Tiskane izdaje
Darja Škraba Krmelj, psihiatrinja in psihoterapevtka, specializirana za psihosomatiko, depresije, tesnobe in osebnostno rast, partnersko dinamiko, učenje komunikacije, ter Janez Tomaž Krmelj, strokovnjak za različne oblike relaksacije, EMDR-terapevt in terapevt za medicinsko hipnozo, ki je pod mentorstvom in v sodelovanju z vodilnimi tujimi strokovnjaki tega področja raziskal in poglobil znanje različnih oblik hipnoze, sta pred 25 leti krenila na skupno zasebno poslovno pot. Ona je pustila redno delovno razmerje v Kliničnem centru, on delo na ministrstvu, ter si stala ob strani kot mož in žena in strokovna sodelavca.
Vaša ordinacija deluje kot dom, da bi se pacienti počutili varne in se laže vrnili v otroška leta, kjer so nastali pomembni podzavestni zapisi, vzrok glavnine kasnejših težav. Zelo poseben pristop za psihiatrinjo imate, skupaj z možem, ki odpira nezavedno s hipnozo.
Darja: Res je, oblikovala sva najin pristop, ki je izraz mnogoletnega učenja, najinega sodelovanja in dopolnjevanja tako na strokovni kot osebni ravni. Pravilo imava, da začnemo s poglobljenim pogovorom pri meni. Preverim kazalnike fizičnih vzrokov, saj se za tesnobno-depresivnimi in različnimi psihosomatskimi motnjami pogosto skrivajo motnje ščitnice, borelioza, celiakija, različne parazitoze in druge avtoimunske bolezni. Nato glede na posameznikovo življenjsko zgodbo in težave skupaj poiščeva sosledje različnih korakov za povrnitev zdravja glede na njegovo motivacijo in cilje. Za učinkovitejšo aktivacijo notranjih moči sta vzporedno dobrodošla hipnoza in EMDR.
Tomaž: Vse, ki pridejo k nam, povabiva na seminar ozaveščanja, kako deluje podzavest in številne druge teme v okviru Šole za pogum in radost.
Tudi to, da pregledate energijsko stanje človeka, ni tipično za psihiatrični pregled, čeprav številni pacienti pričajo, da jim manjka celostne obravnave.
Darja: Deset let študija energijske medicine je za mano. Različno lahko ocenimo ali izmerimo energijsko stanje človeka. So pa znaki, po katerih je povsem jasno, da gre za problem v pretoku energije. V teh primerih tudi antidepresivi, ki dvigujejo noradrenalin v telesu in dajejo človeku več energije, ne pomagajo. Tudi energijski pristopi so različni. Sodelujeva z zdravniki akupunkturisti, homeopati, bioenergetiki in bioresonančnimi terapevti, manualnimi fizioterapevti. Tudi z nekaj zdravilci, ki so etični. Preden sem pri svojem delu začela uporabljati tako razširjeno znanje z več področij, sem morala spoznati, da je naša medicina odlična za recimo kirurgijo, akutna stanja, da pa ji poleg energijskega znanja zmanjka vpogled v celostno sliko subtilnih povezav v psiho-nevro-imunskem sistemu (z medceličnino, prebavili in pomenom zob vred). Prihodnost medicine je v spoštljivem sodelovanju različnih strokovnjakov, ki obvladajo vsak svoj del mozaika zdravljenja. Klasična medicina je človeka razstavila na delčke, ga do dobršne mere razume, zdaj ga mora še sestaviti nazaj, ga videti širše od fizisa in psihe in upoštevati energijski del, vpliv prostora, kjer živi.
Zdaj smo pri občutljivi temi. V eni prejšnjih izdaj One smo objavili intervju z nekdanjo psihiatrično bolnico, ki je pričala o grozodejstvih s klinike. Diagnozo so ji postavili v nekaj minutah, brez temeljitega pregleda, pogovora. Antidepresivi so jo omamljali, sčasoma pohabili, naredili odvisno. Vi kot psihiatrinja predpisujete antidepresive. Kakšen je vaš pogled nanje po vseh svojih izkušnjah?
