Tiskane izdaje
KulinaArtfest ni le zgodba o Mržkovi domačiji v Volčjem Gradu, kjer se je na prodajno-razstavnem mednarodnem sejmu kuharskih knjig in knjig s kulinarično vsebino predstavilo več kot trideset založb. Je tudi zgodba o druženju ob knjigah z okusom, srečanjih z avtorji in založniki ter uživanju ob hrani. Tisti pravi, domači, tudi ekološki. In nenazadnje, je zgodba o sodelovanju z naravo kot najvišji obliki ljubezni, ki v dušo naseli mir.
Samo Vadnov, direktor spletne knjigarne Buče, je pred nas potisnil še čisto svežo knjižno novost z naslovom Kako so kuhali pri Kosovelovih. Če mogoče niste vedeli, sestra kraškega poeta Srečka Kosovela Tončka je bila odlična kuharica, na Krasu je imela celo svojo kuharsko šolo. Zakaj torej njenih receptov ne bi znova predstavili vsem ljubiteljem dobrega in okusnega? Knjiga je pravzaprav prva v zbirki KulinArtfest, nastala pa je v sodelovanju Kosovelove knjižnice v Sežani, Založništvom tržaškega tiska in knjigarne Buče. Kot zanimivost naj povemo, da so jo v okviru svoje maturitetne naloge oblikovale dijakinje Šolskega centra Srečka Kosovela.
Pri Kosovelovih so dobro jedli
»Knjiga vsebuje recepte, ki jih je Tončka Kosovelova pripravljala svojim učencem in gostom. Gre za bolj meščanske jedi, so pa to izjemno zanimivi stari recepti. Pričakujemo, da bo odziv bralcev dober, saj cena resnično ni visoka. Predstavljeni jedilniki pridejo še kako prav, ko imate doma kakšne posebne goste,« pove Vadnov. Pa je njihova priprava zahtevna? »No, v kuhi moraš biti kar precej spreten. A je vse tako razumljivo napisano, da težav ne bi smelo biti,« poudari. In doda, da so pri Kosovelovih po Tončkini zaslugi, jasno, dobro jedli. »Morate poskusiti,« se glasi nadvse vabljiva sugestija.
Ko Ingrid Celestina iz koprske knjigarne Libris pobaramo, ali je danes kuharsko knjigo laže prodati kot druge, sogovornica prizna, da je zanimanje za dobro kuharsko knjigo v knjigarnah običajno res večje kot za zahtevnejše leposlovje. Toda vse je, hitro pristavi, odvisno od vsake knjige posebej, pa naj gre za področje kulinarike, lokalne zgodovine ali domoznanske literature.
Ne le knjiga, tudi zgodba
»Ljudi še vedno zanimata preteklost in tradicija, v slednjo pa sodi tudi kulinarika. Toda danes je težje prodati katerokoli kulinarično knjigo, saj je na spletu veliko konkurence, predvsem z recepti, ki jih dobiš praktično kjerkoli. Vedno pa je knjigo laže prodati, če je podprta z medijsko odmevnostjo ali predstavitvijo. Nikoli se ne prodaja le knjiga, temveč tudi zgodba, ki je z njo povezana,« meni.
Iz Mržkove domačije, kjer so danes lično urejeni prostori tukajšnje vaške skupnosti, je medtem že prijetno zadišalo. Na potezi so bili namreč člani društev iz sosednjih vasi – Pliskovice, Brestovice pri Komnu ter Kobjeglave in Tupelč – z degustacijo kraških jedi.
»Pripravljamo supe. Nekaj dni star kruh pomočimo v stepena jajca, kamor dodamo še mleko, vse skupaj pa lahko še malce polijemo s teranom. Kruh ocvremo in nazadnje posujemo s sladkorjem,« razloži Neda Švara, članica razvojnega društva Pliska iz Pliskovice, ki šteje okrog 120 ljudi, od katerih se jih okrog petnajst posveča prav kuhanju. »Eh, za kuho niti danes ni prevroče,« na toplo julijsko soboto zamahne z roko. »Kot dobri prijatelji Volčjega Grada smo pač morali priti na KulinArtfest,« se zasmeji.
Kuharica, ne pogrevalka hrane
Nekaj podobnega je bilo mogoče slišati iz ust Vida Antoniča iz turističnega društva Brest iz Brestovice pri Komnu. »Danes smo pripravili pravo kraško frtaljo z divjimi šparglji. Zdaj jih sicer ni več mogoče nabrati, zato jih imamo vedno nekaj na zalogi,« prizna član izrazito moške kuharske zasedbe.
Emilija Pavlič, dobro uveljavljena primorska kuharica iz Kopra, je imela nekaj metrov stran polne roke dela. V njeni kuhinji na prostem je namreč ravnokar pripravljala pinco, medtem ko je v peči že vzhajal istrski kruh, tako imenovani boboli. Zraven je obiskovalce nevsiljivo pozdravljala njena knjiga Mamica, nauči me kuhati, ena redkih, če že ne edina slovenska kuharska knjiga za najmlajše, ki so jo doslej prevedli v kitajščino.
