Tiskane izdaje
Odločitev, da bi si uredili življenje brez odpadkov, nas velikokrat privede do obsedenosti z gospodinjenjem, saj postanemo navdušeni nad dejstvom, kaj vse lahko naredimo sami. Gurujka načela zero waste Bea Johnson v knjigi Dom brez odpadkov šaljivo opiše, kako se je spraševala, ali bi kefirjeva zrnca odnesla s seboj na letalo, saj se je bala, da bodo med njenim dopustom umrla. Ste se tudi vi kdaj ubadali s podobnimi zagonetkami in težavami?
Jaz bi na Beinem mestu zrnca pustila v zamrzovalniku in bi me tam počakala do prihoda domov. Iz kopriv pripravljam čaje, omake in juhe, Bea pa si je s to rastlino namerno opekla ustnice, ker je na internetu prebrala, da bo zaradi tega imela večje. Iz lastnih napak se človek največ nauči. To je del procesa, ki ga nima smisla preskočiti. Če primerjam svojo kuhinjo z Beino, je bistvena razlika ta, da imamo pri nas doma velik vrt in da imamo v domači okolici veliko ponudnikov lokalne hrane, ki so mi pripravljeni večino živil, kot so jogurti, mleko, moka ali kruh, dati v mojo stekleno ali tekstilno embalažo.
Kaj si še vedno pripravite sami?
Tudi jaz imam doma kefir, ki ga moram vsak dan nahraniti, mlečnega z mlekom in vodnega s sladkorjem. Lačen je tudi moj rženi kvasni nastevek. Tu so še kalčki, ki jih je treba vsak dan sprati. Kar naprej tudi nekaj namakam: čičerko za humus, fižol za juho ali solato, mandlje za mleko. Pomemben del moje kuhinje je tudi priprava naravne kozmetike in čistil. Kot sem omenila, imamo velik vrt in njivo, kar naš način življenja še olajša, saj je vsega polno že doma. Preden se lotim novega podviga, porabim veliko časa na internetu, da pridobim vse potrebne informacije. Še raje pa se udeležim delavnic, da me mojstri učijo iz prve roke. Zdaj lahko za večino stvari rečem, da jih naredim mimogrede, le vedno moram pomisliti, kaj bom po službi kuhala, da imam vse pripravljeno.
Ko so tekstilne vrečke in posode vedno z nami in ko postaneta namakanje in hranjenje raznih sestavin in pripravkov rutina, smo prebrodili prvo fazo uvajanja. Takrat ugotovimo, da načelo brez odpadkov nosi širši pomen: težiti moramo k temu, da bi prihranili čas, energijo, denar in se v skrbi za okolje osvobodili grdih ali nezdravih navad. A kako pridemo do tega miselnega preskoka in kako si lahko pomagamo?
Pomagamo si lahko tako, da se vedno znova vprašamo, ali res potrebujemo toliko, ali lahko živimo z manj. V svoja stanovanja in hiše nosimo toliko nepotrebne navlake, ki nas obremenjuje in spravlja v slabo voljo. Cilj življenja brez odpadkov ni samo zmanjšanje teh, temveč zmanjšanje stvari na splošno. V kuhinjah kopičimo toliko pripomočkov, zaradi katerih naj bi lažje kuhali in ustvarjali, a stojijo v omari leta in leta. Vedno nam zmanjka prostora, saj so predali polni pogrinjkov, uteži za prte, posebnih plastičnih posod za mleko, za maslo, za kruh. Sušilnik za solato je poseben fenomen. Manj ko boste imeli, manj dela bo z odnašanjem smeti in pospravljanjem, pa še prihranili boste. Denar raje namenite za ekološko in lokalno hrano. Kaj je preprosteje in hitreje? Doma pomiti steklenico in vanjo naliti vodo za na pot ali se na poti ustaviti na bencinski postaji oziroma v trgovini in kupiti plastenko vode, ki jo nato po minuti zavržemo? Kaj je ceneje? Če ni časa in ni denarja, priporočam zero waste. Bo bolje za vse! Pa še zabavno je, saj lahko nabavo lokalnih sestavin združimo z družinskim izletom.
