Blaž kuha (tudi malo za Odprto kuhinjo)

Ampak: od zdaj bo z bralci Odprte kuhinje enkrat na mesec delil svoje ideje za kuhanje Blaž Mehle, znan kot Blažkuha. »Predstavljam nove in osvežene načine priprave, bližnjice in iznajdljivost, ki zahtevajo manj časa,« predstavi svoj slog bloger, ki je tudi šolan gostinec, še vedno z eno nogo v tem poklicu kot vodja kuhinje.

Blaž, je to, kar počnete vi, moška kuharija?

Lahko bi se vzelo tudi tako, čeprav nisem ravno privrženec predalčkanja. A če že na hitro pogledamo dva krožnika, enega iz moške in drugega iz ženske kuharije, ugotovimo razliko. V ženskih se čuti mehkoba in mogoče so prav zato one v svetu bloganja uspešnejše. Sam si želim s svojim kuhanjem in recepti te razlike izkoristiti, predstaviti svoj način in najti svoje mesto.

Skoraj tisoč receptov ste že objavili. Kako bi v nekaj stavkih povzeli svojo kariero blogerja?

Na začetku sem hotel imeti le prostor na spletu, kjer bi shranjeval svoje recepte, ker se mi pač ne da delati in urejati zapiskov v klasični obliki. Sčasoma je to postal pripomoček, lažji način, kako deliti recepte med tiste, ki me poznajo. Po odzivih in vse večjem obisku strani pa sem začel gledati na blog z drugimi očmi. Na koncu sem padel v vrtinec, posrkalo me je in takrat sem začel rasti …

Kako to, da se vam da, če lahko preprosto vprašamo?

Če bi poznali celotno zgodovino, bi ugotovili, da je tudi pri meni včasih zanihalo proti »ne da se mi«. A kljub vsem tem odklonom in izletom v drugo smer se moja pot vedno konča v kuhinji in pri blogu. Ko sem določil cilje in je vse skupaj preraslo v posel, me je preprosto posrkalo in je zdaj moj način življenja, s katerim si polnim baterije še za druge izzive.

Kakšni recepti so med obiskovalci vaše strani najbolj iskani?

Največkrat pokukajo v sladko rubriko. Ta podatek me je tudi porinil v svet sladic, prisilil, da izpopolnim svoje znanje na tem področju. Na začetku kariere pa je bilo tako kot pri večini kuharjev – samo sladice ne! Že v srednji šoli, pri kuharstvu, mi je bilo to nočna mora. A glej ga zlomka, na zaključnem izpitu me je doletela prav – sladica. Z leti sem ta svet bolje spoznal in zdaj mi je resnični užitek.

Kaj vse obsega vaš kuharski vsakdan? Delate še kaj, poleg tega, da pišete blog?

V življenju prideš do točke, ko se je treba ustaviti, narediti inventuro in kakšno zadevo črtati. Po dvanajstih letih kuhanja, vodenja in ukvarjanja z ljudmi je prišel čas, da grem novim izzivom naproti, sem se odločil. Še vedno občasno odhajam v profesionalno kuhinjo, a vedno več časa porabim za sestavljanje svežih receptov, sodelujem na različnih področjih s slovenskimi podjetji …

Se kuharski blog splača?

O tem se bi dalo razpravljati, a vse strani v tej prilogi ne bi bile dovolj. Tako kot v vseh poslih je treba tudi pri tem nekaj vložiti, da lahko potem žanješ. Skratka, če bi me vprašali pred tremi leti, bi bil odgovor definitivno »ne«. A kombinacija pogovora z ogledalom in moje vztrajnosti je pripomogla, da danes odgovarjam »da«.

Se vaša izobrazba, končali ste namreč gostinsko šolo, kaj obrestuje pri takem projektu, kot je kuharski blog?

Osebno mislim, da izobrazba ne igra vloge. Veliko bolj so pomembni ljubezen do kuhinje, naravni talent in izkušnje. Imel sem srečo, da sem takoj po končani srednji šoli začel delati v ekipi odličnega kuharskega mojstra Slavka Adamljeta. V tem obdobju sem dobil odlično podlago za razvoj in za to sem še danes zelo hvaležen.

Preverjamo trač: menda ste zelo vešči sestavljanja obrokov, ko je proračun več kot omejen. Kako to?

Ja, pa še res je. Ponavadi se ob tem izgovarjam na kapitalizem. V zasebnem življenju sem šel tudi skozi obdobje, ko je bilo treba iz »skoraj nič« narediti nekaj okusnega. Nato pa so sledile še izkušnje v službi, ko smo morali velikokrat z omejenim proračunom ustvariti skupek jedi, ki bodo očarale goste in hkrati zadovoljile apetite kapitalistov. Ob teh izkušnjah sem se veliko naučil in hkrati treniral svoje sive celice. Kljub nasprotnemu mnenju večine sem jaz osebno prepričan, da najboljše jedi nastanejo ob omejenem proračunu oziroma bolj praznem hladilniku. Le dobro voljo in kulinarično domišljijo je treba vključiti.

Kaj najraje jeste?

To vprašanje je pa že tako zlajnano, da kar zablokiram, ker ne vem, kaj bi odgovoril. Ko se pogovarjam z ljudmi, opažam, da imajo vsi neko svojo najljubšo jed ali zvrst. Sem zagovornik sezonske prehrane, a hkrati se enkrat nagibam k zelenjavi, enkrat k mesu in tako bi lahko našteval v nedogled. Je pa res, da velikokrat kombiniram živila, ki ne gredo na prvo žogo skupaj. Ena od teh je pomfri z nutello. Ko mi ga je sodelavec pripravil, sem nekaj časa samo gledal, saj mi je nekaj govorilo: »Ne, Blaž, to pa ne …« Ko pa sem pokusil, nisem mogel nehati uživati v teh okusih.

Veganstvo, paleo, vegetarijanstvo in Blaž?

Te štiri stvari pa res ne gredo skupaj. Občasno s prehrano pobegnem, nevede, tudi v svet vegetarijanstva, a to je to. Se držim svojega prepričanja, da človeški organizem potrebuje raznoliko prehrano v mejah normale, a hkrati privržencev drugačnega prehranjevanja ne posiljujem s tem. V veganski prehrani Blaža vsekakor ne vidim, v paleo pa bi lahko naredil kakšen izlet. A to je že druga tema …

Kateri so vaši prehranski grehi? Čemu se ne morete upreti, pa bi bilo dobro, če bi se?

Jih je več, a najvišje sta sladko in kruh. Iz prehrane sem črtal kruh – a se ni izšlo, kar se malce vidi, a ne? Resda slaba tolažba in izgovor, da vsaj vem, kaj zaužijem, a sklenil sem kompromis in pečem kruh doma.

Za prvič predstavljate štiri uspešnice iz svoje zbirke receptov. Kakšen razmislek je za tem izborom?

V življenju vse pogosteje samo hitimo, nimamo časa za razmislek, kaj šele, da bi si vzeli vsak dan čas in si v miru, brez pritiskov, pripravili nekaj slastnega. V ospredje vse pogosteje prihajajo kuharski recepti, ki težijo k temu, da bi bili čim bolj preprosti in hitro pripravljeni. Prav zaradi tega sem šel v nasprotno smer, hkrati pa se želim s svojim izborom predstaviti bralcem. Že ko hitro preleti recepte, me lahko bralec spozna, začuti moje prepričanje o raznovrstni prehrani in zasledi moj »touch«.