Tiskane izdaje
Računica je preprosta, pravi mož z vrtalnikom, ko se zravna nad bukovimi kladami, ki jih je pritovoril s seboj, da obiskovalcem trgovine za vrt in kmetijstvo ponazori gojenje lesnih gob. Za Andreja Gregorija, ki se z gobami ukvarja že skoraj dve desetletji, takšno gojenje res ni uganka, gledalcem, ki o gobah vedo v glavnem samo to, da rastejo po dežju, pa vprašanj kar ne zmanjka: Ali bukov ostrigar raste samo na bukvi? Koliko čepkov zabiti v metrsko klado? Kako iz njih zrastejo gobe? Ali jih je treba zalivati? Kakšen pridelek lahko pričakujejo?
Gojitelj, pripravljen že morda stotič odgovarjati na ista vprašanja, potrpežljivo pojasnjuje, kako na drevesni kladi vzgojiti šitake ali bukovega ostrigarja. Vzame čepek – mizarji bi rekli moznik za spajanje lesenih kosov – in ga potisne v izvrtino na deblu. Za metrsko klado s premerom kakšnih 20 centimetrov bi porabil 44 čepkov, ki se od moznikov razlikujejo v tem, da so dobro prepojeni z gobjim micelijem. Če je klada tanjša, denimo 15 centimetrov, napika vanjo manj, recimo 30, čepkov. Andrej Gregori je doktor biotehnologije, a tudi agronom in praktičen človek: »Ravnamo se po občutku. Čepki naj bodo med seboj narazen približno 15 centimetrov, v več vrstah. Ko je semenski material enkrat v deblu, vse čepke dobro zamažemo s čebeljim voskom ali staljenim parafinom, enako storimo z odprtimi deli debla, ki ga nato položimo nekam v kot vrta na dež. Ko bo micelij prerasel in obrasel les, na katerem gostuje, bodo iz klade pognale gobe – samo dovolj časa jim je treba dati.«
Koliko je pravzaprav
Kaj pa na brezi, bi šlo? To zanima gospo v ozadju. Gregori skomigne; da je vzgojil ostrigarja na brezi, je potreboval dve leti, za šitake celo pet let. Zrasel da mu je celo na rdečem boru, a je bil pridelek tako skromen, da se trud ne izplača.
»Škoda, da nisem pripeljal nekaj kubikov bukovih klad, lahko bi jih tule pred trgovino prodajal in dobro zaslužil,« se udari po čelu eden izmed mlajših obiskovalcev.
Koliko je pravzaprav mogoče zaslužiti, če bi drevesne gobe vzgajali za prodajo, je bilo najpogosteje slišano vprašanje. Računica je obetavna: »Teža pridelka je v povprečju 16 odstotkov teže svežega lesa, kar pomeni, da iz 100 kilogramov debel zraste 16 kilogramov gob, če bi torej pripravili dva kubična metra hlodovine in zanjo plačali okrog 80 evrov, bi lahko pridelali okrog 300 kilogramov po gob po 16 evrov ...«
»Hitro piši!« spodbudi gospoda v prvi vrsti njegova spremljevalka. Ljudje se smejijo, a tudi nadvse pozorno poslušajo. Tehnologija gojenja gob na drevesih, pri nas še razmeroma nova, je po Evropi popularna že dve desetletji. Ponekod zasajajo cele nasade hrastovih dreves samo za gojenje gob. Po lanskem žledolomu je obležalo v naših gozdovih veliko biomase in lastniki so iskali načine, kako jo koristno uporabiti. Prav takrat je s svojimi čepki, prepojenimi z gobjim micelijem, na trg prišel tudi Gregori. Na njegovih demonstracijah vzgoje drevesnih gob je letos že štirikrat več ljudi kot lansko pomlad, ugotavlja biotehnolog in opozori: »Drevje, ki ga je lani pokosil žled, letos ne bo več primerno za gojenje drevesnih gob, ker je že preperelo. Z veseljem se ga bodo lotile gniloživke, nikakor pa ne šitake ali bukov ostrigar. Najboljši gostitelj je deblo, ki je bilo pravkar posekano.«
Zelo natančni vzgojitelji so pozorni celo na to, da drevje za hrano drevesnim gobam posekajo ob naraščajoči luni, ko se sokovi dvigajo iz korenin v deblo, čeprav v resnici to ni zelo pomembno, pristavi Gregori. Med debli, ki jih je prinesel na demonstracijo, so tanjše in debelejše klade. Katere so primernejše? Sam ima raje tanjša debla, čeprav gobe njihovo biomaso pogoltnejo že v nekaj letih, in tak preperel les je dober le še za kompostiranje, medtem ko debelejša debla rodijo tudi desetletje in več. Seveda pa je treba najprej počakati, da micelij iz čepkov preraste deblo, kar lahko traja tudi poldrugo leto.
