Tiskane izdaje
Ta reportaža je nastala po naključju. Srečnem naključju. S kolegom fotografom sva se mudila v Prekmurju s čisto drugo nalogo, na koncu pa nesrečno zgrešila pravo pot do avtoceste za Ljubljano. Med prostranimi polji koruze in cvetočih sončnic je v oči padel le smerokaz, ki je vodil v Tropski vrt orhidej.
»Pelji naprej,« sem rotila kolega, »prav zanima me, kaj je to. Bom kar potrkala in prosila, da nama pokažejo to prekmursko eksotiko. Če sva vstala ob štirih zjutraj in prišla tako daleč, bi bilo škoda, da bi se na Delo vrnila z eno samo zgodbo.«
Strinjal se je in še kakšen kilometer sva sledila puščicam. Za kuliso avtohtonih kulturnih rastlin se je pred nama odprl pogled na ogromen, arhitekturno sodobno zasnovan objekt, na parkirišču pred njim pa je bilo parkiranih veliko avtomobilov. Na enem koncu je nad vrati z velikimi črkami pisalo Tropski vrt.
»O, madona, tu pa jaz nimam kaj trkati,« sem rekla kolegu. Razsežnost podjetja me je močno prestrašila. »Tole je resna stvar in obisk bi pač morala napovedati. Pojdiva kam na kavo.« Vrnila sva se v središče Dobrovnika. Poiskala sem telefonsko številko Tropskega vrta in jo vtipkala. Sogovornici na drugi strani sem se predstavila, pošteno povedala, da sva s fotografom zašla, naletela na smerokaze in vprašala, ali bi nama hoteli pokazati orhideje.
»Ja, seveda, zakaj ne? Kar pridita! Direktorjev sicer ni v podjetju, ampak se bom že jaz potrudila, da vam bom kaj pametnega povedala. Kdaj boste prišli? Čez pol ure? Aha, no ravno takrat pride tudi avtobus gostov na vodeni ogled ...« Bi se jim kar pridružila, sem predlagala pregovorno prijazni Prekmurki. »Vodenje bo v madžarskem jeziku. Ne vem, ali vama bo ravno kaj koristilo,« je razmišljala. »A vseeno, kar pridita, se bomo že organizirali in si vzeli čas za vaju.«
Ob dogovorjeni uri sva spet zapeljala na parkirišče pred podjetjem Ocean Orchids, blizu vhoda v Tropski vrt. Pred njim se je že gnetla prej omenjena skupina madžarskih turistov. Bili so precej glasni. Seveda nisva razumela pogovorov, njihove vzdihe občudovanja ob vstopu v razstavni prostor pa sva si brez težav znala prevesti.
Dva milijona phalaenopsisov
Tudi meni je skoraj zmanjkalo sape, ko sem stopila v svet pisanih orhidej. Bele, roza, strupeno rumene, pikaste, modre ... Iz sosednjega prostora se je razlegalo petje tropskih ptic, ki je prijetno vzdušje še okrepilo. Nisem mogla dognati, ali njihova pesem odmeva iz zvočnikov ali pa morda vrt res preletavajo žive pernate pevke. Počakala sem, da se je madžarska skupina oddaljila od informativnega pulta, potem pa sem poiskala gospo Brigito Kelenc, vodjo turističnega oddelka Tropskega vrta. »Dobrodošli,« je pozdravila, »kaj res niste vedeli za naš vrt?« se je čudila. Fotograf se je medtem že »pasel« po mogočnih primerkih cvetočih kraljic.
»Ne, nisem vedela,« sem priznala in vprašala, kako dolgo že gojijo orhideje v Prekmurju. »Hja, letos bomo praznovali že deseto obletnico. To bo velika žurka! Sicer pa je ideja še starejša. Že leta 2002 se je rodila v glavah ustanoviteljev podjetja, naših direktorjev, Romana Ferenčaka in Tomaža Jevšnika. Takrat sta bila še mlada fanta, študenta. Oba sta se navduševala nad orhidejami in malce pokukala tudi na Nizozemsko, kako jih tam gojijo. Tako sta začela pisati zgodbo o uspehu,« je pripovedovala.
