Bog mi je dal najtežjo zgodbo, a tudi moč, da preživim

To je zgodba o ljubezni, v vsej lepoti, tragičnosti in čudežnosti življenja. Zgodba o garaškem delu, predanosti in brezpogojnem zaupanju. Sanje o svetovnem vrhu v kraljevski kategoriji motokrosa, tudi če prihajaš iz majhne Slovenije in še manjše vasi Pečke, tako postanejo povsem dosegljive. Ja, družina Gajser jih živi tukaj in zdaj. Zgodba o Bogomirju in njegovih najbližjih, ki verjamejo, da človek obrača, obrne pa življenje, bo, kot sam pravi, nekoč velika knjižna uspešnica, bral jo bo ves svet. »Rad bi bil navdih ljudem, ki potrebujejo moč in vero!«

Naporni ritem svetovnega prvaka

Komaj devetnajstletni Tim Gajser, sin in najljubši učenec Bogomirja Gajserja, je lani dosegel najelitnejšo kategorijo MXGP v motokrosu. Mladenič, ki ima danes vse, kar si je želel, zaradi prizemljene vzgoje ostaja na trdnih tleh. Zaveda se, da uspeh ni prišel kar tako in da v tej igri, četudi na vrh zmagovalnih stopnic stopi sam, ni eden in edini: »Dejansko gre največja zasluga staršem, moj oče je vse posvetil motokrosu, to, da so mi stali ves čas ob strani, tudi ko so prišli krizni trenutki, je bilo ključno. Bil je čas, ko so iz denarnice postrgali zadnje evre, da so zbrali za bencin, za stroške, in smo lahko odšli na pot. Ko pogledam nazaj, vidim, da je imel oče prav, res se je obrnilo na bolje. Zdaj jaz in moja družina živimo sanje. Če živiš pošteno in predano svojemu srcu, se vse poplača.«

Bogomir Gajser je brezpogojno sledil svoji viziji, tudi ko je bilo videti, da se vse obrača proti njemu. Spomnimo, kako je oče Gorana Ivaniševića v devetdesetih letih prodal hišo, da je sinu omogočil svetovno teniško kariero. Večina velikih zgodb nosi v sebi nekaj t. i. norosti in tveganih odločitev.

Življenje svetovnega prvaka

Na domu v vasi Pečke v občini Makole nas tisto dopoldne sprejme vsa družina, komaj dobro so se vrnili iz tujine, dva dni Slovenije sta pred njimi, potem pa spet na letalo in let na drug konec. Njihova hiša je zadnje čase hiša odprtih vrat. Pred nami, čeprav smo prišli ob enajstih dopoldne, je bila že ena novinarska ekipa, Tim jim je odgovarjal kar med treningom na hišnem kolesu, po našem intervjuju jih čakajo nova vprašanja. To je trenutno življenje svetovnega prvaka, ki je presenetilo tudi njih same!

Bogomir in žena Vesna se čisto po domače uležeta na divan v dnevni sobi, vidno sta utrujena: »Občutki so dobri, nič ne rečem, samo zadnji tedni so pa resnično nori, komaj dihamo,« prizna Bogomir. »Saj vem, da morate tudi vi novinarji pisati zgodbe, to čisto razumem, ampak vseeno smo samo ljudje, tudi mi potrebujemo vsaj kakšno uro miru in družinskega življenja,« razlaga malo nam, še bolj pa sebi, saj se zaveda, da mu vajeti mirnega bivanja uhajajo iz rok. »Nekaj bom moral sam spremeniti pri tem. Tim je star 19 let, tudi on mora imeti svoje življenje.« Govori odprto in odkrito, pravzaprav se zdi, kot da Bogomir Gajser nima samocenzure, kot da nima prav ničesar skrivati pred drugimi.

