Tiskane izdaje
Nova Gorica ni le mesto vrtnic, v začetku poletja je že celih devetnajst let tudi mesto saksofonov in odličnih saksofonistov z vsega sveta. Njihovo srečanje, ki ga soorganizirajo Kulturni dom Nova Gorica, tukajšnja glasbena šola in glasbeno društvo Saksofonija, ima običajno dva vsebinska sklopa: mojstrske tečaje s priznanimi saksofonisti in festivalsko dogajanje z bogato koncertno ponudbo. Stalnicam se za popestritev pridruži še kakšna novost, kakršna je, denimo, letos igranje v saksofonskih orkestrih in sestavih. Če verjamete ali ne, celo izključno ženskih.
Ladiesaxophone Quartet, ki ga sestavlja zagnana mednarodna četverica z repertoarjem za klasični saksofon na vrhunski ravni, seveda ni ostala neopažena. Kot tudi ne Orkester saksofonov SOS, ki želi publiki vedno posredovati zgolj odlično glasbo, pa naj bodo to transkripcije mojstrovin klasične glasbe, originalna in nova dela ali pa jazzovski standardi in zvok big bandov. In to brez dirigenta, saj so glasbeniki prepričani, da je ravno to njihova prednost ter da jim kljub njihovi številnosti uspe zadržati idejo komornega muziciranja in skupnega cilja razvajati svojo publiko.
In še bi lahko naštevali, kje vse je bilo saksofone (in seveda saksofoniste) ta teden v Novi Gorici mogoče slišati: da, celo v glasbi legendarnega Franka Zappe v izvedbi Big Banda Gverillaz ali skladbah Beatlov v jazzovskih oblačilih Jazz Punt Big Banda ...
Za saksofonom že več deklet kot fantov
Ampak začnimo tam, kjer se kalijo nastavki tovrstnega muziciranja: pri urah saksofona. Nika Deželak jo je pri profesorju Matjažu Drevenšku, umetniškem vodji mednarodnih dnevov saksofonistov, ob našem obisku pravkar končala. »Najbolj so mi všeč prav individualne ure s profesorji. Dajo ti znanje, ki ga še nimaš, poleg tega je to tvoja priložnost, da sodeluješ v saksofonskem orkestru. A če povem po pravici, sem tu zaradi profesorjev, ki zagotavljajo najvišjo raven takšne poletne šole,« prizna dijakinja Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani, ki je pravkar končala tretji letnik pri profesorju Levu Pupisu.
In kjer je pri urah saksofona zdaj že več deklet kot fantov. »Ko sem začela igrati saksofon, se je to vsem sošolcem zdelo smešno. Ampak saksofon očitno ni več moški inštrument,« ugotavlja srednješolka z ambicijami in načrti, da čez leto dni potrka na vrata Akademije za glasbo v Ljubljani. Nekaj podobnega nekaj minut zatem pove tudi Hrvatica Agata Živader: »Mislim, da se nas fantje že kar malce bojijo,« se zasmeji. »Kajti časi se spreminjajo. Tudi pri nas saksofon igra čedalje več deklet,« pove nadarjena mlada glasbenica iz okolice Zagreba, ki za saksofon živi že celih osem let.
»V Novi Gorici sem prvič in je zelo v redu. Atmosfera je dobra, profesorji tudi. Je pa res, da moraš delati malo več kot po navadi. Sicer pa sem se tu odločila za igranje v klasičnem saksofonskem orkestru. Klasika namreč ostaja, vsaj zame, temelj vsega. Kaj je pri igranju tega inštrumenta najlepše? Zagotovo to, da se vživiš v glasbo! Najtežje pa je usvojiti vse tehnične discipline, ki jih je pač treba piliti, piliti, piliti ... Vsaj kakšno uro vsak dan. Želim si namreč na akademijo, a se zavedam, da moram še veliko delati, da mi bo uspelo,« doda.
Da mačizem, ki je nekoč spremljal igranje saksofona, izginja, je prepričan tudi Matjaž Drevenšek, mentorska zvezda stalnica novogoriških dnevov saksofonistov, sicer redni profesor za saksofon in prodekan na Akademiji za glasbo v Ljubljani, solist in komorni glasbenik, član Zagrebškega kvarteta saksofonov, Orkestra saksofonov SOS ter drugih zasedb, s katerimi nastopa po Evropi, Južni Ameriki, Aziji, Kanadi in ZDA.
Zakaj bi delili na klasiko in jazz?
»Poslušalci in glasbeni menedžerji so prepoznali, da ženstvenost vodi k novi kakovosti, ki se največkrat kaže v novi obliki, zvoku inštrumenta, slogu. Zato z veseljem igram med članicami orkestra in opazujem neko mehkejšo plat saksofona,« prizna. A če pustimo mačizem in feminizem (saksofona) ob strani, je najpomembnejši pri vsem skupaj prav glasbeni dialekt učencev in njihovih mentorjev, še zlasti tisti, s katerim učenci saksofona laže najdejo svojo izrazno govorico.
