Tiskane izdaje
Inti Šraj, igralka, ki smo jo v Sloveniji spoznali po glavni vlogi v celovečernem filmu Vampir z Gorjancev in nadaljevanki Strasti ter predstavah v gledališču Glej, je v teh dneh na Sarajevskem filmskem festivalu predstavila svoj največji karierni uspeh doslej. Slovenka, izbrana za glavno žensko vlogo v filmu največjega makedonskega režiserja tega časa, z nagrado oskar nominiranega Stoleta Popova. Več kot tri ure dolga drama »To the hilt« je dvignila že kar nekaj prahu, makedonska javnost je deljena. A Inti Šraj, ki je šla po igralsko znanje tudi v francosko prestolnico, kjer je preživela nekaj dragocenih študijskih let in se vrnila v domovino, z velikim ponosom in zanosom spregovori o izkušnji, na katero čaka vsaka igralka.
Zgodba v filmu, ki bi ga lahko prevedli kot »ročaj orožja«, je postavljena v Makedonijo leta 1906. Kaj nam danes to lahko pomeni?
Gre za prerez časa in za zelo zanimivo zgodovinsko obdobje, začetek emancipacije žensk. Po industrijski revoluciji so začeli drugače razmišljati. Potovanja so postala drugačna, stroji, avtomobili so ljudem marsikaj olajšali. Vse to je dalo povod za globalizacijo. Takrat so bili Makedonci še vedno pod turško vladavino, komiti, ki so pobegnili, se skrivali po gozdovih in se borili za svobodno Makedonijo, so se že 500 let borili s Turki in vmes že pozabili, kaj je svobodna Makedonija. V tako množičnem umiranju sploh niso več vedeli, za koga se borijo. V filmu se ves čas postavlja vprašanje, ključno vprašanje, ki si ga vsak človek lahko zastavi pri sebi, kaj pomeni živeti življenje svobodno. Na katero stran se postaviti? Je večja svoboda, da se boriš proti osvajalcem ali da se jim ukloniš in znotraj njihovega režima ohraniš svoj mir? Film je v tem kontekstu zelo sodoben, v pomembnih pogledih se nam dogajajo iste stvari, kot so se dogajale pred sto leti. Vzpostavlja se ideologija, za kaj se boš v življenju boril in kako daleč si za to pripravljen iti.
V čigavo kožo je režiser postavil vas, v enem od opisov filma je zapisano, da ste spletkarka …
Igram premožno francosko-angleško gospo, ki z mladim Makedoncem, ki ima tu bogato družino in s katerim se pozna še iz Francije, na poti v Solun pripotuje v Makedonijo. Takoj pri prihodu že naleti na oviro, na meji ju Turk, ki je tam pristojen, po sporu vrže z vlaka, a ona se odloči, da bosta pot nadaljevala peš. Ognjevita je in ne upogne se ničemur, navajena je, da je svet njen. Prav na poti po makedonski pokrajini pa srečata še komita. Vsi ti moški se zaljubijo vanjo in zaplete se v ljubezenski štirikotnik. Ona v filmu predstavlja simbol zahoda, bogastva in moči, vendar je meni bolj kot to predstavljala svobodo. S filozofskimi idejami o svobodi človeka je vstopila na njihovo ozemlje, skušala jim je približati svoj način življenja – nekateri bi rekli spletkarsko, jaz osebno ne – a ji ni uspelo.
Vedno je zanimivo najti povezavo, v katerem obdobju življenja igralka dobi kakšno vlogo, sploh ko govorimo o tako velikih. Režiser Stole Popov, soigralec Miki Manojlović, Nikola Kojo, to so zveneča imena, in vi, z glavno žensko vlogo, emancipirano drzno žensko. Kako ste se ji bližali?
