Tiskane izdaje
V Sloveniji je približno pol milijona enostanovanjskih stavb, od tega jih je bilo dobra polovica zgrajenih v zadnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja. Večinoma so to podkletene visokopritlične individualne stanovanjske hiše s slabšo oziroma delno dotrajano hidroizolacijo in neustrezno toplotno izolacijo v kletni etaži. Samo po sebi se ponuja razmišljanje, da je v kleteh teh objektov potencial, saj bi jih lahko spremenili v bivalne enote. Tokrat pišemo o izhodiščnih pogojih, ki morajo biti izpolnjeni, prihodnjič pa se bomo posvetili izvedbi sanacijskih ukrepov.
Etažna višina in osvetljenost
Pri razmišljanju, da bi tako lahko rešili stanovanjski problem, kar je seveda realno, je treba poleg stroškov upoštevati nekaj osnovnih izhodišč. Predvsem so to etažna višina in osvetljenost teh polkletnih etaž ter seveda gradbenotehnično stanje konstrukcije z vidika zaščite pred vlago, stanje toplotne zaščite zunanjih površin in stanje inštalacij oziroma možnost priključkov.
Standardna svetla višina stanovanjskih prostorov, ki izhaja iz predpisov (pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj), je najmanj 2,50 metra, pri obnovi je lahko tudi nekaj manj. Vsekakor pa se bomo pri svetli višini pod 2,30 metra počutili utesnjeno in nelagodno. Za svetlo višino se šteje višina od gotovega poda do stropa. Tukaj že lahko trčimo ob večji problem, saj je pri sanaciji navadno treba v tlake namestiti dodatno toplotno izolacijo debeline vsaj 10 cm, kar skupaj z drugimi elementi gotovega poda zahteva vsaj 15 cm višine. Za toliko se zmanjša svetla etažna višina v primerjavi z višino pred posegom, saj so tlaki v takšnih kleteh običajno debeli le nekaj centimetrov, etažna višina pa je precej različna.
Celoten članek si lahko preberete v prilogi Deloindom ali na www.deloindom.si.
