Ko pomagaš enemu, pomagaš vsem

Med množico beguncev, ki pritiskajo na Evropo in s katerimi se bo srečala tudi Slovenija, so ljudje, celotne družine, ki bežijo zaradi nasilja v Siriji, Iraku in Afganistanu. Ana Novak, 29-letnica, je v Libanonu, kjer je po neuradnih ocenah našlo zatočišče poldrugi milijon Sircev, dve leti pomagala tistim, ki njeno pomoč najbolj potrebujejo. Za ameriško humanitarno organizacijo v partnerstvu z Unicefom je vodila psihosocialni oddelek. Pomoči je bilo deležnih več kot 20.000 travmatiziranih otrok v begunstvu in nekaj tisoč staršev. Humano delo z razseljenimi ljudmi v nemirni regiji ji je omogočilo, da se je tudi sama znebila precej predsodkov in stereotipov, ki hromijo marsikoga med nami ob prihajanju pribežnikov.

Od šestnajstega leta sem se zavestno veliko neformalno izobraževala na področju psihologije, predvsem sta me zanimala soodvisnost in vpliv izkušenj na človekovo vedenje in dojemanje sebe. Zelo kmalu sem ugotovila, da so formalni programi omejeni, okorni in celo zaostali. Ker nisem želela čakati na izum preciznih aparatov, s katerimi bi lahko znanstveno dokazali procese, ki se dogajajo na naših nefizičnih ravneh, sem iskala znanje in odgovore povsod. Prav tako me je bolj kot kateri koli drug del sveta vedno privlačil Bližnji vzhod; lepotilni rituali za ženske, ki izvirajo s tega območja, poezija in literatura, bogastvo in živost teh področij. Morda je v moji naravi, da sledim tistemu, kar me navdušuje in navdihuje, tudi kadar ne vidim višjega smisla. V nekem trenutku se stvari nepričakovano povežejo in prijetno presenetijo ter osmislijo odločitve in izbire. Nisem načrtovala, da bo taka moja pot, čutim pa, da je prava, saj me izpolnjuje in navdušuje.

Potem vas je zagrabilo in ste šli na tuje. Še več, za svetovalko za psihosocialno pomoč na kriznem območju.

Čutim, da sem bila prav potisnjena v to izkušnjo, in nikoli nisem imela občutka, da bi bil Libanon tujina. Morda zato, ker so politične meje abstraktne, ustvarjene na podlagi strahu pred nevarnostjo in ne določajo, kje se počutimo srečne. Naš dom je v nas, svet pa je prostor, kjer to, kar je v nas, živimo.

Odlično izhodišče za aktualno vprašanje o pojavu prihajanja pribežnikov iz Afrike in Azije v Evropo in za premislek o načelni in zakonski ureditvi vprašanja preseljevanja. Boris Pahor, tržaški pisatelj in kulturni ambasador RS, je o begunski krizi dejal, da zahteva radikalno rešitev: razglašanje, da je treba biti človeški, je bistveno premalo, rešitve, kot so skrb za trenutno namestitev in oskrbo, le mašila. Najbrž se strinjate, da bo za dolgoročne rešitve treba odpraviti razloge za to, kar se dogaja, in v katere je moralno in drugače vpleten Zahod: lakota, nepravično delo, krvave vojne?

Ko govorimo o problematiki beguncev, me včasih ljudje vprašajo, kaj lahko naredijo, da se počutijo nemočne zaradi njihovega velikega števila in zaradi vseh grozot. Verjamem, da ko pomagaš enemu, pomagaš vsem.

Strah je primarno čustvo. Če bi vprašali, česa konkretno jih je strah, kateri odgovor bi bil po vašem v ospredju?

Ljudje dostikrat odreagirajo negativno, ne na podlagi izkušenj z migranti, temveč iz strahu, da bo vse drugače, ker jih bo določen del v Sloveniji gotovo tudi ostal. Ljudje, ki prihajajo, so doživeli vojne grozote; mučenje, ugrabitev, posilstvo, fizično zlorabo, izgubo bližnjih, vsega poznanega, prihodnosti, ki so jo načrtovali. Zavedati se moramo, da kot lahko pri beguncih prepoznamo lastno bolečino in strah pred psihičnim in fizičnim terorjem, tako bodo tudi begunci v nas prepoznali, kar koli jim bomo zrcalili. Če bomo gojili ljubezen, dostojanstvo, poštenost, hvaležnost, sprejemanje, bodo to prepoznali in začutili v sebi. Predstavljajte si, da sem polna konfliktov in nesprejemanja sebe, naravnana proti nepravičnosti sveta. Ko pridem v stik z ljudmi, v njih prebudim njihovo lastno jezo nad kruto usodo. Ali tako spodbujam njihovo moč ali njihovo nemoč? Ali lahko to pozitivno deluje na reševanje položaja? Veliko izkušenj imam z begunci, prepričana sem, da nikomur od nas ne bo nič odvzeto. Ničesar ne bomo izgubili. Pravzaprav bo še več priložnosti.

