Danes sem tukaj. Živ in zdrav.

Aleksander Lavrini je eden tistih, ki jim je mar. Mar za drugega.

Objavljeno
21. december 2015 16.17
Aleksander Lavrini, psihoterapev v Ljubljani, 5. novembra 2014
Sabina Brečko
Sabina Brečko

Aleksander Lavrini je eden tistih, ki jim je mar. Mar za drugega. Že od mladosti ga življenjske poti vodijo po stopinjah prostovoljne pomoči ljudem v stiski. To je oplemenitil s študijem psihoterapije in potem še s specializacijo psihoanalize na dunajski Univerzi Sigmunda Freuda, ki ima že tretje leto izpostavo tudi v Ljubljani. Bolečina seveda tudi njemu še zdaleč ni tuja. Pred šestimi leti, pri komaj 34, se je od blizu srečal s smrtjo. Zaradi krvnih strdkov in posledične pljučne embolije ter kasnejše akutne odpovedi jeter je njegovo življenje viselo na nitki. Pogumno in z močno voljo do življenja se je spopadel z vsem, kar je prinesla dolgotrajna rehabilitacija z jetri darovalca. Danes je njegovo poslanstvo pomagati ljudem v stiski, da stopijo na novo, drugačno pot.



Kako zdaj gledate na to težko (pre)izkušnjo? Kaj vam je vzela in kaj dala?

Glede na dogodke in izkušnje, ki sem jih doživel po transplantaciji in okrevanju, moram kljub vsemu reči, da je bila to življenjsko prelomna izkušnja zame, tudi pozitivno. Rehabilitacija je bila pri meni daljša, kot je običajno, a sem v tem času dobro spoznal meje človeškega telesa in tudi svoje lastne notranje meje. Velikokrat se spomnim, kakšno srečo sem imel, da se je razvijalo tako, kot se je, in kako hvaležen sem kirurgom, medicinskim sestram in osebju, ki so tako lepo skrbeli zame v bolnišnici, ter vsem svojim dragim ljudem, ki so skrbeli zame in jih je skrbelo zame.

Kako je potekala rehabilitacija in kako je vaše telo sprejelo »tujek« – jetra tujega človeka?

Dolgotrajno ležanje in zahtevnost posega ter stanja po njem sta mi odvzela skorajda dvajset kilogramov mišične mase in to je bil velik šok za telo in tudi za duha. Nisem si mogel predstavljati, kako bom pridobil prejšnjo telesno moč. Potreboval sem skoraj eno leto, da sem prišel na ničto točko. V tem času sem veliko prebiral, se učil za izpite na fakulteti, sploh sem bil psihično očitno dovolj odprt za takšno spremembo. Hkrati pa sem hodil že na učno analizo, tako da sem tudi v odnosu s terapevtom predeloval svoje staro in novo življenje. Pri meni je šlo za izredno situacijo, ker je moja osnovna bolezen kontraindicirana takšnemu posegu, tako da sem nadvse hvaležen zdravnikom, ki so tvegali. Z uspešno operacijo pa še zdaleč ni vse rešeno, saj obstajajo možnosti zavrnitve organa, imunosupresivi (zdravila proti zavrnitvi organa) pa imajo tudi svojo ceno stranskih učinkov. Ampak rezultat mojega zdravljenja je to, da sem danes tukaj. Živ in zdrav. Nisem bolnik, ne počutim se tako in živim življenje, kot sem ga prej.



Kako vas je to spremenilo in preobrazilo vaš pogled na življenje?

Občutek imam, da se po takšni preizkušnji spremeni svet, sam pa sem čutil neizmerno srečo in hvaležnost do ljudi, ki so bili takrat ob meni. Hkrati pa ponižnost do življenja, ki mi je ponudilo tako rekoč novo priložnost.



Kako je to vplivalo na vaše doživljanje trpljenja in na odnos do minljivosti?

