Tiskane izdaje
V vasi blizu morja se vračajo meščani. Tu je ceneje in hladneje. Skrbno predelujejo skromne hiše prednikov v poletne domove – toda sodobna gradnja je daleč od turistične podobe grške hiške z grobim belim ometom in modrimi polknicami.
Dobro je treba zagristi v kolena, če hočeš s spodnjega konca vasi prilesti na obisk k družini Papatanasíu. Eni izmed mnogih, ki nosijo ta priimek v epirskih vaseh nad znanim letoviščem Parga ob Jonskem morju. Kot galeb v svoje gnezdo se je v skalnato strmino ulegla stavba, ki ima tako z vhodne terase kot z dolgega balkona letalski pogled na morje kakih pet kilometrov pod seboj. Domačini poznajo tihe plaže, kamor vodijo poti skozi oljčnike, tako da se jim ni treba prerivati s turisti.
Vasi ob epirskem zahodu Grčije imajo še turške korenine: hiše so zgnetene v kamnite bregove tesno druga nad drugo, visoke in trdne. Kakšna skromna stara gradnja iz kamna in apna, z ozkimi okenci, je že velika redkost, potomci so vse predelali. Po ozkih betonskih uličicah, ki so tako strme, da morajo globoke zareze v njih preprečevati zdrse, so vse zidake, cement, apno in opeko – na koncu pa tudi vsak kos pohištva, skrbno izbran iz katalogov – zvozili na prikolicah minitraktorjev, ki jih imenujejo »freze«. Kdor pričakuje pritlikave, bleščeče bele hiške s turističnih razglednic, ki mižijo s svojimi modrimi lesenimi polkni in vrati, bo moral na kak otok. Domačini raje živijo udobno. Za fasadami vaniljeve barve in z okni, ki upoštevajo vso sodobno tehniko tesnjenja in prezračevanja.
Gostitelja sta se poročila, ko jih je imela Amalia komaj sedemnajst in Tanasis Papatanasíu dvaindvajset. Zdaj sta videti skorajda mlajša kot na uradni poročni fotografiji. Njuni življenjski zgodbi sta podobni številnim grškim zgodbam iz prejšnjega stoletja. Starši so odhajali s trebuhom za kruhom v Nemčijo, otroke pa so puščali pri sorodnikih. Tudi Amalia je odraščala pri babici prav v tej vasi, čeprav se ni rodila tu. Ena njenih najljubših fotografij, na kateri otroci obkrožajo odločno ženico v črnem, je uokvirjena na steni nad starinskim radijskim sprejemnikom. Spomini. Tudi Tanasis je po poroki desetletje delal na meji med Avstrijo in Nemčijo. Spreten je v vsem – kot mizar, tesar, kamnosek, priložnostni električar, skratka, ni je reči, ki se je ne bi lotil. Zato je dedovo hišo prezidal in dogradil seveda sam.
Celotno zgodbo o prenovi preberite na www.deloindom.si.