Aja? Kot prebiramo, je samo v štirimilijonskem Libanonu poldrugi milijon sirskih beguncev, od začetka državljanske vojne v Siriji se je število revnih v Libanonu povečalo za 65 odstotkov, brezposelnost se je podvojila.

Ob morebitnem prihodu večjega števila beguncev v Slovenijo bo humanitarna intervencija zahtevala programe psihosocialne in zdravstvene pomoči, spodbujanje in vzdrževanje higiene, materialno pomoč in programe za integracijo. Prihod ljudi s tako drugačnim kulturnim ozadjem in očitnimi problemi vidim tudi kot spodbudo za razvoj različnih novosti. Kajti postavljeni bomo pred nove izzive. Denimo, inovacije, kot so neverbalna psihološka pomoč, rešitve za ogrevanje, kuhanje, hitra diagnostika, fizično zdravljenje ... Upam, da bomo mladi v Sloveniji izkoristili to priložnost. To je potisk, da prispevamo k družbi globalno. To pa je že nekaj, mar ne?!

V kakšnih stiskah so otroci v begunstvu?

Za otroke je težko. V Siriji so hodili v šolo, potem ko so morali zbežati s svojih domov, je proces običajno prekinjen. Zato se iščejo načini, kako otroke vpeljati v formalno ali neformalno učenje. Izobraževanje je pomembno za krepitev kognitivnih sposobnosti, za odkrivanje talentov in spoznavanje sveta. Na kriznih območjih so posebno poudarjene teme in dejavnosti za psihosocialno pomoč. Zato, da se otrokom olajša doživljanje krutih okoliščin, se jih vodi v iskanje pozitivnih rešitev za svoje življenje. Z metodami, s katerimi si lahko pomagajo sami, kadar so čustveno in duševno preobremenjeni. Omenila sem, da je bilo šolanje pri večini otrok prekinjeno, sklepam, da je to eden od razlogov, zakaj ti otroci tako radi hodijo v šolo, se tako zelo radi učijo. Obisk šole je za njih dostikrat najlepši del dneva. Na žalost vsi mali begunci v Libanonu nimajo te možnosti. Prepuščeni so sami sebi. V mnogo primerih so prisiljeni opravljati težko delo, da lahko preživijo sebe in družino. Govorim o mladoletnih otrocih, med šest in osemnajst let.

Menda begunci, ki jih v Libanonu uradno ni, niso zaščiteni. Živijo, kjer se da – pod mostovi, na ulici, v zapuščenih hišah. Kako se poleg gole bitke za preživetje soočajo s travmami?

Vojne travme vplivajo na vedenje ljudi na nešteto načinov, eden od njih je izguba orientacije, kaj je prav in kaj narobe, kaj je etično, moralno in kaj ni. Zato so ranljivi za kriminalce, ženske so prisiljene v prostitucijo, poveča se nasilje v družinah. Kljub vsemu ima vsak človek moč popolne prenove. Vsaka travma ima potencial, da se transformira in ne deluje več negativno. Rešitve so po navadi zelo preproste: zagotavljanje osnovnih potreb, vzpostavljanje reda v vsakdanjiku, načrtovanje kratkoročne prihodnosti, ustvarjanje in možnost, da tudi oni lahko ponudijo nekaj v zameno gostujoči skupnosti. To je dober začetek.

Kako konkretno ste bili beguncem v pomoč?

Vodila sem ekipo psihologov in psihoterapevtke. Od sedem do 16 nas je bilo. Ustvarili smo psihosocialni program za tedanje potrebe. Del programa je bilo izobraževanje humanitarnih delavcev z različnih področij. S starši smo predelali, kako lahko otrokom olajšajo proces okrevanja, kaj storiti ob restimulaciji travmatične izkušnje in kako odpraviti lažje psihosomatske simptome. Torej, kako potolažiti otroka, če začne brez navideznega razloga neutolažljivo jokati? Kako se pogovarjati z otroki, ko začnejo sami od sebe razlagati, kaj so doživeli? Eden od simptomov travme je, da se otroci prehitro navežejo. Pretirana navezanost je na prvi pogled ljubka, a je krik po pomoči, varnosti, ljubezni in stabilnosti. Imela sem fantka, ki je imel spomin za nekaj sekund. Če si ga vprašal, kako je, je pozabil vprašanje, še preden je odgovoril. Mnogi ob izgubi nimajo časa žalovati, kolikor sem govorila z otroki, je njihova velika bolečina izguba doma. In predstavljate si, kako nevzdržno bi bilo vam, če bi bili stari deset let in bi morali po vojnem napadu pomagati odstraniti truplo svojega prijatelja? Drugi del je bila priprava programa, ki je bil izveden v šolah. Učitelji so vsak dan eno uro posvetili psihosocialnim dejavnostim in igram za sproščanje stresa, gojenje pozitivnih vrednot, vaje za krepitev psihološke odpornosti. Predstavili smo nove načine pozitivne discipline, ki so jih učitelji uporabljali, in rezultati so bili izjemni in nepričakovani. Temeljili so na poudarjanju dobrih lastnosti, in ne le napak. Naslednji nivo našega dela je bila neposredna komunikacija in individualna pomoč otrokom in staršem. Toliko časa, dokler je bilo treba.

