Tiskane izdaje
Prav tako ni bilo nobenega dvoma, da bo hiša pasivna. "Ker se že vrsto let ukvarjam s prezračevalnimi sistemi in zagovarjam njihovo vgradnjo, se kaj drugega niti ne bi spodobilo," je v smehu dejal Matej Šmelcer, ki smo ga obiskali dan pred vselitvijo.
Minuli petek dopoldne, ko sva se s fotografom pripeljala na tlakovano dvorišče Šmelcerjeve hiše, vsaj na prvi pogled ni bilo videti, da je pripravljena na nove stanovalce. Okrog nje je bilo še precej gradbenega materiala, od desk do plastičnih cevi, namesto zelene trate jo je obkrožala pusta zemlja, ob velikih panoramskih oknih so se kazali zametki terase, ena zunanja stena v zgornjem nadstropju je še čakala, da jo »oblečejo« v leseno fasado ...
V notranjosti je bila slika le malo drugačna, zato si nisem mogla kaj, da lastnika ne bi povprašala, ali bo dan pozneje resnično spal v novem domu. »Načrt je že tak in za zdaj kaže, da nam bo uspelo. Morda na prvi pogled ni videti, ampak pritličje je pripravljeno. Le še nekaj malenkosti je treba postoriti, temeljito počistiti, za jedilno postaviti stole, kuhinjske omarice napolniti s posodo, garderobne z oblačili, stopnice v mansardo pa zapreti, saj bomo zgornje prostore urejali postopoma,« je našteval Matej Šmelcer, medtem ko je iz kopalnice odnašal orodje.
Že vrsto let se ukvarja z vgradnjo prezračevalnih sistemov in je po službeni dolžnosti veliko časa preživel v različnih novogradnjah, tako zidanih kot lesenih, zato odločitev za leseno hišo ne preseneča. Počutje v njej je, kakor pravi, čisto drugačno kot v zidani: »Že med gradnjo je drugače, prijetneje. Pozimi, denimo, ko so mojstri opravljali zaključna dela, je bilo tu brez kakršnega koli ogrevanja približno 17 stopinj Celzija.«
Celoten članek o tem, kako je potekala gradnja, si preberite v novi številki priloge Deloindom, kjer objavljamo tudi več fotografij.
