Kataya: Grem do konca, na vse ali nič

O tem smo se lahko prepričali že v minulem rekordno gledanem televizijskem šovu Znan obraz ima svoj glas. Ognjevita osemindvajsetletnica še zdaleč ne vzbuja pozornosti le z razgaljenostjo, temveč zna odlično igrati, plesati in peti, o čemer med drugim pričajo posnetki na youtubu.

Horoskopska rakica s podznakom v kozorogu se nič manj ne izkaže v pogovoru, ko obdelava tako največje skrivnosti vesolja kot srce parajoče polomije v zasebnosti, ki so naše največje učiteljice – kadar jim to dovolimo, seveda. Pevkina optimizem in neposrednost sta silno nalezljiva. Tako kot začne človek zehati, ko vidi koga početi isto, se ti tudi ob njenem značilnem visoko donečem smehu kotički ustnic samodejno privzdignejo, čeprav si želiš ostati resen.

V oddaji Znan obraz ima svoj glas ste širnemu občinstvu dokazali, da niste le lepotička s plakata.

Nastop v tej oddaji je bil zame odskočna deska za to, da me ljudje vidijo takšno, kot sem, celovita oseba. V dvanajstih tednih, kolikor je vse skupaj trajalo, so bili gledalci prisiljeni v to, da me spoznajo, in dobili priložnost, da me vzljubijo. (Nasmeh.) Še vedno smo polni predsodkov o tem, da ženska, ki je videti dobro, ne more biti zares nadarjena.

Sploh če nima težav z goloto.

Posebno takrat. Že pri devetnajstih letih sem se fotografirala za Playboy in prepričana sem, da ne bi spoznala določenih ljudi, če se ne bi, in tudi ne bi bila tukaj, kjer sem. Vse, kar v življenju narediš, ima vzrok in vodi do nečesa drugega. To je tvoja pot in za nič, kar si naredil, ti ne sme biti žal, sej te je vesolje popeljalo nanjo.

Kako bi opisali sami sebe – tukaj in zdaj?

To pa ni lahko vprašanje. Glavni pridevnik zame je večplastna.

Mar nismo takšni vsi?

Najbrž, a pri veliko ljudeh je tako, ko jih spoznavaš, da spraskaš prvo, drugo in tretjo plast, potem pa se ti že svita, kaj te čaka. Pri meni nikoli ne veš, kaj je za naslednjo plastjo. Prav zato se me ljudje večinoma bojijo. Sem nepredvidljiva, impulzivna in zelo strastna. Pri vseh stvareh, ki jih počnem. Tudi v ljubezni grem do konca, na vse ali nič. Kdo me sploh ne bo ganil ali pa se bom na polno zatreskala. Verjetno sem se tudi zato zares zaljubila le dvakrat. Prvič pri devetnajstih in drugič pri sedemindvajsetih letih. Izjemno intenzivno doživljam svojo okolico, ljudi, njihovo energijo. Velikokrat me kaj prizadene in šele pred kratkim mi je uspelo zgraditi zaščitni zid. Če si sonček in imaš v sebi veliko energije, namreč privlačiš čustvene vampirje, ki se najraje prisesajo nate.

Verjetno imate v mislih tudi utrujajoče brezplodno čvekanje, ko ti kdo neutrudno razlaga svoje osebne stvari, ne da bi si v resnici želel slišati tvoje mnenje.

(Pokima in se namrdne.) Small talki, površinski klepeti mi gredo na živce, tega ne zmorem. Imam samo eno zares dobro, pravo prijateljico in z njo se ne bom pogovarjala denimo o tem, kakšen lak sem si nanesla na nohte. Ne morem, to me utruja, ne izpopolnjuje. V zadnjem letu, odkar sem samska, sem se naučila, da lahko brez slabe vesti izbrišem ljudi iz svojega življenja, če ugotovim, da prav nič ne pripomorejo k moji rasti. Je pa tudi tako, da mi, ker sem ves čas obkrožena z ljudmi, večkrat godi, da sem doma sama. Samota mi ogromno pomeni. Potrebujem čas, da se poglobim vase in razmišljam o svojih doživetjih. Takrat je moja baterija dejansko priklopljena na polnilnik. Ta je v meni. (Iz njenih ust se zasliši zametek smeha a la kataya.

Pa če greva še malo nazaj, kot otrok ste se menda počutili kot grda račka, ki je nihče ne opazi.

Ja, takrat me fantje sploh niso marali. V obdobju, ko imaš še nedolžne simpatije, so mene klicali grda Katja.

Zakaj?

Ne vem, kako naj bi?

