Geza Filo: Cerkev nima pravice vplivati na volitve

Rojen je bil v Ivanovcih na Goričkem. Da želi po poti vere, je zaslutil že v srednji šoli. Ne ve točno, kaj je bilo, a nekaj že. Ni zrasel v strogi verski družini, kje pa! Prvotno je hotel študirati glasbo, a je bil tisti klic močnejši. Geza Filo, evangeličanski škof, nas sprejme v asketskem prostoru na Gosposvetski 9. Zgodnje jutro je, škof pa že v mrzličnem zagonu. Kdo bi si bil mislil, da ima lahko tudi on toliko dela! Ni pri Bogu bolj mirno?

No, ko začnem spraševati o začetkih, zaupa, da se je najprej želel usmeriti v študij glasbe. A najbrž je tudi božji glas dovolj harmonična melodija, da je »podlegel« njenemu zvoku. Bil je nenavaden otrok. Če lahko rečemo nenavaden tistemu, ki se že zelo zgodaj sprašuje o smislu. Vsega, pravzaprav. Noben aparat ni bil varen pred njim. Če je videl radio, ga je tudi razstavil. Da bi razumel. In tisto drevo tam na travniku ... Zakaj je ravno tam, in ne kje drugje? Ne obremenjuje ga dejstvo, da vsi ljudje na svetu niso verni. Saj, če že ne verjameš v Boga, imaš vsaj vest. Ta ti pove, kdaj delaš dobro, kdaj pa slabo. Tukaj smo si vendar verni in neverni podobni. Reformacija je, pravi, demitologizirala avtoriteto Cerkve kot institucije. Z njo je človek postal brez posrednikov odgovoren Bogu.

Je mogoče načela protestantske etike aplicirati recimo na nas, brezverce?

Protestantizem je s tem, ko je postavil za edino avtoriteto verovanja Sveto pismo in s tem neposredno individualno človekovo odgovornost do Boga, zelo na široko razprl osnovne človekove vrednote, in če bi se jih držali tudi neverni ljudje, bi vsi lahko delovali bolj etično. V državah, v katerih so najmočneje uveljavljene Protestantske cerkve, se lahko pohvalijo celo z večjo gospodarsko razvitostjo, ker vlada večji red in s tem večja odgovornost do vseh in vsega. Tudi pri neverujočih. Tam je tudi odnos do vere in verujočih drugačen, bolj pristen.

V Sloveniji smo v močnih težavah menda tudi zato, ker nam manjka ravno te protestantske etike. Stik z Bogom pa je za vernike v večini zastražen z bliščem Cerkve. Vaša cerkev je skromna, asketska skoraj. Zakaj?

No, saj v tem je ravno problem. Če je stik z Bogom okostenel, človek težko sledi času in razmeram. Ljudje si v globini želijo duhovne opore, čutijo potrebo po njej, toda Bog ne more biti opora, če je vse vedno tako, kot kdo predpiše. V tem se kaže pomembnost reformacije, ki je zagovarjala svobodo duha in osebno razmišljanje, saj se je tako Bogu mogoče približati bolj pristno.

Je res, da Evangeličanske cerkve ni vodil škof iz Ljubljane vse od Trubarja?

Ja, to drži. Evangeličanska cerkev se je od reformacije zaradi ugodnejših zgodovinskih okoliščin ohranila le na območju Prekmurja. Drugje je bila le v večjih mestih, in to v veliki manjšini. Doslej je bil sedež škofovskega urada vedno v Prekmurju, kajti škof je bil vedno eden izmed prekmurskih duhovnikov. Po letu 1562, ko je Trubar v Ljubljani postal superintendent slovenske Evangeličanske cerkve, se je z izvolitvijo mene kot ljubljanskega duhovnika za škofa sedež škofovskega urada prvič preselil v Ljubljano.

Na nedavne tragične dogodke v Parizu se je odzval tudi dalajlama. Povedal je, da smo priča problemu, ki ga zgolj z molitvijo ni moč rešiti. Nelogično je Boga prositi za pomoč pri problemu, ki smo ga ustvarili sami, pove. In spet smo pri odgovornosti, ki se nam zadnje čase pogosto svaljka po ustih.