Trpljenje je zelo intimno in ne glede na to, kakšna je bila mera tega pri meni, me je hkrati naučilo, da je to le del življenja in da ima vsak pravico tudi do teh čustev, ne glede na okoliščine. Minljivost pa je zame postala resničnost, in ne samo pomemben notranji gon, ki ga nezavedno doživljamo vsi (gon smrti), hkrati pa nam celo življenje zastavlja vprašanji, kdo smo in kam gremo. Pri svojem delu skušam ljudem sporočiti tudi to, da je eden izmed ciljev psihoterapevtskega procesa, da nevrotično trpljenje lahko preide v navadno trpljenje, živeti takšno življenje pa razkošje.



Rešil vas je čudež, pravite. V 24 urah ste dobili jetra darovalca iz Nemčije, približno vaših let in konstitucije, ki je ravno takrat preminil v prometni nesreči. Kako gledate na ta paradoks; smrt neznanca je hkrati pomenila življenje in novo priložnost za vas?

Da sem danes še tu, je res čudež in trdo delo medicinske ekipe. Hkrati pa sem lahko živ dokaz, da ima ta paradoks tudi logiko (krog življenja in smrti). Po nekaterih podatkih samo v Nemčiji vsak dan čaka na organ osemdeset ljudi in dobiti organ je neke vrste loterija, tako da velikokrat rečem, da sem svoj loto že zadel.

Po svoje ste se na novo rodili. Ali ni podobno tudi v psihoanalizi, ki je nekakšna renesansa, preporod za pacienta? Tudi v analizi mora nekaj umreti, da lahko pacient na novo zaživi?

Če nadaljujem z metaforami – pacient (meni blizu je pomen človek, ki trpi) se po procesu, ki zagotovo ni lahek in kratek, lahko prelevi v čudovitega metulja, vendar moramo bubo prej varovati, ravnati z njo previdno in pustiti, da jo bodoči metulj sam odpre in pretegne svoja krila, da se mu razvijejo potrebne mišice, da lahko poleti. Če mu pomagamo preveč, ga lahko prikrajšamo za moč mišic in tak metulj ne bo nikoli poletel. Pomembno je, da ima človek, ki vstopi v terapevtski proces, na voljo ves čas in prostor, ki ju potrebuje, da se lahko razvija v skladu s svojim notranjim ritmom in s temi »smrtmi« živi mirno.



Zdaj ste specializant psihoanalize na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, prva predavanja pa ste obiskovali še na Dunaju. Obvezen del študija je tudi psihoanalitična izkušnja, torej leči na kavč in se podati na pot v neznano. Kakšna je bila vaša osebna izkušnja v vlogi pacienta?

Moja učna analiza je trajala tristo ur in je bila nekaj najbolj zanimivega, pretresljivega in najlepšega, za kar sem se odločil v življenju. Izkušnjo je težko opisati, lahko pa povem, da sem se srečal s svojimi zelo temnimi kotički in tudi največjim soncem, ki ga premorem.



Ste že tutor nižjim letnikom fakultetnega študija in psihoterapevtske propedevtike ter mentor študentom specialističnega študija psihoanalize. Izvajate tudi individualno in skupinsko psihoterapijo. Kakšni so najpogosteje razlogi, da ljudje poiščejo strokovno pomoč (pri vas)?

Težave v odnosih. Kakršnih koli – partnerskih, v službi, predvsem pa v odnosu do sebe, ki se kažejo z različnimi simptomi. Tu se pokaže, kako pomembne so naše izkušnje z odnosi, zlasti primarnimi, s starši, vzgojitelji. Spočeti smo v odnosu, odrastemo v odnosu, imamo težave v odnosu in se tudi osvobodimo oziroma ozdravimo v odnosu.

Zakaj nam je tako težko živeti drug z drugim, hkrati pa tako težko biti sam?