Stroga vzgoja

Pridruži se Tim, ki kljub pregovorno napornim najstniškim letom očeta gleda in posluša z velikim spoštovanjem. »Moja vzgoja je bila stroga, oče je bil res tisti pravi oče,« odkrije začetne korake na poti do zmage mladi svetovni prvak. »To se mi zdi zelo pomembno za moj razvoj in pogled na življenje. Spomnim se, če sem kaj naredil narobe, kako me je okregal, dal mi je poduk, vsega me je naučil in predvsem mi je dal priložnost za izkušnje, nič mi ni bilo kar na zlatem pladnju prineseno.«

Pri treh letih prvi motor

Prvi spomini na motor mu segajo v najbolj rano otroštvo, dve leti in pol je imel, ko ga je oče prvič postavil na motor. »Bili smo na Rabu na morju. Prijatelj je imel 50-kubično hondo in jaz sem ves čas skakal gor in dol po motorju, ata je to videl, povedal mi je, kje je gas, zavora in kako to gre, in potem sem se peljal.« Iz nedolžne igre se je vse začelo, pri treh letih je dobil prvi motor, potem se je le še stopnjevalo. Ko je oče, tudi profesionalni motokrosist, hodil na tekme, je bil ves čas poleg njega, ta navada je postala sestavni del njegovega življenja, brez katere ne more.

Zakonsko življenje ob vrvežu

Žena Vesna, s katero se je Bogomir po mnogo skupnih letih in dveh skupnih hčerkah poročil lani na svoj petdeseti rojstni dan, je zgled rekla, da drži vsaj tri vogale pri hiši. A tudi njo je načel direndaj, ki nastaja okrog svetovnega prvaka. »Saj je vse lepo in prav, vsi dihamo to zgodbo, konec koncev sem pred desetimi leti pustila svojo službo – delala sem v računovodstvu – da sem tu za ekipo, da pomagam po svojih močeh! A bom čisto odkrita, tudi meni je že kar preveč.« Vsa organizacija in birokratska opravila so v njenih rokah, seveda ob sodelovanju z Bogomirjem. Vesna kdaj odpotuje z njimi na tekmovanja, večkrat pa s hčerkama ostane sama doma. »Seveda je tu še družina, imamo leto in pol staro hčerko, najina druga hčerka je v osnovni šoli, in oba fanta, vsi potrebujejo najino pozornost. A tako je trenutno.«

Dve plati medalje in nove sanje

Tako je videti, ko enkrat stopiš na vrh in te mediji želijo zase, ko vate neslišno zleze slava in ti ne da miru, ko moraš kljub vsemu ohraniti mirno kri in nadaljevati sezono v vrhunskem ritmu. Takrat je prostor za samoumevne užitke preprostega človeka skrčen na minimum. Tim Gajser, ki je na tekmah že dokazal, da šampionsko prenaša pritiske in preizkušnje, se odlično drži: »Sezona 2016 nam gre res dobro. Nihče si ni predstavljal, da bi en novinec prišel v najelitnejši razred,« pred hišo, ki je ne moreš zgrešiti, družina jo je zgradila z lastnimi rokami in skupnimi močmi – pobarvana je v slogu barve moštva živo rumeno-rdeče z velikim napisom GT 243 na pročelju – tiho razlaga: »Cilj je nadaljevati tako do konca sezone, jaz bom še naprej dajal vse od sebe, potem pa bomo videli, kaj bo prinesel čas.« Želje so oditi v Ameriko, tam voziti serijo. »V Ameriki je zelo popularen superkros, to je indoor, v dvoranah, kamor na stadion pride tudi po sto tisoč ljudi,« se v mladem svetovnem prvaku že rojevajo nove sanje.

Trenutno vsi delajo za moški del družine! Velika prednost je v tem, da je tudi Vesna vzljubila motorje, na motokrosu sta se z Bogomirjem spoznala. Pravzaprav že zelo daleč segajo zametki njune ljubezni.

