Nujna ljubezen bencina in elektrike

Ni bil prvi hibrid Toyotin prius, že na začetku prejšnjega tisočletja so bili prvi tovrstni izdelki. Ampak o hibridih so v množičnem pomenu te besede prvi začeli mnogo pozneje razmišljati Japonci, predvsem za Ameriko, kjer se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja že veliko stalo v kolonah. Potem so prav Američani izdelali prvi avtomobil s podaljševalnikom dosega, če hočete priključni hibrid, danes pa takšne izdelke vse bolj objemajo evropski proizvajalci, saj jih v to silijo zahteve po manjših izpustih.

Kaj torej danes ponuja trg, kadar govorimo o hibridnih avtomobilih? Morda je treba začeti s tak imenovanimi samopolnilnimi hibridi, ko ima vozilo tako bencinski kot električni pogon; pri čemer je prvi prevladujoč, drugi mu pomaga, krajše razdalje prevozi tudi samo v električnem načinu; če je tak avtomobil dovolj dobro ogret, tudi speljuje v električnem načinu. Nič se ne polnijo na zunanjem omrežju, ne potrebujejo nobenih kablov. Najbolj znani in množično uveljavljeni tovrstni hibridi so izdelki skupine Toyota, ti so v njihovih vozilih že močno prevladujoči.

Še malce manj udeležbe elektrike je v izvedbah, ki jim pravijo blagi ali mikro hibridi. Tu avto vselej žene motor z notranjim zgorevanjem, ima (blago) pomoč elektrike. To omogoča bodisi boljše delovanje izklapljanja in samodejnega zaganjanja motorja, po drugi strani se povratno ustvarja električna energija za različne porabnike (na primer klimatska naprava), ki bi jo sicer morali pridobiti z motorjem z notranjim zgorevanjem. Eno prvih takšnih izvedb je imel nekoč mali smart fortwo, danes jih imajo pri posameznih modelih številne evropske znamke.



Ne nazadnje so tu še priključni hibridi, gre za kombinacijo večinoma bencinskega (včasih tudi dizelskega) motorja in električnega pogona, lahko pa se polnijo tudi po kablu na zunanjem omrežju. Imajo namreč večjo dodatno baterijo kot samopolnilni hibridi (v blagih hibridih je ta še manjša), a seveda ne tako velike kot baterijski električni avtomobil – napolnijo se v nekaj urah. Ti priključni hibridi so v najnovejših izvedbah na električni pogon sposobni prevoziti od 40 do 50 kilometrov in potem naprej voziti v hibridnem načinu. Tovrstne avtomobilske izvedbe, ki nosijo angleško oznako PHEV, so v zadnjih letih najprej uvajale predvsem nekatere evropske premijske znamke (BMW, Volvo, Mercedes …), zdaj pa se čedalje bolj širijo tudi v množične segmente.

Kar pred časom je bil kot priključni hibrid (rekli so mu sicer podaljševalnik dosega) že leta 2011 ameriški chevrolet volt, ampak njegov bencinski motor je v nekaterih situacijah lahko poganja tudi neposredno kolesi. Čisti podaljševalnik dosega je bil BMW i3 rex (angl. range extender), ki pa so ga že umaknili iz prodaje. Naj bi bila pa nekaj takšnega naslednja različica prvotno baterijskega eletričnega modela mazda MX-30, kjer bo generator poganjal rotacijski motor.

Deleži in subvencije

Ti avtomobili so v celotni prodaji še vedno v manjšini. Statistike so samopolnilne in blage hibride dolgo uvrščale med avtomobile z motorjem na notranje zgorevanje, evropska panožna zveza Acea pa zdaj že nekaj let vodi zanje posebno kategorijo – njihov delež je v letošnjem drugem četrtletju v Evropi dosegel 9,6 odstotka vse prodaje. Priključni hibridi so imeli tržni delež 3,7 odstotka, podobno kot velja za baterijske električne avtomobile. Delež vozil na plin in vodik je znašal 1,9 odstotka. Glavnina so bili v drugem kvartalu še vedno bencinski avtomobili – 52 odstotkov, dizelski, ki so bili nekoč vodilni, pa 29 odstotkov.

Kolikšna pa so razmerja v Sloveniji? Deleži novih pogonov so pri nas manjši. Po podatkih Renaulta je letos delež samopolnilnih hibridov pri nas 2,3 odstotka vse prodaje, priključnih hibridov le 0,2 odstotka, baterijskih električnih vozil 2,3 odstotka, vozil na plin 0,2 odstotka, vozil z bencinskim motorjem 53,1 in dizelskim 41,8 odstotka.