvsem najbolj revnih in tudi prekarnih delavcev zadolženih, opažajo raziskovalci omenjenega projekta. »Še nedavno sta bila mogoča odpis dolga ali plačilo na obroke, zdaj tega ni več. To je sicer zgolj eden od ukrepov, ki bi jih lahko znova vpeljali, da bi se enakost v zdravju povečala, toda zdi se, da se uveljavljajo tisti, ki neenakost še povečujejo,« opozarja antropologinja Uršula Lipovec Čebron s filozofske fakultete. Dostop do zdravja se tako vse bolj pogojuje, pravice pa ožijo. Čedalje več je ovir in te so vse težje premostljive. »Najrevnejši so v preteklosti imeli možnost, da se zavarujejo prek občine. Danes je pogoj za to pravico, da ustrezajo kriterijem za denarno socialno pomoč. V obdobju krize se tako povečuje število revnih, hkrati pa spremljamo trend, ko se vse bolj omejujejo pravice do denarne socialne pomoči in s tem tudi pravica do zdravstvenega zavarovanja.«
Nov sloj revnih
Da ZZZS vključuje v zavarovanje, ker je to njegova zakonska obveznost, pojasni pravnik Igor Vuksanović. »Če ne bi bilo obvezno, bi se ljudje v zavarovanje vključevali po svoji izbiri, ko bi hudo zboleli, kar pa ne bi bilo pravično do drugih.« Toda po njegovem so primeri, kot je Stankin, sporni. Država tako sili človeka, da proda svojo lastnino, zato da bo izpolnjeval merila za njeno pomoč: »To je sicer lahko načeloma korektno, v praksi pa povsem nekorektno.« Slovenska zakonodaja, razloži svetovalec pri ustavnem sodišču, sicer podobno kot večina evropskih temelji na obveznem zavarovanju, tako vsak prispeva svoj delež. Po njegovem je urejeno tudi, da tistim, ki v nekem trenutku ne zmorejo, pomaga država. »Vprašanje pa je, ali so v resnici zajeti vsi, ki živijo v najtežjem položaju, ali pa gre za ljudi, ki jih socialne službe ne zaznajo.«
Nekdanji generalni sekretar socialne zbornice Bojan Regvar spomni na zakonske spremembe s področja sociale iz leta 2012. V nekaj mesecih po sprejetju je različne oblike pomoči izgubilo kar 185 tisoč ljudi. Med merili za njihovo pridobitev se je namreč uveljavila tudi lastnina; avtomobil, vreden nad osem tisoč evrov, ali nepremičnina določene velikosti. Od takrat opažajo »izreden upad« zahtevkov za denarno pomoč, predvsem pri starejših. Regvar zato opozarja na nov sloj revščine. »Verjetno je danes vsaj nekaj tisoč ljudi, ki se v tem sistemu ne znajdejo ali so izpadli, in Stankina zgodba je ena od njih.«
Problem prioritet, ne sredstev
Sociolog Dragoš spomni tudi na krčenje sredstev za zdravstveno varstvo, kot so kurativno zdravljenje, rehabilitacija in dolgotrajna oskrba, medtem ko se krepijo sredstva za upravljanje in zdravstveno zavarovanje. Sprejemajo se olajšave za najbogatejše, ignorira pa se skrb vzbujajoče trende o povečevanju revščine. Toda to, pravi, ni problem sredstev, ampak prioritet: »Država je vitka, in takšna je bila že pred varčevalnimi ukrepi. Najbolj prizadet sektor je socialno varstvo, zatem pa zdravstvo. In to sta sektorja, ki se ukvarjata s problemi, ki najbolj naraščajo.« Zdravstvo in sociala sicer gresta z roko v roki, toda ko eden ne deluje, tudi drugi ne.
Dragoš opozarja na novo, drugačno razumevanje socialne države ali neosocialnost. To je sicer splošna evropska zgodba, predvsem pa zgodba držav periferije. Glavni namen socialne države tako ni več pomoč tistim, ki ne zmorejo sami, ampak da jih je treba »razmigati«. »Za vključene na trg dela že logika kapitalizma in konkurence poskrbi, da se jih fleksibilizira. Neoliberalna paradigma v ekonomiji pa se zdaj prenaša tudi na socialno politiko. Tako je treba fleksibilizirati tudi tiste, ki so s trga izvrženi.«
