Tiskane izdaje
Zgodnje sobotno jutro se je za novinarski izziv, ki mi ga je postavila urednica, zdelo kot naročeno. Fantastična jesenska kombinacija prvih žarkov sonca in burje s hitrostjo 77 kilometrov na uro v laseh. To je tista hitrost, če parafraziramo šalo o relativni hitrosti burje, ko Ajdovci dajo sušiti perilo in pošiljajo otroke »preluftat se«, medtem ko druge Slovence med hojo že zanaša. Kaj je lahko bolj idealnega, ko je treba pisati o največji ajdovski posebnosti? Tudi turistični, da ne bo pomote.
Pa sem se za začetek, bolj za šalo kot zares, kar sama prelevila v turistično vodnico, ko je fotograf želel uloviti v objektiv tiste prizore, ki bi ajdovsko burjo najbolje ponazorili. Takšen je bil panoramski razgled na mesto in njegove strehe, katerih strešniki so – zaradi burje, jasno – vsi po vrsti dodatno obteženi s kamni. Ali postanek na domačem pokopališču, kjer so sveče s kovinskimi paličicami zapičene globoko v zemljo, da jih, ko »ima burja mlade«, ne odnese ... Tudi brez skoka v davno preteklost ni šlo: navsezadnje je bila prav burja tista, ki je tu usodno spremenila potek svetovne zgodovine.
Bitka pri Frigidu 5. in 6. septembra 394 je bila ena najpomembnejših v poznem obdobju Rima. Zahodnofrankovski poveljnik Arbogast je povzdignil Evgenija, prej učitelja retorike, v cesarja zahodnega rimskega cesarstva in z rimskim senatom pripravil upor proti cesarju Teodoziju I., ki je rimskemu imperiju vladal iz Konstantinopla. Čeprav upori barbarskih federatov v nemirnem 4. stoletju niso bili nič novega, je bil ta nekaj posebnega, saj se je pogan uprl kristjanu. Kakor koli – h končni zmagi Teodozijeve vojske je menda zelo pripomogla za Vipavsko dolino značilna močna burja. Ta je, če verjamete ali ne, Evgenijevim vojščakom obračala leteče puščice, jim odnašala ščite in tako odločilno pomagala k cesarjevi zmagi.
Burja kot (turistični) navdih
Na Predmeji se nedaleč stran od mogočne Matere Gorjanke, ki so jo domačini postavili ob 400. obletnici naselitve območja, začne pot Po robu. Tam je mogoče ujeti enega najlepših pogledov proti Vipavski dolini vse do Nanosa ter se hkrati pošteno prepihati in naužiti burje. Ampak, pozor, dogodivščina ni mačji kašelj: hoja Po robu od Predmeje do Cola z dobrim tempom traja najmanj pet ur, potem pa se je treba vrniti še na izhodišče ... A ker sta moč in glasnost burje v tistem trenutku skoraj čudežno (mogoče celo preroško?) potihnili, sva se s fotografom složno odločila, da avanturo preloživa v nedoločen prihodnji čas. Kdo ve, mogoče se bova na podvig odpravila v družbi katerega od vodnikov lokalne turistične agencije (ravno pravšnjega imena) Burjatik, ki vam med drugim razkažejo, kje se burja rojeva.
To pa se dogaja prav na poti Po robu, pove direktorica omenjene agencije Lučka Peljhan. »To je območje s specifično konfiguracijo in prav takšnimi klimatskimi razmerami na prehodu med celinskim in mediteranskim svetom. Ta je resnično čaroben. Iz doline je velikokrat mogoče opazovati oblake, ki se držijo roba Gore, dokler ne zapiha veter. Mi svoje goste zato radi peljemo na pot Po robu, da vidijo, kje in kako se burja prevali. Ko se vzpenjaš po zatišnih pobočjih, pa jo ves čas slišiš. Drevesa so ravno dovolj visoka, da jim burja zgornji del krošenj temeljito prepiha in je tako mogoče prisluhniti njenemu šumenju v vrhovih dreves, medtem ko je pod njimi največkrat popolno zavetje. Le ko prideš na vrh, na primer do Otliškega okna, si je dobro obleči vetrovko ter potisniti kapo čez ušesa, ko pošteno zapiha,« se zasmeji.
Zatem prizna, da je prav ajdovska burja tista, ki jim daje navdih za različne zgodbe, ki jih ponujajo v svojih turističnih paketih. »Burji so prilagojeni naša arhitektura, gradnja in način življenja v Vipavski dolini. Zaradi burje imamo zaprte 'borjače', zaradi nje sušimo pršut drugače kot na Krasu ... Burja tudi premeša zrak, prinese drugačne zračne tokove, več sončnih dni ter omogoča, da je vegetacija daljša in da imamo precej mile zime. Prav takšna mikroklima je dobra tudi za turizem, saj omogoča, da lahko aktivno preživljamo prosti čas tako rekoč vse leto. In to nas dela drugačne. Skoraj namreč ni vremena, ko v Vipavski dolini ne bi bilo mogoče ničesar početi, čeprav je res, da ima burja vsako leto tudi obdobja večjih in manjših orkanskih dimenzij. V vseh preostalih dneh pa je burja mogoče le še dodatna zanimivost za naše obiskovalce,« meni Lučka Peljhan.