Odkrivala sem ženske tistega časa, vzela sem si ves čas, dojela sem, da je bil tu začetek našega osvobajanja. Občudovala sem jih, kako pionirsko so se zavzemale za svoj razvoj, čutile so, da jim pripada. Zelo sem se ukvarjala z njo, Terezo, oboževala sem jo. Lahko rečem celo, da je pomembna osebnost v mojem življenju, prek njenega lika sem se povsem osvobodila. Zanimivo je to, da v filmu izpade popolnoma druga oseba, kot je bila zame, prežeta sem bila z vsemi sporočili, ki mi jih je nosila. Prek nje sem dobila pogum, da v polnosti zaživim to, kar sem. V trenutku, ko sem izvedela, da sem dobila njeno vlogo, sem vse izpustila in šla z odprtimi rokami proti novemu življenju! Brala sem knjige, ki jih je ona brala, Arturja Rimbauda itn., poglobila sem se v makedonsko zgodovino, v dobrem letu čakanja na snemanje filma sem šla večkrat v Makedonijo, jih spoznavala, črpala iz njihove kulture.
So tudi Makedonci pustili sledi v vas?
Medtem ko se je naš narod pretekla stoletja uklanjal, so se Makedonci vedno borili za svojo pravico, za tisti košček zemlje, ki zaradi grške prevlade še danes nima svojega imena! Tudi v pogovoru z njimi sem opazila, kako se kot posamezniki angažirajo, da izrečejo, izrazijo svoje. To je v njihovi miselnosti in iz nje lahko začutiš posledice njihove zgodovine. Ko sem se po pol leta vrnila v Slovenijo, se mi je zdelo, da je ni stvari, ki je ne bi mogla izpeljati, polna sem bila zagona, v meni so zbudili takšnega zmaja!
Kako to, da so Makedonci izbrali vas za glavno žensko vlogo, in ne svoje igralke?
Pravzaprav sem jim zelo ugodno padla z neba. V filmu govorim francosko, angleško in makedonsko. Po Franciji so iskali bolj znane francoske igralke, zvezde, in nekje vmes se je vodja kastinga, s katero sem pred leti delala črnogorski film, spomnila name. Malo je bilo dvomov na začetku, po krajšem času in nekaj pogovorih pa je bil režiser odločen, da sem prava. Ko mi je Stole (Popov, režiser) rekel, da sem to, kar je iskal, sem dojela, da je to edinstvena priložnost. Komaj sem zadrževala evforijo (smeh), on je res velik režiser! Da smo film snemali kronološko, da sem lahko razvijala svoj lik od začetka do konca, to je za igralca veliko darilo. Zvečer sem samo padla dol, bilo je izčrpavajoče, preveč sem bila utrujena za kar koli drugega, a to je bila zame nepozabna izkušnja. Dobro mi je delo, da sem se nečemu tako posvetila, jasno mi je bilo, zakaj sem tam, in nisem imela občutka, da kar koli zamujam. Tudi v drugi deželi sem bila, že menjava jezikov je naporna, če bi bila doma, bi bilo najbrž vse drugače.
Je res tako zelo drugače delati z režiserjem, nominiranim z oskarjem, Stoletom Popovim, kot s kom drugim? Imate izkušnje.
Ko ti režiser po vseh pogovorih in pripravah pusti vso svobodo za ustvarjanje, se mu lahko samo prikloniš. Kdo, na katerem koli delovnem mestu, si ne bi želel delovati svobodno? Med delom nas je pustil čisto pri miru, razen če je videl, da si šel res v povsem napačno smer. Je pa veliko kričal in norel, ko stvari organizacijsko niso šle, kot bi morale. Za makedonsko produkcijo je bil film, pri katerem je v enem kadru dvesto statistov, trd oreh. Veliko je bilo mladih sodelavcev, ki jih je pri sposobnostih oziroma izkušnjah zmanjkovalo, kajti v takih okoliščinah je treba predvideti tudi tri korake naprej, zato jih je bilo treba usmerjati, da smo več kot triurni film zvozili do konca.
Težko si je predstavljati potek snemanja več kot triurnega filma. Stotine igralcev in statistov na kupu, neznosna vročina, lovljenje zastavljenih ciljev v času, vso to intenzivnost. Kako ste zdržali?