Če imamo slabe življenjske izkušnje z drugimi, potem nam je v odnosih težko, hkrati pa človek ni samozadostno bitje. Je pa pomembno, da postane samostojno bitje, ki pa vendarle potrebuje odnos, da v njem živi polno življenje.



Koliko pa smo sploh pripravljeni ohranjati in negovati intimne, partnerske odnose? Zdi se, da je s kapitalistično družbo tudi ljubezen vse bolj postala potrošna dobrina, nekaj, kar se zamenja, ko izrabiš in uporabiš.

Občutek imam, da se ljudje ukvarjajo z odnosi in se jih trudijo vzdrževati, vendar včasih celo preveč. To so bile zame zelo pomembne besede, ki jih je izrekel moj učitelj. Preveč truda utrudi odnos in takrat je čas za premislek, ker imamo vendarle omejene količine energije. Res je. Ljubezen je postala tržno blago, spolnost pa samo neke vrste telesna telovadba, pozabljamo pa, da takšno delovanje zahteva svojo ceno – največkrat stisko in praznino.



Kaj je cilj psihoanalize? Verjetno ne tako opevano nenehno stanje popolne sreče, ki jo zlahka prodajajo instant priročniki in neoliberalistična ideologija?

Predvsem ozaveščanje nezavednih vsebin, do katerih pridemo po različnih poteh – na primer prek prostih asociacij, sanj. Cilji so med drugim nadomeščanje negativnih vzorcev s pozitivnimi, predelava nerazrešenih infantilnih vsebin in pridobitev korektivne izkušnje. Pacient skuša znotraj svojega procesa predelati neprijetne izkušnje odnosov s pomembnimi drugimi, najprej v varnem prostoru skupaj s terapevtom, potem pa, ko postane to domače, lahko novo izkušnjo prenese v odnose zunaj terapije.



Kaj ljudje najpogosteje hočejo, pogrešajo, potrebujejo?

Zanimivo, da najpogosteje želijo hitre rešitve in odgovore, kar je po svoje skladno s svetom, v katerem živimo. Želijo nasvete, vendar jim na uvodnih urah povem, da je to dolgotrajen proces, v katerem ne dajem nasvetov. Da je to zdravljenje s pogovorom in odnosom – to pa je tudi tisto, kar v resnici največkrat potrebujejo – nov, zdrav odnos.



Sigmund Freud, oče psihoanalize, je med drugim dejal, da nismo sami gospodarji pod svojo streho. Kako se to kaže »na kavču« in v vsakdanjem življenju?

Predvsem z odpori in obrambnimi mehanizmi, ki vztrajno branijo nekaj, kar se mora spremeniti, in nam s tem otežujejo življenje. Vztrajamo v načinu življenja, ki nam povzroča trpljenje, ker nam je to znano in po svoje varno. Zato je težko izstopiti iz odnosov, čeprav so destruktivni, uničujoči. Velikokrat rečem ljudem, ki pridejo k meni in pripovedujejo o tem, da sta jim izboljševanje življenja in spreminjanje odzivov na težave čudna in neznana, da je to izboljšanje tudi separacija, slovo, ker se je treba posloviti tudi od simptomov in bolezni. In slovo je vedno težko.



Se kdaj komu ne da pomagati?

Moja izkušnja je, da se vsakemu človeku, ki si želi pomoči, lahko pomaga.

Pravite, da vas obišče več žensk. Zanimivo je, da se je psihoanaliza tudi rojevala z ženskami – s pacientkami, ki jim je bil Freud pripravljen prisluhniti. Ali to pomeni, da bolj trpijo, ali so le bolj pogumne, odprte, da laže in hitreje spregovorijo o težavah?

Po mojih izkušnjah ženske hitreje prepoznajo in si priznajo, da imajo težave, čeprav v zadnjem času opažam, da je tudi moškim laže stopiti do psihoterapevta.