Na vsa vprašanja odgovarja brez zadržkov, saj se ne boji konkurence, ker se je specializiral za pridelavo podgobnega micelija, za kar je potrebnih več znanja, tehnološke opreme in izkušenj kot za samo pridelavo gob. Micelij vzgaja v laboratorijskih razmerah z najvišjo stopnjo čistosti po postopku, ki ga je pilil vrsto let. Zagotovila, da bo iz njega res zrasla obilna letina pridelka, ne more dati, ker ne prevzema odgovornosti za to, kako bodo gojitelji ravnali z debli.
Vlaga da, voda ne
V živahni razpravi med občinstvom hkrati o tem, kakšne so protivrezne hlače za delo z motorno žago in kako se zložijo debla, da ne ležijo neposredno na tleh, je slišati tudi pohvalne besede o pridelku. Nekdo že peto leto pobira pridelek na svojih bukovih deblih, in to kar dvakrat na leto. Ja, še pomembno opozorilo: les se ne sme presušiti. Če je suša, ga je treba zalivati, pred pomladjo pa najbolje kar za nekaj dni namočiti v vodi. Sicer pa ne gre za denar, pravijo gojitelji z nekoliko prakse, ampak za zdravje. Na deblih pridelane gobe so namreč precej bolj zdrave kot tiste iz zaprtih prostorov, vzgojene na substratu iz slame.
Ker gobe iz tal rade vsrkavajo tudi za okolje obremenilne snovi, je med tistimi, zraslimi na drevesnih deblih, več takšnih z zdravilnimi učinki. V podkrepitev te lastnosti pove, da jim je v laboratorijih uspelo celo, da so gobe rasle na bojnih strupih. S svojimi encimi so jih »inteligentno« razkrojile na ogljikov dioksid in vodo, natanko tako pa storijo tudi z drugimi spojinami. Za gobe so problematični težke kovine in radioaktivni elementi, ker jih ne morejo razgraditi, zato jih kopičijo v sebi. Toda če rastejo na drevesu, s takšnimi elementi sploh ne morejo priti v stik.
Učeno razlago, od kod zdravilnost drevesnih gob, nam naknadno posreduje tudi mikolog, profesor na ljubljanski fakulteti za lesarstvo dr. France Pohleven: »Gobe morajo surov les razkrojiti, da lahko iz njega počrpajo svoja hranila oziroma lizotrofne produkte. Zato izvržejo tako imenovane ektoencime, ki jim pomagajo, da lahko iz lesa vsrkajo glukozo, poleg nje pa še veliko drugih snovi, ki postanejo zaradi lizotrofije dostopne tudi drugim organizmom. Zato goba hkrati z encimi izvrže tudi metabolite, ki zavirajo rast teh organizmov, ki z gobo tekmujejo za hrano. Takšen proces, torej tvorbo metabolitov, ki zavirajo rast bakterij, sprožijo gobe tudi po zaužitju v človeškem organizmu.«
Gojitelj iz Podkorena ima na čepkih ta hip na voljo poleg bukovega ostrigarja in šitak tudi zimske panjevke, topolovke in ganoderme; v svojem arhivu, o njem pravi, da je največji pri nas, pa ima še celo vrsto drugih gojenih oziroma zdravilnih vrst gob. Veliko gob je namreč zdravilnih zaradi vsebnosti vlaknin, esencialnih aminokislin, vitaminov in mineralov. Njihovi polisaharidi krepijo imunski sistem, ker se vežejo na receptorje na celicah in jih aktivirajo, da izločijo snovi, ki delujejo protitumorno. Ostrigar, denimo, vsebuje statine, ki preprečujejo sintezo škodljivega holesterola v organizmu, Ganoderma lucidum pa vsebuje triterpene, ki zavirajo tvorbo krvožilja, ki ga za rast potrebujejo maligni tumorji.
Najbolj popularna je v zadnjih letih svetlikava pološčenka (Ganoderma lucidum), ki jo Kitajci že tisočletja uporabljajo za krepitev imunskega sistema, premagovanje alergij in celo rakavih obolenj. Tudi ganodermo je mogoče vzgajati na drevesni kladi, vendar je to treba zakopati v zemljo, ker goba ne prenaša sonca, pove mikolog. »Gobe so kot druge rastline,« pravi, »vsaka ima svoje zahteve, nekatere želijo biti na soncu, druge v senci, ene so raje same in druge v družbi, prav vse pa potrebujejo veliko vlage.«
Kljub temu gobe ne morejo živeti v vodi, saj se v njej zadušijo. Prek micelija namreč vdihavajo kisik in tako kot človek izdihujejo ogljikov dioksid. Prav tako kot mi tudi proizvajajo energijo iz organske snovi. Rastline organsko snov ustvarjajo, človek in glive pa jo porabljajo. V resnici je goba bolj podobna človeku kot rastlini, še ugotovi mikolog, preden pospravi svoja debla.