Ferenčak in Jevšnik sta začela orhideje gojiti na »skromni«, 1,4 hektara veliki površini, do danes so rastlinjak razširili že na štiri hektare, v njem pa jih na leto zraste kar dva milijona. »Za vsakega Slovenca ena. Vsak dan zacveti več kot 4000 novih,« je ponosno poudarila Brigita, ki ji delo med rožicami pomeni veliko: »To je tako, kot če bi bil človek ves čas na dopustu.«
Uau, še zavidala bi ji, če se ne bi hkrati zavedala, da je najbrž treba biti hud strokovnjak, če hočeš, da ti rastline lepo uspevajo. Saj vemo, kako je z domačo ljubiteljsko oskrbo. Brigita o rožah ve res veliko. Povedala je, da so se v podjetju Ocean Orchids, ki je danes vodilni proizvajalec orhidej v srednji in jugovzhodni Evropi, specializirali le za en rod, za phalaenopsis, a so iz njega razvili več sort: »Ko smo začenjali tu, v Dobrovniku, je bila ta vrsta orhidej najbolj priljubljena in popularna. Še danes je tako, saj so najbolj obstojne in preproste za oskrbo v domačem okolju.«
Nosilke žlahtnih medalj
Vsi, ki so po obisku Tropskega parka orhidej domov že odnesli kakšen žlahten primerek, se zelo pohvalijo. »Neka gospa nas je spraševala, kdaj in kako naj rastlino presadi. Vedela je, da se to počne v času, ko ne cveti, a njena to počne že tri leta skupaj. Brez premora. Je pač tako, da te rastline niso deležne transportnega šoka v hladilnicah kamionov iz Nizozemske ali še od dlje in so bolje prilagojene na tukajšnje razmere. Seveda pa je zagotavljanje kakovosti rastlin tudi naš glavni poslovni cilj,« je poudarila strokovnjakinja. Dodala je, da skrivnosti pri vzgajanju prelestnih lepotic skoraj ni: »Odpraviti je treba le nekaj drobnih napakic, ki jih v domačih okoljih radi delamo, pa je orhideja zelo hvaležna. Ne smemo je puščati neposredno na soncu, ker lahko stakne ožig, ne smemo je prepogosto zalivati, dovolj je na deset, štirinajst dni, dobro je opazovati korenine. Dokler so zelene, pustimo rastlino pri miru, ko malce posivijo, jo postavimo za nekaj časa v vodo, da se napije. Lahko jo tuširamo, potopimo, po občutku. Nekateri se z orhidejami tudi pogovarjajo, a jaz pravim, bolje je malo pozabiti na rastlino kot pa jo zasipati s preveč dobrotami. Če se dobro počuti, lahko brez težav cveti mesece dolgo.«
Povedala je, da orhideje v Dobrovnik pripeljejo iz nizozemskih in tajvanskih laboratorijev, kjer jih klonirajo. »Mi nimamo teh laboratorijev. Dobimo eno leto stare rastline, ki imajo dva, tri majhne listke, potem pa jih tu vzgojimo, da so zrele za prodajo. Kakšno leto traja,« je razložila in odprla vrata v prostrani rastlinjak. Kamor je seglo oko, so se bohotile lepotice, skupina ljudi pa je tiste največje, ki so se premikale po tekočem traku, pripravljala za kupce. Cvetoča stebla so pripenjali na opornice in jih potem sortirali po kategorijah. Pri tem so bili pozorni na število stebel in cvetov. »Oh, zdaj nas je v podjetju že štirideset. Dva milijona rastlin je že kar velik posel,« je rekla Brigita in povedala, da posamezne sorte zaradi lažje prepoznavnosti krstijo: »Pogosto jih poimenujemo po mestih, na primer Boston ali Sacramento, včasih pa jim damo tudi ženska imena.« Kot na primer? »Kaj vem, ena je Helena,« se je spomnila. Uau, a res? Ali je lepa, me je seveda zanimalo. »Lepa, lepa! Taka roza,« jo je pohvalila Brigita, a dodala, da je sama zaljubljena v bele. V Ocean Cascade, ki so prejemnice najprestižnejših nagrad na mednarodnih tekmovanjih. »Pet let smo delali na njej in vzgojili res nekaj posebnega. V zibelki vzgoje orhidej, na Nizozemskem, smo zanjo dobili kar dve medalji. Zlato in srebrno. Zelo ponosni pa smo tudi na nove, modre. Barvamo jih po posebnem postopku, kot z nekakšno infuzijo.«