Darja: Takole bom začela, hvala bogu za psihiatrična zdravila. Včasih so bili nemirni bolniki vklenjeni v verige, niso jim mogli pomagati. Tega ni več. Je pa danes drug problem, preveč zdravil in premalo časa, da bi se pogovorili kot človek s človekom, se poglobili v resnične vzroke določenega stanja. Antidepresivi morajo biti kot mavec pri zlomljeni kosti, vendar s tem mavcem ne hodiš vse življenje. Narobe je torej, če ljudi pustijo predolgo na medikamentih, če se ob tem nič ne ukvarjajo z miselnimi vzorci, potlačenimi čustvi, ki so vzrok psihičnim težavam, s komunikacijo, ki sprosti blokade. Antidepresivi delujejo samo na živčne prenašalce – nevrotransmiterje. Upoštevati moramo, da je misel sestavljena iz dveh delov, elektrike oziroma energijskega potenciala in živčnega prenašalca – nevrotransmiterja, ki prehaja z enega živca na drugega. Pri zdravljenju je treba upoštevati oboje. Antidepresivi regulirajo samo živčne prenašalce, bodisi enega bodisi več. Elektriko je treba regulirati, z izborom misli, čustev, pitjem čiste vode, fizično aktivnostjo, molitvijo, naravo, pravilnim dihanjem in držo. Naloga zdravnika je, da osebo pouči in ji pomaga najti njene načine opolnomočenja, njena pa je odgovornost, koliko sodeluje in išče svoje poti, se osvobaja starih vzorcev in kako. Nekateri enostavno še niso pripravljeni ničesar spremeniti, so trenutno na takšni ravni, in zanje je zdravljenje samo z antidepresivi prava izbira.
Tomaž: Težave, ki zahtevajo antidepresiv, so klic k spremembi nečesa! Kitajci imenujejo depresijo krik za vrednotami. Najprej to pomeni pomanjkanje vrednosti samega sebe in kaj mi je v življenju vredno. Kje imamo moč in stabilnost, da ohranimo, kar nam je vredno, ali pogum, da vrednote korigiramo in se privadimo novim.
Darja: V resnici nas nihče ni učil delati s čustvi, ne v vrtcu ne v šoli. To, kar smo doživeli v primarni družini in se je vpisalo v naše možgane v prvih sedmih letih, je naš avtomatski odzivnik kasneje v življenju. Psihične težave se pojavijo, ko avtomatski odziv ni več ustrezen za nas. Zato je strokovna napaka dati zdravila osebi, ki ni samomorilna ali popolnoma izčrpana, ki ima le blage simptome tesnobe ali depresije. Kajti, te težave jo motivirajo za spremembo. Če damo zdravila prezgodaj, odvzamemo priložnost za rešitev problema. Ljudi, ki bi želeli samo antidepresive, dolgoročno ne želim spremljati. Antidepresivi porežejo čustvovanje, v partnerstvu pogosto znižajo čutnost in zavrejo intimo. Porežejo občutek za vživljanje v soljudi, in to so nepotrebni problemi. Kot bi zagipsali celega človeka, ker se je malo udaril v mizo. Že stari profesorji so nam pred 30 leti govorili, narod je apauriniziran. Samo da rečeš, ž … kot živčen sem, že leti apaurin. Zdaj pa je narod antidepresiviziran, žal.
Tomaž: Vsako leto zdravniki predpišejo več antidepresivov. V letu 2014 so slovenski zdravniki napisali 525.300 receptov zanje. Vendar pozor, že nekaj časa vse več bakterij postaja odpornih proti antibiotikom, kar lahko življenjsko ogrozi »hudo bolnega«, in to prav zaradi prezgodnjega in prepogostega množičnega predpisovanja antibiotikov.
Je v teh letih samomorilnost nižja?
Tomaž: Je, za primerjavo: leta 2000 je bilo 588 samomorov, lani le 388.
Darja: In nekateri to pripisujejo tudi večji porabi antidepresivov. Z enega vidika bi morda en delček lahko šel na ta račun, a vseeno: ženske so si včasih veliko stvari zaupale, pogovarjale so se, se druga drugi odpirale in se s tem zdravile. Dandanes pa življenjski tempo tega ne omogoča in na ženskah ostaja veliko bremen, prav njim se predpisuje več antidepresivov. Moški pa delajo petkrat več samomorov in hitreje posežejo po alkoholu. Veliko samomorov se zgodi v alkoholiziranem stanju. Zato menim, da je znižana stopnja samomorilnosti povezana tudi z višjo stopnjo splošne ozaveščenosti, še posebno o tesnobno-depresivnih stanjih, večjo dostopnostjo psihoterapevtskih in tudi drugih poti, ki pomagajo.
Kaj vaši kolegi psihiatri pravijo na to, kar počnete? Tudi na vaše razmišljanje, ki je tako neklasično z vidika klasične psihiatrije. Imate občutek, da se jim zdite čudaški, da ste šli predaleč, celo zabredli, jih izdali?
