Tiskane izdaje
Ob deseti obletnici smrti enega najbolj znanih slovenskih psihiatrov dr. Janeza Ruglja (17. julij 1929 - 15. februar 2008) je znova oživel spomin na dvoje: njegove besede, ki so v javnosti tako odmevale, da jih mestoma še vedno znamo ponoviti, in njegovo delo, zaradi katerega so mnogi alkoholiki in drugi zasvojenci na novo zaživeli. Sogovorniki se strinjajo, da je bil pogosto napačno razumljen in še pogosteje napačno interpretiran.
Eden najbolj trdnih branikov dela Janeza Ruglja je gotovo njegov sin Samo Rugelj, založnik in publicist. Zdi se, da se še zlasti odločno odzove na poizvedovanje novinarjev. »Ali ste prebrali Pot samouresničevanja?« je vprašanje, ki ga postavi. Njegov odziv, ki na prvi pogled zveni arogantno, je pričakovan, kajti prav novinarji brez ustreznega predznanja so znali, kakor pravi, iz Janeza Ruglja pogosto izleči ravno tisto, kar so hoteli. In na dodatna vprašanja o nekaterih temah, kot so nedorasli moški, ženske, ki izbirajo napačne oplojevalce, ali homoseksualci kot suha veja družbe, je znal dati precej nabrite odgovore, ki so mejili na sovražni govor, a so se dobro brali in precej odmevali. »Marsikaj je izrekel na pol v šali, na pol zares. Ko so na teh mestih še malo podrezali, so nastale nekatere izjave, ki so z današnjega vidika neprimerne in diskriminatorne.« Najbolj ga moti, ker so iz izjav sklepali na celoten kontekst in njegove besede enačili z njegovim delom.
Strategija
A po drugi strani so bile politično nekorektne izjave del strategije, s katero je poskušal vzbuditi pozornost za tisto, kar dela, poudarja Samo Rugelj. Tako meni tudi Andrej Perko, psiholog, ki nadaljuje delo Janeza Ruglja. »Njegove izjave so bile pogosto provokacije, namerno izrečene. Ko sva se ob večerih pogovarjala, mi je večkrat rekel, da je treba razburkati javnost, da o problemu sploh govori. Seveda je bil tudi takšna osebnost, brez dlake na jeziku,« se nasmehne sogovornik. »Jaz sem toliko let 'živel' z njim, da me niso šokirale. Resda so bile včasih grobe in politično nekorektne, a v mnogih primerih je imel prav. V marsičem se moram strinjati z njim.« Andrej Perko je k Ruglju prišel leta 1984, kot alkoholik. »Pripeljala me je žena. Bil sem faliran študent, v času terapije sem diplomiral, postal psiholog in ustanovil skupnost, ki je še v času Rugljevega življenja delovala vzporedno z njegovo.«
Janez Rugelj je svojo metodo začel razvijati v 70. letih prejšnjega stoletja, ko na področju alkohologije tako rekoč ni bilo literature. »«Večkrat mi je pokazal drobno knjižico s približno 50 stranmi in rekel: 'Glej, iz tega sem lahko izhajal,'« pove njegov sin. Po specializaciji je začel psihiatrično prakso, opazil vrzel v zdravljenju alkoholizma in se navezal na šolo hrvaškega psihiatra Vladimirja Hudolina. »Potem je v Sloveniji začel ustanavljati klube, a vse samostojno,« poudarja Samo Rugelj. Takrat je bilo zdravljenje alkoholizma samo bolnišnično. Nekje sredi sedemdesetih letih so ga zaradi njegovih pristopov suspendirali, kar je bila »sreča v nesreči«, kajti to je pripeljalo do tega, da je dobil svojo – čeravno borno – ambulanto, kjer je izpopolnil sistem alternativne terapevtske skupnosti. »Tam je bil ves čas sam, s tajnico. Sčasoma si je iz vrst pacientov ustvaril sodelavce in pomočnike.«
Tisoč in sto zbornikov
Kako deloven in natančen je bil oče, ponazori s številom izdanih zbornikov, v katerih je popisoval težave pacientov in hkrati zbiral njihovo gradivo: »Naredil jih je 1100. Po vsej hiši je naredil posebne omarice, v katerih jih je hranil.« To je zdaj zaupna dokumentacija in je shranjena v Arhivu RS, zbornike je izdajal poleg drugih del, ki jih je leta 2000 okronal s 1200 strani dolgo Potjo samouresničevanja. »Zanj je bilo pomembno njegovo delo, vse ostalo, tudi komuniciranje z mediji, je bilo postranska dejavnost, nujnost, da je imelo to delo večji doseg,« razlaga Samo Rugelj.