Ste morda delovali šibko zaradi težav v družini? Kakšno vlogo je med odraščanjem odigral vaš oče?

(Se popolnoma zresni. S prstom pokaže na diktafon in odločno odmiga s kazalcem, da o tem ne želi govoriti.) Lahko povem le to, da zame moj oče ne obstaja. Pojdiva na naslednje vprašanje!

Prav. Se vam zdi, da vas je prav fotografiranje za Playboy streznilo, kdo v resnici ste – ženska, ki si jo moški želijo?

Veste, kaj je zares zanimivo? Vse življenje sem se skrivala in da bi našla resnično sebe, sem se morala popolnoma razkriti. Razgaliti telo, srce in dušo. Radikalno poseči vase, da bi prišla do svoje sredice, sredine, ravnovesja. Iščem in najdem ga vsak dan znova.

Morda vam je korak naprej v utrjevanju samozavesti uspelo narediti prav zato, ker ste se že kot najstnica vrgli v osje gnezdo množičnih medijev in estrade.

Verjetno. Prav omenjena najboljša prijateljica me je naučila, da je treba ves čas presegati svojo cono udobja. Vsak dan moraš delati tudi stvari, ki so ti neprijetne, a koristne. Začne se s povsem banalnimi, kot je, ko se zjutraj zbudiš in se ti ne ljubi iti teči. Pa moraš narediti natančno to! Ali si rečeš – ah, ne da se mi zdaj pomiti posode. Ja, pa jo boš! Prav zaradi (izusti sočni vulgarizem v angleščini, ki ga seveda prepesniva) naskakovanja lastnega uma. Edini ultimativni cilj, ki ga moraš imeti v življenju, je, da izzivaš samega sebe. Škoda, ker ne morete napisati tiste besede – prav energetsko zavibrira, ko jo izrečeš!

Drži, cela drama!

(Se zasmeji v svojem stilu, brezkompromisno, da njen zvonki glas napolni večino prostora.)

Lepo je slišati, ko se nekdo smeje iz srca. Ste se že kot otrok tako smejali?

Ne, šele ko sem pri sebi nehala pritiskati na zavore, pred kakšnimi šestimi leti. Bila sem s takratnim fantom in nekaj, ne vem več, kaj, mi je bilo tako smešno, da sem začela že hlipati. Ko me odpelje, me odpelje in postane mi prav vseeno za vse!

Nekaterim ljudem gre vaš smeh na živce. Sklepam, da jim nista všeč vaši odprtost in eksplozivnost.

Ne morejo si pomagati, če so pa zavrti in zatrti. Ne marajo iskrenosti. Privoščim jim vse dobro, spoštujem njihovo mnenje, ampak kar naj gredo stran od mene! Na drugi valovni dolžini so, zato se nima smisla ukvarjati z njimi. To je približno tako, kot če bi mravlji poskusil razložiti, kako se dela počepe.

Vi jih menda delate skoraj vsako jutro kar med umivanjem zob?

Zelo rada delam počepe, da poženem srce. A vi pa zjutraj nikoli ne telovadite?

Malo se že raztegujem v postelji, pa delam trebušnjake.

No, vidite. Kar napišite tudi to, da ne bom samo jaz tista ta čudna! (Smeh.)

Morate mi razložiti svojo obsedenost s kvantno fiziko.

To je področje, ki me zares zanima. Precej bolj kot študij sociologije, ki ga najverjetneje ne bom dokončala. Če razložim na kratko: vse je sestavljeno iz mikrodelcev. Midve sploh nisva iz trdnega stanja. Vse, kar vidiva, niha na določeni vibraciji. Najini atomi ves čas valovijo, se premikajo. Vsi v tem vesolju smo iz iste snovi in odgovor, kaj in zakaj je življenje, se skriva prav v teh najmanjših delcih na mikroskopski ravni. Znan je eksperiment, ko sta bila delca hkrati na dveh mestih, kar med drugim priča o multivesoljih. Znanje o tem mi daje novo, dragoceno dimenzijo, pogled na težave, ki se pojavljajo. Vsak človek je pomemben, tukaj smo z razlogom, saj nas je ustvaril višji kreator, višja inteligenca, pa to ni bog s sivo brado. Vsi smo povezani. Prav zato mi je tako hudo, ko se opravljamo in grdo gledamo.

Kako znanje o sestavnih delcih povezujete z Nezemljani, v katere verjamete in o katerih se vedno več govori?