K beguncem, ki pritiskajo na Evropo, je treba prišteti še ekonomske migrante. Svetlana Slapšak je v kolumni pred šestimi leti med drugim zapisala, da je bila Evropa od nekdaj podcelina z mešanim prebivalstvom. »Zato: dobrodošli v Evropi, Afričani in Azijci, pomagajte nam predramiti se iz rasističnih predsodkov in se uspešno evropeizirati skupaj z vami kot že od nekdaj. Dobrodošli na podcelini, ki ji morske meje zaznamujejo vaši mrtvi in kjer vas, če preživite denimo plovbo čez morje, čakajo ponižanja, zapori, taborišča, neusmiljeni birokrati, rasistični prebivalci, izkoriščanje, prezir, hladnost in neumnost.«

Migracije so del človeške narave, integracija je način razvoja in evolucije. Ko bomo sposobni integrirati ljudi, ki pridejo k nam iz takšnih ali drugačnih razlogov, in sprejeti, kar prinašajo, bomo spremenjeni mi kot narod in oni. Na bolje.

Kako ste se osebno spopadali z bolečinami, ki so vam jih begunci zrcalili?

Vsakih osem tednov sem imela teden dopusta. To sem potrebovala, ker sem bila nenehno v stiku z ljudmi, ki so preživeli velike travme. Zaradi obsežnosti je bilo moje delo zelo stresno. Preden sem prišla v Libanon, sem vsaj približno vedela, kaj me čaka. Pripravila sem se tako, da sem pri sebi sprejela temni del človeške narave kot del naše celote. Sprejela sem, da ustvarjamo vojne, si škodujemo ... Ko sem se s sogovorniki pogovarjala o grozotah, sem ostala mirna in razumevajoča, do obeh strani. Do napadalca in žrtve. To je spodbudilo, da so se sogovorniki umirili in začeli proces sprejemanja izkušenj. Sprejemanje je ključ do transformacije. Glede na izkušnje na drugih področjih, ne samo psihosocialne, pa lahko rečem, da ima vsak od nas določeno usodo. Recimo, da je usoda nekega Slovenca, da se je rodil v državi, kjer bo izkušal mir, in usoda nekoga iz Sirije je, da bo izkusil vojno. Glede na usodo smo opremljeni z lastnostmi in talenti, da nam pomagajo živeti in preživeti. Tako so ljudje, ki preživljajo tako težke izkušnje, opremljeni z rešitvami in talenti, kako jih premostiti. Oni to zmorejo. Potrebujejo priložnost, ne samo donacije. Seveda ne bo vse pozitivno, pričakujem denimo, da bodo begunci začeli beračiti, predvsem otroci. Preprečimo to in ustvarimo priložnostna dela. Vsaka dobra izkušnja nam bo odprla srce. Vsem. Predstavljajmo si, da ti ljudje niso begunci, temveč prijatelji, ki jih dolgo nismo videli. Slovenija je lahko zgled humanega ravnanja s pribežniki. In strpnosti.

Povejte prosim kaj o vsakdanjiku Libanoncev in Sircev, o odnosu med bližnjevzhodnimi ženskami in moškimi in o razlikah med nami in njimi, ne nazadnje.

Na splošno so Libanonci polni življenja in zelo gostoljubni. Enako velja za Sirce. Ponosni so na svojo državo, a obenem izjemno kritični do političnega položaja. Kljub vsemu je del njihove kulture zelo rigiden. Kot Evropejka sem jo doživela za naporno. Za žensko in moškega je pomembno, da se poročita in imata otroke. Ločitve niso zelo sprejete. Pomembna sta ugled in vljudnost. Sicer so ženske nekako bolj ženske in moški bolj moški. Tudi komunikacija poteka drugače. Predvsem prepiri. Vse je bolj dramatično in napihnjeno. Enkrat sem slišala prispodobo o Bližnjem vzhodu in Evropi. Kultura Bližnjega vzhoda je kot breskev, ki je na zunaj mehka, sočna in sladka, notri je trda koščica. Evropa je kot kokos, ki ima trdo zunanjo lupino, a ko jo predreš, je notri mehka in tekoča vsebina. Naj povzamem, kot tujca te na Bližnjem vzhodu mehko sprejmejo, ampak zelo težko spustijo resnično blizu. Evropejci se težje odpremo, a potem spustimo tujce zelo blizu. Seveda so izjeme v obeh primerih.