Usodna ljubezen

Komaj osem let je imela, ko jo je oče peljal na prvo dirko v Velenje. Pravi, da se spominja Bogomirja, saj ga je gledala kot velikega junaka, on male punčke seveda ni opazil. Kdo bi si takrat mislil, da bo nekoč postal njen mož in da bo ona postala pomemben del zgodbe o svetovnem uspehu. Kar nekaj let kasneje, ko je bila Vesna že lepa mlada ženska, sta se obojestransko zagledala. »Uh, kako se je zaiskrilo, ko sva si pogledala v oči!« kar kriči od vznemirjenja Bogomir. Kje drugje kot na dirki v motokrosu, kamor je spet prišla navijat. »Ob svojem kombiju je stal, ravno preoblačil se je, ko sem prišla mimo,« se smejita spominom na tisti dan pred skoraj dvajsetimi leti. Počasi sta se začela spoznavati, zdaj že odrasla, a vseeno trinajst let mlajša od njega.

Bogomir, ki je imel v neposredni bližini njihove domače hiše, kjer je nekoč stala mamina hiša, šolo za motokros za otroke, je kasneje začel učit njenega sina (o. p.: iz Vesnine prejšnje zveze). »Tam sta se seznanila s Timom in postala nerazdružljiva! Vsi so mislili, da sta brata, še sama sta si želela biti brata, tako blizu sta si bila, odkar sta se spoznala,« razlaga Bogomir, ki ves čas poudarja, da naključij v življenju ni. »Naključij ni, verjemite! Ko sta naju fanta po nekaj letih najinega skrivanja prvič zagledala objeta, nista mogla skriti sreče, kar skakala sta, se objemala in vriskala, da zdaj sta pa onadva res brata! Če bi vi vedeli, kaj vse se je že meni v življenju zgodilo, koliko stvari, za katere lahko samo pokažem gor na Boga,« zdaj Bogomir vriska kot otrok. »Jaz se vsak dan, čisto vsak dan vsaj desetkrat zahvalim dragemu Bogu. Za vse, kar sem doživel, preživel, kar vsak dan živim.« Tu se začne odpirati zgodba, ki je javnosti nikoli ni tajil. Zgodilo se je spomladi 1995.

Življenjski prelom

Bil je čisto običajen dan, nihče ni vedel, kakšno skrivnost nosi v sebi. Nihče ni niti slutil, da bo prav ta dan iz življenja Bogomirja in njegove takratne partnerice vzel njunega dveletnega sina Žana. Nesreča se je zgodila na treningu. Žan je hodil po progi, očetu po otroško razlagal, kako naj pelje, in mu ukazal, kje naj skoči. Ves krog, njegov poslednji krog, ga je Bogomir spremljal. Nato se je z motorjem popeljal, zavil v klanec in še zadnjič tisti dan odskočil. Tisti majski skok je usodno zaznamoval njegovo življenje.

»Kriminalisti so raziskovali, da je to nemogoče, jaz sem ga zadel pri sedemdesetih kilometrih na uro v sence, nikjer ni krvavel, nič. Z vsakim motorjem so zlomi, pri njem pa ni bilo nič, le praska na delu trka,« pojasnjuje Bogomir.

Ne da se opisati s človeškimi besedami, kaj vse je doživljal in v sebi preživel ta človek. Danes je z mnogim nepoznanim vedenjem v sebi prepričan, da je bila to božja volja, da se je tako moralo zgoditi. Neizmerno bitko je bil, kako naj nadaljuje življenje. Pravi, da ga je Bog preizkušal čisto do skrajnih meja. V njem je po tragediji vse govorilo, da mora nazaj na motor in nadaljevati treninge, da prav mora, da je tu njegova pot; ljudje pa so prav zato nanj gledali z nerazumevanjem, ker se je spet povzpel na ta isti motor in že 14 dni po nezgodi treniral. »To je bilo res skrajno nenavadno, delal sem nekaj, česar še sam nisem priznaval za prav. Ljudje so me obsojali. A sem moral, kot da mi je on to govoril, danes vem, da me je vodila njegova duša.« Bogomir Gajser pravi, da mu je po svoje to povedal tudi Žan v zadnjih skupnih minutah. »Hvala Bogu Žan ni trpel, v sekundi se je vse skupaj odvrtelo.« Rešilno vozilo se je odpeljalo brez prižganih luči za nujno vožnjo. Poslovil se je v tistem telesu, a ostal z njimi. Leto kasneje se je rodil Tim.