»Mlade bi rada navdušila za kuhanje hrane, ki smo jo jedli nekoč. Želim namreč, da bi ljudje ohranili kulturno dediščino preteklosti, seveda tudi prehrane, in zdravo živeli. Poleg tega je v kuhanju poseben čar: zelo se razveselim, ko iz pečice vzamem kaj dobrega, ali pa ko skuham okusno domačo mineštro. Naše mame so znale preživeti, zdaj pa se stvari, ki so tako preproste, izgubljajo. Zato mi takšnih dogodkov z mojim kuharskim znanjem in knjigami ni težko obiskati. Sem namreč kuharica in ne pogrevalka hrane. Zato tudi ohranjam to, kar so stoletja ohranjali naši predniki,« izpostavi.
O repi tropinki in pijači Čira čara
Tej rdeči niti je zapisan tudi KulinArtfest, ki so ga v Volčjem Gradu prvič pripravili lani. Iz ideje majhnega sejma je projekt prerasel svoje okvire in postal vseslovenski (ter malo tudi mednarodni) dogodek.
»Kulinarika v vseh svojih oblikah je vedno bolj privlačen trend in knjižna zvrst na to temo se čedalje bolj razvija. Danes postajajo kuharski priročniki pravi dizajnerski predmeti, kuharski recepti pa so svoje mesto našli celo v leposlovju. Od vsega začetka smo zato temo želeli zastaviti širše, kar je razvidno tudi iz imena KulinArtfest. Besedo art smo vrinili zato, ker bi se želeli posvetiti tudi drugim umetnostim. Kulinarika je namreč umetnost, ki v sebi povezuje hrano za dušo in za telo, je odraz naše preteklosti in sedanjosti, tradicije in moderne dobe, v nas vzbuja spomine na kraje, kjer smo bili, na ljudi, ki smo jih spoznali, spomine na otroštvo in nove občutke, ki bodo nekoč postali del naših spominov. Spodbuja željo po ustvarjanju, tako v kuhinji kot drugje, saj vstopa kot hvaležna gostja v vse umetnosti,« ugotavlja Martina Kafol, idejni vodja KulinArtfesta, sicer glavna urednica Založništva tržaškega tiska, ki je prepričana, da imajo kuharske knjige povsem drugačno širino in globino kot priljubljeni televizijski kuharski šovi.
»Če te televizijski šovi zabavajo, imajo kuharske knjige sporočilo, ki je globlje od samega kuhanja. Mi si želimo, da bi ljudi vzgajali, da bi se začeli drugače prehranjevati. Zelo pomembno namreč je, kakšna je energija v hrani in kakšno energijo spravljamo vase. Ko ješ zdravo hrano, ki si jo sam pripravil, in ko je v hrani tudi tradicija, ki nosi energijo naših prednikov, nam to daje moč, da lahko tudi rastemo. Idealno bi bilo, da bi razvili hitro hrano, ki bi bila hkrati tradicionalna in zdrava,« razmišlja.
Ideja je pravzaprav že padla na plodna tla, saj so v Volčjem Gradu v soboto predstavili KulinArtfest krožnik z repo tropinko, narejeno po starem volčjegrajskem receptu. Repa tropinka je dobila še celostno podobo, vključno s kraškimi recepti, saj načrtujejo, da jo bodo tržili v obliki kozarcev repe v teranovih tropinah.
Na podoben način naj bi razvili posebno žganje z imenom Čira čara, ki ga v omenjeni kraški vasici kuhajo na osnovi kraških rož in zelišč. Še več, Kafolova za prihodnje leto že snuje čisto pravo proizvodnjo repe in žganja. »Naša hrana je ekološko pridelana in zelo zdrava, ima dobre sestavine in dobro energijo. Če se jo bomo počasi naučili znova jesti, se bomo počutili bolje, v duši pa bomo zadovoljni,« meni.
Kdor zaseje vrt, zaseje ljubezen
Ljuba Južnič iz Kostela zato zagovarja idejo, da bi ob slovenskih domovih znova zrasli tako imenovani gartlci, obhišni vrtovi, ki so jih poznali že naši dedki in babice. »Predvsem babice so bile gospodarice kmetije, gartlc pa je bil njihov ponos. Na nekaj kvadratnih metrih si namreč našel vse rastline, ki si jih potreboval. Danes gartlci izginjajo iz slovenske kulturne krajine, s tem pa izginja ne le bogastvo njihove flore in favne, temveč tudi živa celica kmetije. Zato bi morali ljudi ozavestiti o tem, da so nam naši predniki zapustili neverjetno zakladnico znanja, o katerem že govorimo in ga uporabljamo v kuhinji in prehrani, poleg tega pa opozoriti še na to, kako nas tovrstni vrtovi vedno znova spominjajo, da je življenje pravzaprav stalno neko spreminjanje, začetek novega in konec nečesa,« poudarja.
Južničeva je s tem namenom osnovala Šolo čaranja lepega v vsakdanjih stvareh. Njen cilj je ljudi naučiti jezika narave ter si tako odpreti možnost sodelovanja z naravo. Prav gartelci so namreč po njenih opažanjih najvišja frekvenca energije, ki jo predstavlja ljubezen. »Slovenski pregovor, da kdor zaseje vrt, zaseje ljubezen, ni kar tako. Tega se učimo tudi v Šolah čaranja lepega v vsakdanjih stvareh, s katerimi gostujemo po vsej Sloveniji. Skupaj z naravo tako ustvarjamo nek nov jezik, neko novo resničnost«.