Darja: Kaj vsi mislijo, ne vem, z nekaterimi odlično sodelujemo. Ko se zdravniki srečajo pri sebi ali v svoji družini z boleznimi ali nejasnimi stanji, ki jim medicina ne zna pomagati, neredki iščejo alternativne in komplementarne pristope in naju pogosto prosijo za nasvet. Vidim, da se tudi med zdravniki širi zorni kot pogleda na bolezen in na zdravje. Nekateri psihiatri pošiljajo motivirane ljudi k nam na hipnozo. Prej ali slej bo morala medicina spoznati, da so tudi drugi vidiki in poti do zdravja. Da ni resnica samo ta, ki jo učijo na medicinski fakulteti, vse drugo pa je narobe. Farmakologija na študiju medicine recimo o zeliščih pove zelo malo, pa bi to lahko bila naša tradicija.
Ko gledam ruske kolege, oni veliko študirajo svoje staro izročilo in so dobri v zdravljenju marsikatere težave, ki je šolska medicina ne pozdravi. Pred 30 leti, ko sem še študirala, so zdravniki, ki so delali akupunkturo, pri nas izgubili licenco. Zdaj je že vključena v sistem. Je pa vsekakor treba biti moder, izbirati pravilno, ločiti zrnje od plev. V prihodnosti se bo še veliko slišalo o sodobnih ruskih raziskovanjih in o povezavah različnih psihosomatskih in avtoimunskih bolezni in psihičnih motenj z zdravjem zob in parazitozami. Ruski znanstveniki so dokazali, da so vse parazitoze povezane s povečanim nemirom, nespečnostjo, utrujenostjo in brezvoljnostjo. Spremembe so možne tudi v velikih sistemih, vendar je za to treba mnogo časa. Med študijem sem bila med pobudniki za Balintove skupine pod mentorstvom predstojnika dr. Miklavža Petelina, kjer smo se študentje in zdravniki v medsebojnem pogovoru učili svojih miselnih in čustvenih odzivov in komunikacije z bolniki. Iz tega volunterskega druženja je nastal kvaliteten izbirni predmet v okviru študija medicine.
Ste že med študijem medicine vedeli, da vam je to, kar ponuja, premalo?
Darja: Mene je že od malega vznemirjalo vprašanje, zakaj živimo, kaj je smisel bivanja, zakaj človek zboli. To sem šla iskat na medicino, a tam pravega odgovora nisem dobila. Potem sem šla na psihiatrijo, tudi tam ni bil celovit. In sem nadaljevala študij kar sedmih psihoterapevtskih smeri, kjer so še vedno manjkale določene povezave. Staro medicinsko znanje in energijska medicina sta zelo pomembno vplivala na moje dojemanje življenja in bolezni. Zadnja leta sodelujem z ruskimi znanstveniki, ki imajo izredno napredno tehnologijo, povezano s starim znanjem. Naj omenim samo izjemno praktično in učinkovito metodo, ki zelo vpliva na psihofizični razvoj otroka in odraslih – nevrosenzorično integracijo primarnih refleksov po dr. Svetlani Masgutovi. Mimogrede, naš šolski sistem je veliko preozek, že v ranih letih vsaj 50 odstotkov otrok zato ne more razviti svojih potencialov. Tu so Angleži mnogo let pred nami, ker imajo delo prilagojeno otrokom z dominantno desno hemisfero in drugačnim možganskim programom; umetniške duše, številni dislektiki itd. K sreči imamo odlične strokovnjake v Svetovalnem centru za otroke in mladostnike, ki jim počasi uspeva premikati šolskega mamuta.
No, ampak če se vrneva k vam, k iskanju znanja in smisla, kje ste se našli.
Darja: (vskoči v besedo) Ja, in potem sem morala sama zboleti, to ste me želeli vprašati, kajne! (odločno) Ja, to se je zgodilo in naša medicina mi ni znala pomagati. Povedali so, da gre za avtoimunsko vezivno tkivno obolenje, ki je zajelo pet organskih sistemov v telesu. Lahko bi dobila le hormone kortikosteroide za vse življenje, zdravila z mnogo stranskimi učinki. Ko se oziram nazaj, vidim, da sem bistvo življenja spoznala z lastnim trpljenjem. Klub temu da sem kot psihoterapevtka imela za sabo deset let dela na svojih psihičnih vzorcih, je bilo to najtežje soočenje z lastno nemočjo. Šele v tišini meditativnih globin sem prišla do odgovora smisla bivanja in poglobila svoje duhovno bistvo, ki je zame svetloba Kristusove zavesti. Dobri dve leti intenzivnega zdravljenja in nova izkušnja sta me postavila v drugačno izhodišče, začela sem še v praksi raziskovati homeopatijo, kitajsko, tibetansko, energijsko medicino, ajurvedo in vpliv zob. Spoznala sem krasne ljudi, strokovnjake, našla pot. Kako bi bilo dobro, da se vse to znanje poveže za človeka v našem zdravstvenem sistemu!