Da, svaljka se nam, a je je malo. Že pri vzgoji otrok bi vidik človeške odgovornosti do vsega in vseh moral biti bolj izpostavljen. Vrednote, kot so svoboda posameznika, enakopravnost, demokracija, temeljijo na individualni odgovornosti. To je tisto, kar ustvarja močnega posameznika. Stati inu obstati, to je poznal že Trubar.

Spremljate aktualno politiko v Sloveniji?

Spremljam.

Kako gledate na ukrepe slovenske vlade, ki se je odločila ožičiti našo domovino?

Mislim, da smo Slovenci v tej krizi pokazali veliko solidarnosti in strpnosti do ljudi v stiski, ne glede na drugačnost tistih, ki prihajajo k nam. Postavitev ovir je bila, vsaj jaz tako razumem, nujna. Nujna zaradi vzpostavitve večjega reda na mejah in varnosti, tako beguncev kot nas samih. Ovir ne smemo jemati kot nekaj slabega, ampak tako, kot razlaga vlada, z omenjenega vidika vzpostavitve reda in varnosti. Mislim, da je pretirano govoriti o tem, da se nekatere evropske države, ki želijo vzpostaviti večjo varnost in red ob prehodu velikega števila beguncev, ponovno zapirajo. To niso ograje niti zidovi. Je pa čas tak, da begunci prihajajo v velikih množicah in nekontrolirano; država je dolžna zaščititi vse.

Pravite, da smo pokazali strpnost. Ne razumem, kako je mogoče, da se ljudi, ki so prepotovali nečloveško pot, zdaj kaznuje še s smrtno nevarno »tehnično oviro«. Fotografije poginule divjadi, ki krožijo po spletu, niso lažne. In če takšna žica ubije živali, potem ...

Problem je nekje drugje. Prepričan sem, da prav nihče v Evropski uniji ni pričakoval tolikšnih begunskih množic. Prav gotovo je tudi Evropska unija sama zamudila priložnost, da bi pravočasno in dovolj vplivala na vzroke trenutne krize. Mislim pa, da je ta situacija za Evropo hkrati izziv za prihodnost, ki ga bo, to verjamem, zmogla. Verjamem tudi, da ovire na mejah ne bodo stale dolgo. Žal mi je, da je sploh prišlo tako daleč. A te ovire vseeno niso »ideološki berlinski zid«. Lepo je rekel Heinrich Bedford-Strohm, vodilni škof Evangeličanske cerkve v Nemčiji, ki je poudaril, da je naša prva dolžnost pomagati pri nastanitvi beguncev in njihovi integraciji v družbo, pomembno pa je tudi, da Cerkev jasno sporoča, »da begunci niso grožnja, ampak nas bogatijo in smo zanje odgovorni, ne glede na to, katere vere so. Izrekati dobrodošlico beguncem in jih namestiti je zapoved humanitarne in krščanske odgovornosti.« Pove, da moramo politiki pomagati zbrati pogum, podpreti politike, ki razumejo, da je treba vložiti skupen napor v pomoč beguncem. No, naša dolžnost je še, doda Strohm, do vlad tudi kritično nastopati.

Res je, da smo zamudili veliko. A upam, da ne dokončno. Ni mi pa všeč vzdušje, ki se ustvarja, in sicer da te ovire pomenijo konec odprte Evrope. Ni res. Je pa to prav gotovo kazalnik, da se stvari spreminjajo in se bo treba na sodobne globalne izzive odzivati bolj modro in odgovorno.

No, ne morem razumeti, kako lahko nečemu z rezili rečemo ovira. Ovira bi bila lahko, kaj vem, kup hlodov.

Vsa represivna sredstva so, če jih zlorabljamo in z njimi nepravilno ravnamo, lahko nevarna. Kajti z njihovo pomočjo vzdržujemo red in mir! Če se spomnimo nočnega posnetka, kako so begunci na svoji dolgi poti nekontrolirano prehajali celo čez reko, bi rekel, da je tak nered nedostojen in nevaren za ljudi. Zakaj jim ne bi pomagali z organizirano in varno usmeritvijo, dostojno človeka?

