Tiskane izdaje
Lokavec - Komu mar za vročino, ko gre na vse ali nič in ko mora nogometna žoga v nasprotnikov gol? In kaj je vznemirljivejšega kot po treningu pokazati, kako osvojene veščine delujejo v praksi in kako žoga uboga noge? Zdaj pa k vsemu skupaj dodajte še nekaj iznajdljivosti in taktike nežnejšega spola – in dobili boste čisto pravi ženski nogomet.
Cel teden so ga v Lokavcu, tam pod obronki mogočnega Čavna, igrale dekleta med šestim in trinajstim letom na poletnem nogometnem kampu.
Bilo je malo po deveti uri, ko je bilo že stopiti na sonce zagotovilo, da ti bo zelo kmalu zelo vroče. Ampak dekletca – najmlajša bo jeseni postala prvošolka – in dekleta se na to očitno niso kaj prida ozirala. Da zadeneš gol, je treba biti preudaren in natančen, takšne in drugačne napovedi o obremenilnih učinkih vremena tu nimajo kaj iskati, še zlasti za navihano mladež ne.
A pred tem je bilo treba seveda pokazati (in dokazati) vse svoje sposobnosti pri »vijuganju« kolen, preigravanju nasprotnika ter hitrosti in spretnosti nog okrog najrazličnejših ovir. Po kakšni minuti odmora in nekaj požirkih vode – no, nekatere glave so bile tako pregrete, da brez oblivanja preprosto ni šlo – se je začelo zares. Zelene proti oranžnim. Trenerjevi napotki so na igrišču ob večnamenski dvorani Edmunda Čibeja, ki so jo domačini pred leti postavili s samoprispevkom in je še danes športno in kulturno gonilo kraja, hitro padli na plodna tla. Goli so se tresli, nogometašice pa zadovoljno dvignile roke v zrak vsakič, ko se je to zgodilo.
»Skupina, v kateri igram, vsakič zmaga. Seveda so mi tudi zato tekme ob koncu treningov še posebej všeč,« je priznala Nina Bešček iz Potoč, ki je na kamp prišla prvič. In med drugimi navdušenimi nogometašicami takoj stkala nova poznanstva. »Dekleta smo pri nogometu boljša od fantov, čeprav so ti precej presenečeni, ko nas vidijo igrati. Jaz bom pri nogometu ostala, saj je to zanimiv šport,« se je glasila njena napoved.
Ko dekle fantu zabije gol ...
Nad športom, kjer so pot belo-črne žoge nekoč usmerjale kopačke z izključno moškimi nogami, ni nič manj navdušena njena vrstnica Branka Ferjančič iz Dupelj. Ženski nogomet, da ne bo pomote, trenira že celi dve leti. »Zelo mi je všeč, saj je zabaven, pa tudi koristi mi, zato ob njem preživim veliko prostega časa. Ali igram tudi s fanti? Seveda, dokler letos nisem prišla v ekipo deklet, sem ga trenirala kar z njimi. Pa tudi to se je že zgodilo, da sem fantom zabila kakšen gol,« je ponosno povedala.
Še o marsikateri dogodivščini, ki naj bi dokazovala premoč deklet nad fanti v nogometu, smo tistega dne v Lokavcu lahko slišali. Naj bo tako ali drugače, pomočnik trenerja mladih nogometašic Jani Petrovčič je bil zadovoljen s tem, kar je videl. »Mislil sem, da bo razlika v primerjavi s fanti velika, a dejansko je niti ni. Osnove v nogometu so pač enake za oboje, nekaterim dekletom pa gre naravnost odlično. K temu verjetno pripomore dejstvo, da v Lokavcu trenirajo nogomet že celo leto, druge pa so vanj prinesle katero od veščin iz drugih športnih panog.«
Pa so dekleta tako hitre in tehnično podkovane kot fantje? »Enako je. Je pa res, da so fantje fizično močnejši,« poudari sogovornik, s katerim se takoj zatem malo za šalo in malo zares strinjava, da so dekleta zato bolj prebrisana. In na tekmah očitno manj groba, kar dokazuje občutno manjše število rdečih in rumenih kartonov kot pri nogometaših. »Pri njih je borbeni duh močno prisoten, ni pa umazanih prekrškov. Do nasprotnic so bolj spoštljive,« ugotavlja Petrovčič.