Ste takrat dojeli, da morate naprej pustiti službo v Kliničnem centru? Delovno mesto specialista psihiatra, ki bi se mu danes najbrž malokdo odrekel.
Darja: Tam sem imela samo ambulantne pogovore. Ker sem psihoterapevtsko orientirana, ne medikamentozno, in sem se dlje pogovarjala s pacienti, se je moj delovnik podaljševal. Če bi krajšala pogovore, bi delala proti svojim vrednotam, zato sem bila v stiski. Dolgoročno to ne bi šlo. Nujno sem morala nekaj spremeniti.
Tomaž: Ja, morala sva nekaj spremeniti, pustil sem službo na ministrstvu in pogumno sva se odločila za veliki skok.
Darja: (smeh) Veste, jaz nisem številčni tip. Administracijska in formalnopravna dela so moja šibka točka. Tomaž me tukaj dopolni. Kljub temu, da je bila takrat še prisotna moja vezivnotkivna bolezen, sva sprejela ta izziv. Povezala sva najino staro znanje, ga dopolnjevala z novim in odprle so se nove možnosti. Po rusko se zdravniku reče vrač – vrača radost v življenje; tudi midva vidiva najino poslanstvo v tem, zato sva najine seminarje za ozaveščanje imenovala Šola za pogum in radost.
Tomaž, vi delujete z medicinsko hipnozo, izurili ste se pod mentorstvom prof. dr. Marjana Pajntarja in številnih tujih strokovnjakov. Ljudi spravite v alfa stanje, v katerem so mirni, bolj v stiku s sabo. Kaj vse se z njimi dogaja ob tem?
Tomaž: Osebo pripeljem v drugačna stanja zavesti, denimo trans in alfa stanje. Vsa pa omogočijo globlji stik s čustvi v nezavednem. Tu se odpre notranji svet povezav misli, čustev in občutkov, ki ima sicer svojo dinamiko, pogosto nelogično, a ta postane v transnem stanju kot na dlani. Tako konkretna, da se jo da preoblikovati.
Vas kdaj prešine, kaj pa če temu, kar prihaja iz globin, ne bom kos? Kaj če se bo odprlo, kar bi bilo varneje pustiti za zaprtimi vrati? Predstavljam si, da iz neznanih globin človeka prihaja nepojmljivo.
Tomaž: Zagotovo. Verjemite, ne odprejo se kar tako vrata v človeka, vsa naenkrat, tega človek ne bi zdržal, toliko čustvenih zapisov imamo. Odprejo se tista, do katerih pridemo. In naslednjič, ko je dovoljeno, naslednja. Če človek na tisto, kar se odpira, ni pripravljen, se ne bodo odprla. V transnih stanjih, kjer je stik s sabo bistveno drugačen kot v običajnih, sami sebi ne moremo škoditi. Zato govorimo o procesu, torej procesu odpiranja, odpuščanja, rasti, spreminjanja.
Darja: Na podlagi globokih zapisov v nezavednem reagiramo v stresu in v nevarnosti avtomatsko. Če recimo nisi bil zaželen otrok, kasneje pa bi rad partnerstvo, v katerem bi se počutil zaželenega, in tudi tebi je ta oseba draga, ti lastni sistem tega ne dovoli, onemogoči ti bližino, dokler se ne spustiš v jedro tega vzorca in ga razrešiš, no, to dela Tomaž, človeka počasi, spoštljivo in z občutkom spušča v območje, kjer so shranjeni avtomatski zapisi. Če zavestno delujemo v nasprotju z našim avtomatskim programom zaščite, se sproži alarm za nevarnost in znajdemo se v globinskem stresnem odzivu z napetimi mišicami, plitvim dihanjem, občutkom strahu in napetosti, ki sčasoma vodijo v tesnobno-depresivna in psihosomatska obolenja. Stalno aktivni svarilni mehanizmi boja ali bega sčasoma izčrpajo ne samo živčne prenašalce v možganih, temveč okvarijo tudi druge organe, kar lahko pripelje do izgorelosti. V drugačna stanja zavesti lahko vstopimo tudi s preprosto ponavljajočimi se fizičnimi aktivnostmi, kot so likanje, sesanje, košnja trave, kolesarjenje, tek. Ob teh aktivnostih včasih opazimo, da se preproste stiske kar razrešijo. Najgloblji travmatski vpisi pa potrebujejo daljše vodeno razreševanje.