Večno vprašanje je, kje je zdaj Bog. Bog tistih, ki bežijo, tistih, ki ubijajo, tistih, ki pomagajo, tistih, ki postavljajo bodečo žico?

Trenutna situacija je še en »dokaz« več, da se človek nikoli ne sme postaviti v vlogo Boga ali pa vere v Boga izkoriščati za dosego svojih ciljev. Človek pač po navadi za vsako ceno v ospredje postavlja svoje interese. Tako se tisti Bog, ki ga kristjani pišemo z veliko začetnico, izgubi. Zanimivo zgodbo o takem človekovem ravnanju je moč najti že v Stari zavezi. Govorim o zgodbi o Nabotovem vinogradu iz Prve knjige kraljev, 21. poglavje.

No, gre za sila preprosto zgodbo o tem, kako si je kralj Ahab nepošteno prisvojil Nabotovo trto. Zakaj se vam ta zgodba zdi tako zelo pomembna?

Ker to ni samo odločilna izjava o lastnini, ampak tudi o samovolji mogočnikov, o korupciji, o zlorabi religije, o posamezniku in družbi, o pravni državi in prekršitvi prava. Zgodba nam kaže, kako človek ne bi smel ravnati.

Bi bil na svetu mir, če bi upoštevali t. i. božje zapovedi?

Prav gotovo. Če bi bil človek sposoben izpolnjevati deset božjih zapovedi, bi bil mir na svetu.

Vaš predhodnik Geza Erniša je nekoč dejal, da čakajo tistega, ki je v moralni krizi tiho ali neopredeljen, najtemnejši kotički pekla. Še več, njegov sin je že pred več kot desetimi leti rekel, da ne umetno oplojevanje ne evtanazija nista greh. In menda ni hodil navzkriž s svojim očetom. Kaj menite vi?

Jaz bi rekel, da »najtemnejši kotiček pekla« čaka predvsem tiste, ki moralno krizo povzročajo. Seveda pa je treba na posledice moralne krize tudi opozarjati. Sodobna stališča glede bioetike, evtanazije in umetnega oplojevanja, če se s tem človeku pomaga in se jih ne zlorablja, ne prihajajo vedno navzkriž s krščanskim naukom in niso greh. Sam menim, da naj bi življenje na vseh področjih potekalo čim bolj naravno, vendar je treba prisluhniti tudi znanosti. Kajti človek je tudi razumsko bitje. Vera in znanost se, če potekata v sozvočju naravnih zakonitosti in razvoja, ne izključujeta.

Homoseksualne zveze so v Katoliški cerkvi grešne. Ste evangeličani naprednejši? Če da, me zanima, kako je to mogoče, da »sestri v veri« ne znata misliti enako?

Vsak človek ima pravico živeti tako, kot čuti in misli, da je prav. Med nami živijo različni ljudje in kdo smo mi, da bi koga zaradi njegove posebnosti sodili in ga izključevali? Na vprašanje homoseksualnosti bomo vedno gledali različno. Tako je tudi v naši Cerkvi in v vseh Evangeličanskih cerkvah. Homoseksualnost po mojem mnenju ni greh. Definirati jo kot greh ni ne dobro ne pošteno, kajti tako bi to posebnost obsodili kot zavržno. Enako kot vsem drugim pa je tudi vsaki Cerkvi treba priznati pravico, da do nekega vprašanja oblikuje svoje stališče. To stališče je seveda nekaterim všeč, drugim ne. To pa ni relevantni kriterij za prav ali narobe. Do tega mora zavzeti stroka stališče z utemeljenimi argumenti. Sam menim, da bi o tej občutljivi vsebini morala več argumentirano spregovoriti ona kot pa politika.

Vsak od nas ima teoretično, filozofsko mnenje o tem, kako bi moral svet funkcionirati, a človek se vedno identificira z možnostmi svojega okolja. Ne vem, ali v Sloveniji lahko zaupaš pravu in pravici, če si priča recimo primerom, v katerih je kaznivo nagrajeno, pravično pa kaznovano.