Bog mu je dal novo življenje

Takoj po Žanovem slovesu, v letu, preden se je rodil Tim, je Bogomir ves čas zmagoval, pravi, da mu je bila dana milost do nadaljevanja življenja, niti ene poškodbe ni dobil. Čutil je, da je Žan ves čas poleg njega. Še za trenutek se ozre v tisti dan, pravi, da se spominja vsega, kot bi se zgodilo včeraj. »V trenutku, ko se je s proge odpeljalo rešilno vozilo, sem tekel gor po progi, pobirat motor in se celo sam nad seboj zgražal, kako lahko zdaj ta motor pobiram, če se je pravkar zgodila nesreča z njim. A obenem sem čutil, da moram, da ni druge.«

Nekatere stvari so res nedostopne razumu, čeprav človek navadno čuti potrebo po logiki, razumevanju stvari, ki se dogajajo. »Jaz se ne spoznam na izraze, kot so reinkarnacija, jaz samo vem, kaj je resnica. Kar sem prvega sina učil, je drugi na isti čas začel delati sam od sebe. Nikoli nisem bral nobenih knjig, a ko smo se kje pogovarjali o posmrtnem življenju, so mi ljudje govorili, da so to, o čemer govorim, brali v ameriških knjigah. Spraševali so me, ali sem jaz tudi. Nisem, to mi je bilo dano, meni se kar odpirajo neke stvari. Ko je bil Žan star približno 12 mesecev – pri devetih mesecih je že shodil – sem ga učil delati prevale na postelji. Potem ko se je rodil Tim, je v istem obdobju en večer pred televizijo na trdem parketu naredi preval, sam, nihče ga ni učil.«

Vem, zakaj govorim o Žanu

Ko poslušaš Bogomirja Gajserja, življenje dobiva nove razsežnosti. Vprašaš se, od kod črpa vso energijo. Pravi, da se vsakemu zdi, kako žalosten mora biti, ko razlaga to zgodbo. A to je daleč od resnice: »Jaz sem najbolj srečen, da lahko o tem govorim. Bog mi je dal najtežjo zgodbo, ampak dal mi je tudi moč, da preživim, da ga spoznam in da spoznanja delim med ljudi. Preveč ljudi še vedno misli, da smo nori tisti, ki o tem govorimo. In zato si mnogi ne upajo pripovedovati o svojih življenjih, doživetjih. Jaz pa sem spoznal, da s tem, ko mi je Bog dal tudi to zgodbo o uspehu s sinom Timom, moram spregovoriti o tem, kar vem, da tudi ljudje, ki v nič ne verjamejo, slišijo, kar pripovedujem.«

Timu usode s tri leta starejšim bratom, ki ga nikoli ni videl, niso prikrili. Ravno nasprotno, odraščal je ob pripovedovanju o njem: »Vse je povezano s tem, tudi številka, ki jo nosim, 243, je datum rojstva Žana. Ogromno mi pomeni, da jo lahko nosim, čutim, da je ves čas nekje poleg mene, da mi pomaga in da brez njega ne bi dosegel teh rezultatov,« spoštljivo pojasni svoje čutenje Gajser mlajši.

Življenje se odpre na novo

Poti z Bogomirjevo prejšnjo partnerico so se v Timovem zgodnjem otroštvu razšle. Nekaj let kasneje se je z Vesno življenje Bogomirja postavilo na nove tirnice. Vesna, ki si je, preden sta se spoznala, želela postati davčna inšpektorica, je svoje ambicije postavila v kot, zaveda se, da v tej zgodbi ni prostora za vse, in se ji povsem predala. »Jaz sem tu eno z njim. Vem, kaj vse je Bogomir preživel, in vem, da je neskončno zaljubljen v motor, to je njegovo življenje. Še vedno tekmuje in saj veste, kako je v športu, hitro se lahko zgodi nesreča. Če bi bilo treba, bi mu dala tudi svojo nogo,« preseneti vse skupaj s popolnoma brezkompromisnim glasom. Bogomir se zaveda njene predanosti: »Kapo dol pred tako žensko, še boljši človek moram biti zaradi sreče, ki mi je bila dana, še bolj moram ozaveščati ljudi o veri v življenje! Nikoli se nisem vdal, verjel sem, da mi bo Bog nekako povrnil ves trud. Naj bo tudi vsem, ki so mi metali polena pod noge, oproščeno. Vsi ljudje delamo napake, tudi jaz, vem pa, da imamo do smrti čas, da jih popravimo. Da se pokesamo zanje. Se opravičimo.«