»Tudi za nekoga iz notranjosti države, ki burje ni ravno vajen?« jo pobaram. »Naša ponudba je namenjena aktivnim ljudem, tistim, ki so že v osnovi rahli 'adrenalinci',« se glasi odgovor. Ideja za nastanek agencije Burjatik in spletnega portala wajdusna.com se je namreč rodila prav na pobudo tistih, ki se v tem delu Slovenije ukvarjajo z adrenalinskimi športi, saj velja Vipavska dolina zadnja leta za pravi raj za tovrstne navdušence: padalce, cestne in gorske kolesarje pa tudi za (nekoliko bolj umirjene) pohodnike.
Padalcev več kot ptičev
Najbolj na očeh vsem so seveda padalci, saj jih je pod Goro včasih več kot ptičev. »Postali so nekakšna naravna kulisa, tako so se stopili z okoljem. Vetrovi in naravne razmere so pri nas za takšen šport naravnost idealni, zato imamo tu za padalce kar dve odskočišči: eno je pod Sinjim vrhom, drugo nad Lijakom. Padalci dobro sodelujejo med seboj, tako da tu pripravljajo zanimive tekme, ki se jih udeležujejo tudi Čehi, Poljaki, Avstrijci, Hrvati in Italijani. Padalci so postali pionirji našega turizma, zato smo v ponudbo agencije vključili skoke v tandemih, v prihodnje pa bomo organizirali še začetne tečaje padalstva, saj je po njih veliko povpraševanja,« napoveduje sogovornica.
Hkrati z naraščanjem popularnosti kolesarstva se je pokazalo, da je Vipavska dolina več kot idealna tudi za vse, ki radi vrtijo pedale. Celo za tiste, ki ljubijo strme vzpone. »Predmejski klanec je po zahtevnosti takoj za tistim na Vršič, a je krajši in zato bolj privlačen za cestne kolesarje. Ti imajo pri nas ogromno možnosti: od potepanj na južnih obronkih Vipavske doline ob koncu tedna do različno strmih vzponov. Kljub omejitvam pridejo pri nas na svoj račun tudi gorski kolesarji, saj se na Trnovski planoti in Nanosu najde kup poti, ki imajo lastnosti tipično gorskih, hkrati pa je tu dovoljeno kolesariti. In ne nazadnje je pod Javornikom tudi Bike Park, kjer lahko največji kolesarski navdušenci izživijo svoje strasti,« našteva Peljhanova.
Tudi pohodniki bodo (z burjo ali brez) brez najmanjšega dvoma našli kaj zase: takšnih in drugačnih pohodniških poti je namreč v Ajdovščini in njeni bližnji okolici dovolj za vse leto. »Vipavska dolina je pravi biser, zato smo njeno pestro ponudbo – poleg že omenjene seveda ne moremo mimo kulturne in zgodovinske dediščine, odlične kulinarike in vin ter največjega števila galerij in majhnih muzejev na prebivalca – želeli povezati in jo predstaviti še komu,« poudarja.
Na spletnem portalu wajdusna.com agencija ponuja butične turistične pakete, ki so prikrojeni željam in potrebam vsakega posameznika. »Gostu lahko sestavimo dan ali teden v Vipavski dolini po njegovih preferencah, prenočišča pa ponujamo na kmetijah, v majhnih penzionih, apartmajih, hišicah na vaseh, ki jih je mogoče najeti, ali celo v kampih. Naše vodilo je, da si obiskovalci omislijo popolnoma drugačne kombinacije aktivnosti in preživljanja prostega časa, kot so na voljo drugje. Vsakdo, ki se pri nas odloči za turistični paket, dobi tudi vodnika. Ta ga ves čas spremlja na kolesarskih ali pohodniških poteh, hkrati pa ga prijazno opozori na naravne posebnosti tam, kjer jih ne bi pričakoval, ali na staro arhitekturo, ki je komaj še vidna. Vodnik je tudi tisti, ki poskrbi, da so vrata kmetij odprta vedno, kadar je v načrtu postanek, medtem ko gostom kulturne in zgodovinske znamenitosti največkrat predstavijo lokalni vodniki. Za potepanje po vinskih kleteh pa v Burjatiku sodelujemo s specialisti,« doda Lučka Peljhan.
Tudi ljudje so drugačni
Bo torej burja v prihodnje glavni turistični produkt Vipavske doline? »Posredno res. Ker vpliva na življenje v dolini in ker je resnično naš zaščitni znak. Drugačni pa smo tudi ljudje. Malo smo kljubovalni: ko hodiš po burji, je že treba ubrati pravi način, kljubovalnost pa potrebujemo tudi v športu in vsakodnevnem življenju,« prizna. Pa vendar prijaznosti, odprtosti in gostoljubnosti domačinov obiskovalci od blizu in daleč po njenih ugotovitvah kar ne morejo prehvaliti. Hm, mogoče ima tudi tukaj prste vmes prav – burja.