Utemeljitev najde tudi za očetov pristop s trdo roko; zasvojencem je naložil branje literature, jih spodbujal k zvišanju izobrazbe, predvsem pa zahteval telesno dejavnost, v glavnem tek in hojo v hribe. To je po svoje razumljivo, kajti Janez Rugelj je nekaj časa delal v jugoslovanski vojski.
Tik pred zdajci je Samo Rugelj uresničil nalogo, ki jo je oče dedičem naložil v oporoki: da morajo njegovo knjižnico najpozneje v desetih letih po njegovi smrti odpreti za javnost. Na spletni strani Bukla.si je jeziček Knjižnica, kjer se je mogoče včlaniti in spletno pregledovati literaturo in si jo – po dogovorom s Samom – tudi izposoditi.
Nisem Rugelj!
Zavod Mitikas, ki ga vodi Andrej Perko, kot rečeno, nadaljuje Rugljevo delo, a seveda so razlike. »Prva je ta, da nisem Rugelj. Sem druga osebnost in uporabljam še druga sredstva. Še vedno pa zahtevam veliko podobnih stvari, denimo tek, hojo v hribe, pisanje, dodal pa sem tudi nekaj svojega. Več poudarka dajem kulturi, pripravljamo več skupnih taborov …« našteva sogovornik. Ravno tako pomembna razlika je, da je bil Rugelj psihiater in je torej lahko nudil zdravljenje prek koncesije, Perko je psiholog. Njegov zavod ima več kot 100 članov, okoli dvajset odstotkov je alkoholikov, drugi prihajajo zaradi drugi težav. »Čeprav je skupnost živ organizem in se spreminja, jedro ostaja enako,« pravi Andrej Perko. Varovancem najprej v branje ponudi svojo literaturo - da spoznajo bistvo njegove metode, »toda Rugljeva Pot samouresničevanja je še vedno biblija«.
To biblijo je vzel v roke tudi novinar Jure Aleksič, ki je z Janezom Rugljem naredil enega zadnjih in najbolj odmevnih intervjujev; objavljen je bil v Mladini na začetku leta 2006. Povod za branje zajetne literature je bil preprosto dojeti bistvo dr. Ruglja. »Po mojem intervjuju ne bi smeli soditi o njem ali njegovi osebnosti. To je morda le delček v mozaiku. Poleg tega je bil narejen v zadnjih letih njegovega življenja, ko so postale njegove izjave še bolj ekstremne.«
Čeprav Rugljeva stališča niso bila najbolj posrečena, je na Aleksiča naredil precejšen vtis. »Bil je topel človek, v resnici sem ga skoraj malo vzljubil. Resda je imel nekatere posebnosti, njegova stališča so bila ostra, veljal je za nepopustljivega do svojih varovancev, a v resnici je teoretsko izkazoval veliko sočutje in razumevanje do alkoholikov. Zatekanje v omamo se mu zdi celo precej logičen odziv na pošastnost sistema, v katerem živimo. Ljudi je spodbujal, da naredijo iz sebe najboljšo mogočo verzijo, da bodo lahko našli svoje mesto v družbi.»«
V medijih je ime Janeza Ruglja pogosto spremljala beseda kontroverzen. To besedo je preziral. Tako je novinarki Darji Zgonc leta 2004 v ravno tako enem izmed najpogosteje navajanih intervjujev (objavljen je bil v reviji Viva) na vprašanje o tej svoji domnevni lastnosti odgovoril: »Kontroverzni psihiater? To je ena velika bedarija. Novinarji, ki to pišejo, so, oprostite, bedaki. Kaj naj bi pomenilo kontroverzen?! To je nesmisel, naj raje povedo, da sem nevljuden in prestrog, ne pa kontroverzen. Naj razložijo, kaj to je! Čvekajo tja v tri dni, nihče pa tega ne razloži.«
Marcelu Štefančiču pa je, kot je novinar zapisal v Mladini leta 2008 ob ponatisu Poti samouresničevanja (Založba Umco), nekoč dejal: »Če nisi kontroverzen, če nisi politično nekorekten, če ne pretiravaš, te nihče ne sliši. In glede na to, s čim se ukvarjam, hočem, da se me sliši.«