Veliko pohvalnega je o svojih varovankah znal povedati tudi glavni trener nogometnega tabora Luka Kompara, ki sicer trenira ajdovske nogometne mladinke. »Dekleta so super, z njimi je lepo delati, saj se dobro odzivajo na vaje in so pri tem zelo angažirane,« pravi. »Poleg tega so bolj mirna kot fantje in se tako lahko dejansko več časa ukvarjaš z nogometom kot z vzgojnimi prijemi,« doda. Čeprav znajo biti na tekmah tudi groba, če to dopustiš, meni trener.
Ko beseda nanese na to, kako razvit in popularen je ženski nogomet v Sloveniji, preseneti s podatkom, ki ga laik ne pričakuje. »Težko bi rekel, da je ženski nogomet pri nas v povojih, saj se je začel razvijati že po slovenski osamosvojitvi. Drži pa, da bi bile razmere v tem ženskem športu lahko boljše, kot so, čeprav se stvari izboljšujejo. In res je tudi, da imamo o ženskih nogometašicah in ženskem nogometu še veliko napačnih predstav. Predsodki bodo obstajali tako dolgo, dokler se več ljudi ne bo odločilo, da si v živo ogleda katero od tekem ženskega nogometa. Ni namreč dovolj, da o tem prebiraš zapise na socialnih omrežjih. Zgornja Vipavska dolina ima veliko športnih talentov, naša naloga pa je, da jih odkrijemo in nato razvijemo. Imajo pa pri tem veliko odgovornost tudi osnovne šole, saj so prve, ki stopijo v stik z mladimi talenti in jih potem mogoče usmerijo v kakšen šport. Seveda ne govorim samo o nogometu,« izpostavi Luka Kompara, ki je prepričan, da mora vsak trener talent v mladem človeku razvijati postopoma.
»Sam sem začel s treniranjem povsem amaterskega nogometa za dekleta. Lani sem v okviru Nogometne šole Ajdovščina prevzel mladinsko selekcijo do 17 let, ki je že v svoji prvi sezoni med konkurenco z daljšo tradicijo dekliškega nogometa pokazala, da se lahko enakovredno kosa z večino ekip. Mogoče pridejo letos na vrsto še članice. Ampak lepo počasi,« zatrjuje sogovornik.
Po treh letih že v zlati sredini
Toda ob tem mimo odličnih rezultatov, ki jih dosegajo tukajšnje nogometne mladinke, seveda ne moremo. Čeprav nogomet trenirajo šele tretje leto, so že v zlati sredini prve slovenske lige. Lani so imeli v prvi slovenski ligi tudi članice. »Zanimanje za ženski nogomet se pri nas čedalje bolj povečuje. Edina možnost, da na tem področju naredimo korak naprej, je, da delamo z mladimi. Tudi zato smo se odločili pripraviti nogometni kamp za dekleta,« pravi Bojana Kompara iz Športnega društva Slano blato, glavnega organizatorja dogodka, ki je v Lokavec letos privabil mlade nogometne upe iz celotne Zgornje Vipavske doline.
Nekatera od deklet nogomet že tudi redno trenirajo v Nogometni šoli Ajdovščina. »Primorska je bila v ženskem nogometu dolgo časa siva lisa, čeprav ima ta šport drugod po Sloveniji nekaj izjemnih centrov, kot sta, denimo, v Beltincih in Velenju. Zato je v Ajdovščini še toliko bolj pomembno, da razvijamo ta šport, saj sem prihajajo celo nogometašice iz Tolmina oziroma Bovca,« razmišlja Bojana Kompara.
Ambicije na tem področju so v Vipavski dolini očitno precejšnje. »Naša želja v prihodnje je, da bi imeli v Ajdovščini dovolj deklet za prav vse nogometne selekcije. Ko bomo ta cilj čez nekaj let uresničili, verjamem, da bo prišel tudi uspeh. Že res, da je bil za tukajšnja dekleta vedno prav rokomet številka ena, a mi bi jim radi ponudili še možnosti vadbe katerega drugega skupinskega športa,« poudarja Bojana Kompara.
Medtem ko razpredava o tem, da je ženski nogomet trenutno še vedno nekoliko diskriminiran – po besedah sogovornice se je namreč že zgodilo, da so ženske nogometni finale odigrale na umetni travi, medtem ko si moški tega zagotovo nikoli ne bi dovolili –, mimo na igrišču priteče fantič, ki prestreli spolno homogenost ekipe. »Tu sem edini fant, zato me morajo dekleta ubogati,« pove komaj sedemletni Kevin Tomažič iz Vrhpolja. Kaj bi na takšno izjavo porekle starejše in od njega krepko večje nogometašice, si nismo upali preverjati. Najbrž je pri vsem skupaj najpomembnejše, da fant v družbi vrstnic uživa in da bo prihodnje leto znova prišel na dekliški nogometni kamp.