»Mladim poskušamo odpreti možnosti, da izrazijo sebe. Potem pa se umaknemo in pustimo, da gredo sami naprej. Bistveno je, da naša govorica na učence ne vpliva toliko, da bi te posnemali,« poslanstvo mentorjev mladih in ambicioznih saksofonistov opisuje Drevenšek. Da so pri tem nadvse uspešni, dokazujeta priljubljenost in lepa zgodovina novogoriških mednarodnih dnevov saksofonistov, ki bodo prihodnje leto praznovali že dve desetletji.
»Z leti so se koncepti srečanj nekoliko menjavali, a se mi zdi, da nam je uspelo najti formulo, ki združuje fantastične razmere za delo, dobre sinergije pa tudi pravo kombinacijo mentorjev, ki so znani po tem, da niso preveč akademski, se pa spoznajo na umetnost spodbujanja in združevanje. Kajti mi se tu tudi družimo in igramo vsevprek. Tako oboji, dijaki in mentorji, pridobivamo dodatno širino.«
Kajti 21. stoletje ni čas za takšne in drugačne delitve, tudi v glasbi ne. »Mogoče generacija iz sredine 20. stoletja še živi v delitvah med sodobno in klasično glasbo, a življenje teče naprej. Mladi dobivajo informacije iz vseh smeri in izumljajo nove glasbene sloge, ki jih je nemogoče opredeljevati. Z drugimi besedami, živijo v mešanici različnih slogov, in mislim, da je to edina prava pot. Po drugi strani imamo tudi bisere, ki negujejo določeno zvrst in jo pripeljejo do takšne vrhunskosti, da je lahko ta neko vodilo, kam bomo stvari zapeljali v jazzu, klasiki, rocku, popu ali negovanju tradicionalne glasbe,« razmišlja Drevenšek.
Saša Nestorović, od leta 1998 stalni saksofonist in klarinetist Jazz orkestra Hrvaške radiotelevizije, zadnjih sedem let pa docent na Glasbeni akademiji v Zagrebu in soustanovitelj Zagrebškega kvarteta saksofonov, bi se s povedanim zagotovo strinjal. »Pomembno je, da saksofonist ne dela ves čas zgolj na klasiki, jazzu, popu, ampak da raste v različnih smereh,« pravi.
Razmišljati v drugačni, ne nujno šolski perspektivi
Čeprav je bil Francoz Gulliaume Orti, tokratni vodja jazzovskega orkestra mladih upov saksofona, v Novi Gorici prvič, je bil nad slišanim pozitivno presenečen. »Učenci so resnično predani temu, kar počnejo, torej glasbi in saksofonu. Tudi če primerjam kakovost njihovega znanja s francoskimi učenci, sem impresioniran. Imajo pa seveda tudi fantastične učitelje,« se nasmehne Orti, ki so ga v Slovenijo povabili kot odličnega jazzovskega glasbenika.
»A da ne bo pomote, moj cilj ni, da bi zato morali učenci igrati jazz, temveč da ujamejo nekaj improvizacije. Kajti improvizirati je mogoče celo pri klasiki,« meni. »Resno, mladim bi rad dal vez med tistim, kar že vedo o saksofonu, njihovim znanjem teorije in tistim, kar bi lahko iz vsega skupaj še naredili. Da torej vedo, kaj pomeni improvizacija. Kajti prav vsi, čeprav z različnim predznanjem in veščinami igranja saksofona, lahko improvizirajo,« zatrjuje. »Ker klasika in jazz ne stojita na nasprotnih bregovih oziroma vsaj ne bi smela,« doda jazzovski saksofonist, pred leti umetniški direktor zasedbe European Saxophone Ensemble, ki saksofon igra od enajstega leta, že od takrat pa ga zanimata tako improvizacija kot tudi izvajanje glasbe po notah.
Tudi Jean Denis-Michat, ki je pri petindvajsetih postal profesor saksofona na Državnem konservatoriju v Lyonu in zatem asistent na Pariškem konservatoriju, danes pa vodi mojstrske tečaje za študente in pedagoge v Franciji in tujini, je za nadobudne mlade saksofoniste na njihovih mednarodnih novogoriških dnevih našel veliko pohvalnih besed. Pa čeprav v vlogi vodje klasičnega orkestra.
»Letos smo se mentorji in učenci še posebej pomešali, kar prinaša posebno kakovost. Najbrž so za mlade takšne poletne šole včasih kar malce šokantne, saj smo mentorji in učenci ne nazadnje tujci, ki se med seboj ne poznajo. Naše delo je učencem pomagati razmišljati v nekoliko drugačni perspektivi, ne nujno v tisti šolski. Obenem pa jim pomagamo najti same sebe tudi kot glasbenike. Ni pa ta misija tako lahka, kot se mogoče komu zdi. Ni namreč le glasbena, temveč tudi povsem človeška, saj največkrat stopimo na pot najstnikov, ki se še iščejo,« pravi.
Mimogrede: če boste nocoj ob 21. uri kje na Bevkovem trgu v Novi Gorici, lahko ujamete še zadnji vlak, da se (v družbi Big Banda Nova) pod zvezdami prepričate, kako tovrstna kombinacija deluje v praksi.