Timova 14-članska ekipa

O blaginji, ki jo danes živi, še pred kratkim ni bilo ne duha ne sluha. Država, pravi Gajser, ga nikoli ni podprla, vse, kar si je ustvaril, si je z lastnim delom in vlaganjem, po svetu pa zaradi njihovih uspehov igra slovenska himna. Tu je očitna ogromna razlika med motokrosom in drugimi športi, ki so v naši državi veliko bolje podprti in cenjeni. Čeprav bi prav motokros kot izjemno drag šport potreboval finančno podporo. Vsakomur, ki se vsaj malo na to spozna, je jasno, da je v tem športu iz Slovenije prodreti v svet samostojno, izjemen uspeh. »Nekateri se tega ne zavedajo, tudi ne, da na Timovem motorju dela po osem inženirjev ter še skupina šestih ljudi na dirkah. To je skupaj 14-članska ekipa.« Ekipa, ki potuje iz male Slovenije v svet živet svoje sanje. Predstavit svoje znanje in osvajat lovorike. Velika odrekanja in tvegana vlaganja so se obrestovala, a Bogomir še kako misli ne le na danes, jutri, ampak tudi na konec kariere.

»Timu pred šolo ne dovolim trenirati, mora se naspati in spočiti. Ponavadi je mlade težko pripraviti do tolikšnih naporov, pri nas pa je ravno nasprotno. Želim, da je Tim tudi po koncu športne kariere zdrav in nepoškodovan. Vsi nas primerjajo s Kostelići (smučarsko družino), sam pa vidim veliko razliko prav v tem, da jaz svojega otroka ne pritiskam do skrajnih meja. Preštudiral sem, kaj je dobro za hrbtenico, naredil študije telesa, razvil tehnike, vaje, vse sem potegnil iz svojih izkušenj in življenja, da sinu pomagam ostati pri zdravju, tudi svojo hrbtenico sem popravil tako. Sem sam svoj doktor.«

Bodi pošten, človek!

Bogomir je globoko veren človek: »Velikokrat me ljudje pogledajo in mi rečejo, joj, kaj vse si ti moral dati skozi. Jaz sem ponosen na to in nikoli ne bi izbral druge poti, isto bi izbral. Bog je samo eden, z njegovo voljo, z njegovo pomočjo in vero vanj sem šel naprej. Rad bi s svojimi zgodbami ozavestil ljudi, da to življenje ni kar tako. Ne more ves čas sijati sonce, pridejo oblaki, toča, nevihta, vse to je življenje. Vedno moraš vztrajati, tudi ko je težko, zelo težko, najteže. Hvala Bogu, da mi je dal to šolo, nepredstavljivo težko šolo, da zdaj vem. Življenja ni problem živeti, ko ga spoznaš.«

»Ni človeka na tem svetu,« iz rokava stresa modrosti oče Gajser, »ki je brez napake, tudi jaz nisem.« Če občutiš krivdo in te muči, je to največja kazen. Takrat ti govori duša. Ko te duša boli, na zunaj pa se kažeš, kot da ti nič ni, se iskreno vprašaj, kaj te teži. Če si naredil nekaj narobe, pozabi na ponos, pojdi in opraviči se za svoje dejanje, morda samo za besedo, s katero si prizadel. Tudi to je greh. Zakaj pravimo, odpuščati je treba? Beseda oprosti je ena najsrečnejših besed. Ljudje pa smo žal takšni, da si radi mislimo, da smo nekaj več, po nazivu ali pa kar tako, in se nam zdi pod častjo, da bi nekomu rekli oprosti. V redu, potem pa trpi.«