Tako psihično kot fizično so bili to naporni meseci. Vsako jutro ob petih v maski, preživeti 70 snemalnih dni z glavo oteženo za dva kilograma zaradi lasulje, na 40 stopinjah ves dan pod golim soncem nositi še kostum, pod katerim sem se topila, snemali smo na pokrajinah brez vsakršne sence, odpeljali so nas na neobljudene predele, nisi se imel kam umakniti. Dali so mi dežnik, da mi koža ni porjavela, in tako sem preživljala dan za dnem. Bil je kar trd trening zmogljivosti. Do konca snemanja je bilo med ljudmi že toliko pritiska, da so mnogi počasi kar odpadali, odhajali, od začetka, ko nas je bilo več sto, nas na zadnji klapi ni bilo več kot 50. Zgodil se je razpad sistema. Ko sem odhajala, sem se vprašala, ali bi si vzela še malo časa za drugačno Makedonijo, pa me je kar odneslo domov! In tudi ko sem se čez skoraj leto vračala na sinhronizacijo, sem čutila prav cmok, vrnili so se mi ti mešani občutki in šele ko sem končala sinhronizacijo, sem dojela, da je konec nekega obdobja mojega življenja.
Kmalu za tem ste prvič doživeli materinstvo, zdaj na sarajevsko premiero filma že odhajate skupaj z nekajmesečnim sinom.
Ja, zdaj smo »trio-adijo tim« in gremo povsod skupaj! (nasmeh) Jeseni nas čaka pot v Francijo, v Nantes na filmski festival, kjer bodo tudi promovirali film. Veliko mi pomeni partnerjeva podpora, ki jo ves čas čutim, mislim, da je tudi ponosen name, in zdaj imamo zaradi malega še izgovor, da gremo vsi skupaj, kar mi je veliko lepše, kot če bi hodila sama.
Mimogrede, nekaj let ste živeli v Franciji, tam študirali igro, tudi snemali, vam je v Sloveniji zdaj lepo, da ostajate tu?
Priznam, da mi Slovenija zelo ustreza, všeč mi je ta način oziroma kakovost življenja. Sploh zdaj, ko sem si ustvarila družino, si težko predstavljam, da ne bi imeli okrog sebe babice, dedkov, vseh sorodnikov. Želim si, da ima otrok ob sebi ljudi, ki ga imajo radi in so mu blizu.
Film so že predvajali v Bitoli, kjer ste ga snemali, in v Skopju, prestolnici. Kako ga je sprejela makedonska javnost, film, ki govori o delikatnem obdobju lastne zgodovine?
Problem je bil, ker so ga že od začetka po malem sabotirali. Gre za različne interese, nekateri so govorili, zakaj gre toliko denarja v film, ko bi šel lahko kam drugam. Že med snemanjem se je pisalo veliko slabih stvari, kot na primer, da je na setu umrl konj in da gre za mučenje živali. Res je poginil, vendar je šlo za zelo starega in bolnega konja, ki je bil že tako na tabletah in ni prenesel vročine, v kateri so po bitki morali ležati na tleh. Snemanje se je zavleklo za dober mesec in na koncu nekateri ljudje za drugi del niso dobili plačano. Jaz sem dobila vse, čeprav nisem zahtevala, razumela sem, da je denarja pač zmanjkalo, film pa je bilo treba posneti do konca. V vsakem primeru bi ostala do konca, mislim, da smo vsi lahko hvaležni, da smo sodelovali pri takšnem projektu in da je nekatere stvari pač treba razumeti. Kar nekaj igralcev zato ni bilo na makedonsko premiero. Po eni strani jih razumem, a vseeno škoda, to je, kot bi sabotirali svoje delo. Film je odličen, se ga pa držijo določeni problemi, kar nekaj konfliktov je izzval!
In kaj je po vašem njegova poslanica?
Spraševala sem se, kako bodo ljudje dojeli in doživeli film zunaj Makedonije. Je pa res, da je veliko vsebine univerzalne, v njem najdeš tako osebna kot globalna sporočila. Jaz sem jih našla, verjamem, da jih bodo tudi gledalci. Film prihaja v Slovenijo.