Poglejte, tudi Hollywood, katerega velikanskega vpliva ne moremo zanikati, nas dolgo pripravlja na to razkritje. Najvplivnejše vlade sveta so že objavile konkretne dokumente o obstoju Nezemljanov, a večji mediji tega ne objavljajo, saj gre za nadzor ljudi. A neizogibno je, da resnica pride na dan, ker je to naša prihodnost. Živimo v federaciji planetov, prvi stik se je zgodil že davno, a se tega sploh ne zavedamo. Antropocentrično, arogantno mislimo, da smo edini v vesolju.

Ste že kdaj srečali kakšnega Nezemljana?

Ne še, pa bi ga silno rada. Preprosto vem, čutim, da so med nami.

Visoki, svetli ljudje?

Mislite »The Tall Whites«, visoki beli? To je edina rasa, ki se lahko prosto sprehaja med nami, saj je zelo podobna človeški.

Ta bitja naj ne bi bila negativna.

V nasprotju z reptili. Teh pa dejansko ne vidimo. Prisesajo se na človeka, ki tega ne občuti, a silno škodljivo vpliva na druge ljudi, ko jih energetsko izčrpava, pri njih sproža destruktivne misli in dejanja. Prva zato se jih je pametno izogibati. Bodimo raje s prijetnimi ljudmi.

Kar zadeva partnerske odnose, pravite, da nič ni večno.

(Odločno prikima.) Za vsak odnos, v katerega se spustim, vem, da ne bo trajal. Vsaka stvar je minljiva.

To se sliši grozno.

Sploh ne, takšno je resnično življenje. Tako bolečina kot sreča sta del življenja, treba ju je sprejeti in izkoristiti lepe trenutke, ko jih še lahko!

Komu ali čemu pa so potem namenjeni partnerski terapevti, ki trdijo, da se vse da zakrpati, če si to želita oba v zvezi?

O njih pa, priznam, še nimam izdelanega mnenja.

Z nekdanjim zaročencem sta bila srečno zaljubljena, ko ste v intervjuju izjavili, da gospod Pravi ne obstaja – za nikogar.

Še vedno tako mislim. Že takrat sem vedela, da bo enkrat konec tudi za naju. Želim mu vse dobro. To je vse, kar bom v zvezi z njim še rekla.

Kakšen pa je sicer vaš tip moškega?

Ga nimam. Najprej me prepriča, če ima energijo in karizmo, nato pa njegov značaj.

Vaše stališče do minljivosti odnosov se je še utrdilo, potem ko ste nekaj časa živeli v Los Angelesu, kajne?

Tako je, tamkajšnji odnosi so plehki, lahko jih primerjamo z njihovo najbolj znano restavracijo s hitro prehrano. Zdi se, da so Američani prav njej prilagodili svoj življenjski slog. Take away odnose, ko vsak misli, da bo vse dobil takoj, potem pa gre svojo pot naprej brez vsakršne prtljage. Ni globine in prave povezanosti. Ne nazadnje ne pijejo kave v skodelicah, tako kot midve zdaj, lepo v miru. To je evropski način – da užiješ življenje. Ne reče se kar tja v en dan, da je Evropa zibelka svetovne kulture.

Kdo med vašimi bližnjimi vam največ pomeni?

Najpomembnejša človeka v mojem življenju sta mama in brat. Oba mi stojita ob strani, tudi ko je to najteže. (Mimo gre starejši par in gospod se zazre v našo sogovornico, kot bi prepoznal staro znanko. Zakrili z rokami in ji želi nekaj reči, potem pa si premisli, saj se verjetno zave: če on pozna njo, še ni rečeno, da tudi ona njega. S širokim nasmehom gre svojo pot naprej.)

Kaj pa otroci in družina? Pred časom ste dejali, da vas razmišljanje o tem spravlja v tesnobo.

Ne, tesnobo začutim, če to od mene kdo pričakuje. Tudi moja mama je imela nekaj časa težave, ker je mislila, da sem povprečna punca, ki razmišlja le o tem. Seveda si želim imeti otroke in se poročiti, saj tako tudi družbi pokažeš, kdo je tvoj izbranec, vendar nočem imeti moškega samo zato, da mi naredi otroka.

Že zdaj ste posredno veliko v stiku z otroki, saj zadnjih pet let z velikim veseljem sinhronizirate risanke.

Res je, med drugim sem bila čebelica Maja, Smrketa, Zvončica, Breskvica v Ledeni dobi, Jewel v Riu pa Astrid v Kako ukrotiti svojega zmaja. Same krasne risanke z močnim sporočilom, ob katerih mi gre včasih kar na jok. So stvari, ki jih otroci še ne razumejo, odrasle pa razžalostijo. Zelo dobro vem, da se moram naučiti še veliko lepega in dobrega. Pa saj imam še čas.