Ste zgleden primer sodelovanja med psihiatrijo, ki je običajno omejena zgolj na medikamentozno zdravljenje, in psihoterapijo, ki se ukvarja z reševanjem vzrokov človekove stiske. Žal se zdi, da je to pri nas redka praksa, saj se prepogosto ustavi le pri predpisovanju tablet, ki načeloma zgolj lajšajo oziroma prikrivajo simptome, ne rešujejo pa vzrokov trpljenja. Kako poteka sodelovanje?

Gre za izmenjavo mnenj na srečanjih, ki se jih udeležujemo psihoterapevti, psihiatri in psihologi. Predstavljamo posamezne primere in se o njih posvetujemo. Sodelujemo pa tudi komplementarno pri zdravljenju pacienta; na primer psihiater napoti svojega pacienta k psihoterapevtu, kadar oceni, da bi bil zanj potek zdravljenja še boljši, če bi se vključil tudi v psihoterapevtski proces.



Ne le da ima farmacevtska industrija enormne dobičke zaradi ljudi v stiski, tudi sicer gre trpljenje precej na roko krutemu kapitalizmu, saj se zelo dobro prodaja. Obstaja veliko samooklicanih »terapevtov«, šarlatanov, brez ustreznega znanja in izkušenj, ki izkoriščajo človekovo stisko. Kako je s to zakonodajo pri nas?

Žal v Sloveniji še nimamo zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki bi uredil to področje, kar bi pomenilo večjo zaščito pacientov in njihovih pravic. Obstaja pa seznam oziroma register psihoterapevtov s slovensko ali evropsko diplomo iz psihoterapije, ki je objavljen na spletni strani Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP).



Ste tudi predsednik strokovnega sveta, supervizor in mentor za izobraževanje na društvu Samarijan. Že pred tem študijem ste kot prostovoljec delali z ljudmi v stiski. Kaj vas pravzaprav žene v pomoč?

Moje prvo srečanje s tem delom se je začelo z izobraževanjem za delo z ljudmi, ki pokličejo, ko so v duševni stiski. Nadaljeval sem s pomočjo na telefonu za odvisnike, hodil na izpopolnjevanja in pridobivanja znanja, opravil izobraževanje na Samarijanu, delal na centru za socialno delo z otroki z vedenjskimi in učnimi težavami, opravljal sem prakso na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani ... Še vedno pa z veseljem tudi prostovoljno podarim čas ljudem, ki si želijo pomoči, in tistim, ki na supervizijah želijo deliti svoje znanje in izkušnje. Najbolj me ganejo trenutki, ko kdo pride v stik s čustvi, ki jih je potlačil, in se zgodi katarza. Predvsem pa me zanimajo zgodbe ljudi, ki iščejo in poiščejo pomoč. Želim si, da bi jim bilo laže v odnosu do sebe in v odnosu z drugimi. Ko se konča dan, sem vedno znova tako vesel, ko vidim, kako rad to počnem in da je to tisto, kar sem iskal v življenju.



Vaš optimizem je zelo nalezljiv. Kako ste sprejeli tveganje, da lahko vaše telo kljub zdravilom kadar koli zavrne jetra kot tujek, kar bi se lahko končalo tragično? Delujete zelo pogumno, nič ne tarnate. Čeprav ali ravno zato, ker ste na lastni koži izkusili, kako dragocen in podarjen je vsak trenutek?

Mogoče ravno zato, ker sem spoznal dragocenost življenja, hkrati pa njegovo negotovost in nepredvidljivost. Pozabljamo, da življenje ni samoumevno in da nas lahko naslednji trenutek ni več. Mislim, da mi je ta izkušnja še potrdila, kako pomembno je, da živim za ta trenutek in ostajam tukaj in sedaj. Je pa res tudi, da sem bil pozitivno naravnan že pred to izkušnjo, kar pa je posledica mojih primarnih odnosov, vzgoje in okolja, iz katerega prihajam.