Ne bi rad posploševal. V Sloveniji je demokracija še zmeraj mlada. Tudi če se ozremo po starejših demokracijah, smo lahko priča obdobjem, ki so lahko priložnost za demokratično rast in učenje. Sam nerad posegam v odločitve politike, kajti to ni moja pot. Poslanstvo mojega dela je drugačno od političnega. Če pa na stvari gledam kot državljan, našemu demokratičnemu sistemu zaupam. Pri tem se držim Martina Luthra, ki se preprostim ljudem ni sramoval dajati nasvetov, tudi političnih. Marsikatero njegovih knjig bi lahko označili naravnost za politično in socialno spomenico. Če ga citiram, ko govori navadnemu trgovcu: »Tvoje prodajanje ne sme biti delo, ki bi bilo prosto, prepuščeno tvoji moči in volji brez vseh zakonov in mere, kot bi bil ti bog, ki nikomur ni odgovoren. Ker pa je takšno tvoje prodajanje delo, ki ga opravljaš svojemu bližnjemu, ga moraš opraviti tako zakonito in po vesti, da bo brez škode za tvojega bližnjega, in veliko bolj pazi na to, da mu ne boš škodoval, kot na to, kako boš zaslužil.« To je srž protestantske etike.

Je mogoče vzrok za enega od večjih prepadov v Sloveniji prepad med optimisti in pesimisti? Črno gledamo na svet ateisti, vernikom pa je svet lep in pravičen?

Ne gre za to. Kristjani pač verujemo, da je vsak človek grešen in grešno ravna. Zato potrebuje vero v Boga. Našo vero utemeljujemo na Svetem pismu, ki nam zagotavlja spravo med Bogom in človekom s tem, da nam je poslal svojega Sina Jezusa Kristusa kot Odrešenika, ki nam odpušča grehe. S tem nam je jasno pokazal, da se tudi ljudje med seboj moramo spraviti in si odpuščati.

Odpuščanje je še ena beseda, ki je pogosto na repertoarju. Obstaja kaj, česar nikoli ne bi mogli oprostiti?

Mislim, da se človek nenehno bojuje z vprašanjem odpuščanja. Če verujem, da mi Bog tudi največje napake odpusti, potem je moja dolžnost, da tudi jaz odpustim drugim. Ni vedno lahko. A če mi moja vera pravi, da je moja krivda oprana z Jezusovo krvjo, verjamem, da sem tudi jaz sposoben drugemu odpustiti. Človek je bitje vesti. In če drugemu odpustiš, imaš mirnejšo vest.

Vi imate dve hčerki. Povejte mi, koliko sta stari.

Tadeja jih ima 25, Edita pa 29.

Kako se med njima vidi, malo za šalo, malo zares, da sta bili vzgojeni v luči protestantske etike?

Zmeraj, že od malega, sta bili ponosni, da sta protestantki. Nenehno sta poudarjali zasluge slovenskega protestantizma tudi v šoli. V Ljubljani, kjer sta obiskovali šolo, pa je bilo za učitelje in učence nenavadno, ko sta povedali, da je oče duhovnik. (Smeh.) V družini nismo uveljavljali stroge verske vzgoje kar tako, ampak zmeraj v povezavi z etiko. Hčerki sem njima razumljivo usmerjal, da sami začutita potrebo po veri v smislu vrednot, ki jih v življenju potrebujemo. Da vera postane način življenja.

Kdaj ste doživeli občutek, morda ste se znašli v čisto konkretni situaciji, ko ste začutili res močno prisotnost Boga? Morda vam je tudi vera pomagala, da ste težave laže prebrodili, razumeli.

Najbolj občutim prisotnost Boga v odnosu do sočloveka, v medsebojni ljubezni, v strpnosti, sposobnosti dialoga z ljudmi drugačnih mnenj in prepričanj. Pristop do Boga gre vedno prek ljubezni do sočloveka. To je tista Ljubezen, s katero Bog odpušča človeku, da bi tudi mi drug drugemu odpustili in z vsemi v miru živeli. Če bi Boga ljudje dojemali tako, bi nam vsem bilo lepše. Velikokrat se mi je zgodilo, da je bila zaradi drugačnega ravnanja moja vest prizadeta, v meni pa nemir. A ravno takrat mi je osebna vera v Boga najbolj pomagala.

Nas bo ljubezen vse rešila?

Seveda! A brez našega sodelovanja nam prav gotovo ne bo uspelo.