Namesto v loncih drevesa
Iz »proizvodnje«, kot pravijo rastlinjaku, smo se vrnili v tropski botanični vrt. Spet nova paša za oči. Poleg orhidej se tam v neverjetnem razkošju bohotijo še številne druge rastline. Takšne, ki jih doma gojimo v lončkih, tam zrastejo v prava drevesa. Nekatere se vijejo prav pod strop šest metrov visokega objekta. »Vidite, tole so begonije, ki so jih naše babice včasih rade postavljale na okenske police,« je pokazala na bohoten grm, ki je bil višji od mene. Ker je opazila mojo osuplost, je nadaljevala: »V tem vrtu so ustvarjene prave tropske razmere. Zelo pomembni sta vlaga in toplota. Zrak ogrevamo z geo termalno energijo in tako sodelujemo z naravo. Tudi zalivamo jih z naravno deževnico. Gotovo ste pred rastlinjakom opazili dve laguni, kjer se nabira. Sicer pa tropske razmere zahtevajo temperaturo, ki nikoli ne pade pod 19 stopinj. Če se preveč segreje, jo uravnavamo s klimatskimi napravami, ki zrak ohlajajo s hladno vodo.«
Botanični vrt je zasnovan kot krožna pot. Med rastlinami so tudi take, ki jih bolj ali manj poznamo iz vsakdanjega življenja, a bolj po plodovih kot po tem, na kakšnih steblih zrastejo. Kdo ne pozna banane ali ananasa? Prav zanimivo je na lastne oči videti tudi, kako rasteta avokado in vanilija, kakšna palma rodi papajo, kako mogočno je mangovo drevo, kakšen je vsem znani ingver, prelepa karambola, pa tudi rast popra in kave si je mogoče ogledati v Dobrovniku. Ko plodovi dozorijo, jih v tropskem vrtu z veseljem ponudijo obiskovalcem. »Imeli smo že papaje, lani smo jih obrali več kot deset kilogramov, letos pa zelo dobro kaže bananam,« je sogovornica pokazala na mogočno palmo, ki se je že malce upognila pod težo plodov.
Ljubitelje bujne tropske narave pa v vrtu očarajo tudi obsežna zbirka pisanih flamingovcev, pestra izbira vzpenjalk, največja zelena stena v Evropi in številni ribniki z vodnim rastlinjem in pisanimi živalmi. Brigita Kelenc: »Nekatere rastline so bolj, druge manj uspešne pri razraščanju, poskušamo pa se čim manj vmešavati v naravno razmerje. Že v dobrem letu po tem, ko smo vrt zasnovali, je iz več kot 900 eksotičnih primerkov in več kot stotih rastlinskih vrst zrasla prava džungla. Ker so razmere za rast ugodne vse leto, obiskovalce v vsakem letnem času pričaka drugačen pogled na vrt.«
Tropski vrt Ocean Orchids je eden redkih javno dostopnih vrtov te velikosti v Evropi, ki so v zasebni lasti. Podobni so na Nizozemskem in v Belgiji, največ jih je v Angliji in državah s kolonialno preteklostjo, a za tja je treba kupili letalsko vozovnico. Pot do Prekmurja je precej enostavnejša in včasih je prav koristno malo zaiti. Če me bo pot še kdaj »po nesreči« zanesla v takšno razkošje za čute, kot me je v Dobrovniku, se gotovo ne bom pritoževala.
S fotografom sva se tisti dan, na poti domov, šalila, da sva bila v akciji. Kot pri kakšnem trgovcu, ko plačaš en izdelek, dobiš pa dva. Midva sva za eno pot dobila dve zgodbi. In polno prijetnih vtisov.
