Tiskane izdaje
O Einsteinu ni treba povedati nič drugega kot to, da se je rodil v Ulmu, da je bil Jud in da je med bivanjem v ZDA leta 1933 ugotovil, da se v njegovi domovini dogaja nekaj grozljivega. Pa tudi to, da je bil nekaj časa brez prebivališča. Ne samo da ni vedel, kje bo stanoval, ampak tudi ne, za koga bo delal. Če mu Velika Britanija in ZDA ne bi odprle vrat, bi svet še vedno iskal formule, s katerimi nas je obogatil ta fizik in filozof.
Ismail Kadare je bil znan pisatelj že v času, ko je živel v rodni Albaniji. Ko je leta 1975 objavil politično nekorektno pesem, so mu za tri leta prepovedali objavljati karkoli. Ko pa je pozneje političnim temam obrnil hrbet, so ga obtožili eskapizma oziroma pobega v zgodovino in folkloro. Leta 1990 je zaprosil za azil v Franciji. Le kaj bi se zgodilo z njegovimi deli, če mu ta država ne bi odprla vrat?
Veliko intelektualnih in umetniških velikanov ter znanstvenih genijev ne bi nikoli zasijalo, če jim tuja in pogosto popolnoma neznana družba ne bi ponudila roke ter jim omogočila, da s svojimi deli povežejo vse človeštvo. Kdo ve, koliko znanja, talenta in ustvarjalnosti je med ljudmi, ki se vsak dan izkrcavajo na grške otoke, prodirajo na srbska tla in se zaletavali ob srednjeveško idejo madžarskega zidu. Morda jim bo kdo v Evropi odprl vrata, še preden se bo vsa njihova ustvarjalna energija zaradi pomanjkanja zalivanja z osnovno humanostjo posušila.
V čem so si podobni Marc Chagall, Aristotel Onassis in Gloria Estefan? Kaj meče v isti koš človeških usod Arnolda Schönberga, Friedricha Nietzscheja in 14. dalajlamo? Kako so med sabo povezani Ossip Bernstein, Marlene Dietrich in Andy Garcia? Vsi so bili begunci.
Navado imamo reči, da ne moreš pobegniti lastni usodi, a če ljudje zapustijo dom in krenejo v neznano, se mi zdi, kakor da bežijo k lastni usodi. Preden je Vietnamec Khac-Ujen Ngujen pred 25 leti kot begunec prišel iz Vietnama v Hongkong, je obiskal samo dve vietnamski mesti in ni nikoli videl tujca. Med bivanjem v begunskem taborišču se mu ni niti sanjalo, kako je videti svet, v katerega je pobegnil. Nato pa se je prijavil na avdicijo Azijskega mladinskega orkestra in bil izbran. Danes je Ngujen direktor londonskega orkestra Vernandi Camerata, ki se osredotoča na mlade glasbenike, ki so pravkar končali konzervatorij. Če mu Hongkong pred četrt stoletja ne bi odprl vrat ...
Ni lahko odpreti vrata svojega doma in sprejeti neznane ljudi, ki so pred velikim trpljenjem pribežali iz nekega drugega dela sveta. Težko je biti toleranten do revežev iz daljnih krajev, ko niti na lastnem vrtu rože ne cvetijo. Toda samo tja, kjer ni zidov, lahko veter zgodovinskih nesreč občasno nanese tudi seme večne veličine. Iz njega zraste nekaj novega, kar koristi vsemu človeštvu. Zato je bistvenega pomena, da porušimo zidove. Begunci jih bodo tako ali tako preplezali. Toda nadarjenost in ustvarjalnost se bosta pri plazenju skozi bodečo žico v človeški zavesti poškodovali. •