Foto: Mavric Pivk/Delo
Kako zavračate močno zakoreninjeno prepričanje, da je konvencionalna prehrana cenejša od ekološke in lokalno pridelane?Seveda je cenejša, le da je naše zdravje preveč dragoceno, da bi bili naši jedilniki v celoti sestavljeni iz konvencionalno oziroma integrirano pridelane hrane. Jesti moramo tako, kot so jedli naši predniki: skromne in preproste sezonske jedi s čim manj mesa. Česa se tukaj ne da dobiti brez embalaže? Kislo zelje in repa sta na voljo brez embalaže na vsaki tržnici, pa še konzervansov ne vsebujeta. Če se težko odrečete konzervirani tuni iz Tihega oceana zaradi same konzerve, se boste morda zaradi tega, ker so te vode znane po otokih plastičnih odpadkov, ki pridejo tudi v želodce rib in s tem na naše krožnike. Embalirana hrana je v večini procesirana in je že zaradi tega ni dobro jesti. Ko zavračamo embalažo, gremo na bolje. Gremo bližje, gremo lokalno. Hrana ostane sveža, za sabo nima na stotine ali tisoče kilometrov.
Pa vendarle, kakšno je stanje na vašem gospodinjskem računu, odkar ste zerowasterji?
To je odvisno od sezone, saj smo poleti zelo samopreskrbni in so stroški minimalni. Menim, da so stroški za lokalno in ekološko hrano večinoma enaki ali celo nižji kot prej, ko smo kupovali na običajen način.
Pojdiva v trgovino: odreči se morava vsem sestavinam, ki so v embalaži. Ni tako preprosto, kot zveni, saj je vsaka malenkost skrbno zapakirana, kajne? Tudi sama sem doživela, da v trgovinah ali nakupovalnih središčih zaradi strahu pred inšpekcijo zavrnejo, da bi ti določene izdelke prodali v embalaži, ki jo sam prineseš s seboj. Vi ste se znašli in si zgradili lastno mrežo dobaviteljev.
Strah pred inšpekcijo je odveč, saj ni zakonodaje, ki bi trgovcem to prepovedovala. Gre za odločitev določene trgovine in izgovarjanje na HACCP je le priročna zadeva. Moje opažanje pa vendarle je, da v večini trgovin brez težav opravim nakup s svojo embalažo, le pristop mora biti pravi: ne smeš prositi, ampak prijazno zahtevati. Sicer pa sem v naši okolici našla veliko dobaviteljev, za katere prej sploh nisem vedela. Z bližnje kmetije Rupa mi vsak teden pripeljejo mleko, jogurte in skuto, Gorazd (Pri divjem kvasu) mi kruh pusti v bombažni vrečki pred vhodom v hišo. To, da lahko pridelovalca pogledaš v oči, je zame neprecenljivo. Embalaža lahko zavaja, zgarane roke pa ne. Moji dobavitelji so krasni, vedno nasmejani, ker uživajo v tem, kar počnejo.
Kateri so vaši nakupovalni pripomočki za živila brez embalaže?
Vedno imam s seboj cekar ali večjo tekstilno vrečko. Preden nakupovanjem pripravim seznam in ustrezno embalažo, glede na to, kam grem in kaj bom tam kupila. Imam veliko tekstilnih vrečk, v katere dam sadje in zelenjavo, moko, žita in stročnice, pa nekaj posodic, s katerimi kupujem na delikatesi, in kar nekaj steklenic za mleko, olje, kis in vino. Sicer pa živila v stekleni embalaži kupim, ker steklu zaupam in ker doma pripravimo veliko vložene zelenjave, marmelad, sirupov, tako da se vsa steklovina spet uporabi. Pri nakupovanju in načrtovanju si lahko zelo pomagamo s tedenskimi jedilniki.
Sploh naredimo kaj dobrega, če čistila ali hrano kupimo v ekološki embalaži?
Nobena embalaža ni do okolja prijazna, le tista, ki je nikoli ne zavržemo in jo uporabljamo vrsto let. Ni etično uporabljati biorazgradljive embalaže, ki je narejena iz sladkornega trsa ali koruze, saj preveč ljudi na tem planetu strada, medtem ko se mi igramo razvajene potrošnike. Boljša rešitev je ponovno polnjenje.
Kako živila shranjujete?
Suha v steklenih kozarcih: testenine si v trgovini nasujem v svoje tekstilne vrečke, doma pa jih pretresem v večje kozarce. Tudi v zamrzovalniku imam živila v steklenih kozarcih. Kruh hranim v bombažni vrečki, zelenjavo in sadje dam ponavadi kar v tekstilnih vrečkah v hladilnik. Olja in kis iz večjih kanistrov doma prelijem v manjše steklenice.
Pomembna sta tudi načrtovanje kuhinje in organizacija v njej. Kako si jo lahko opremimo, da bo primerna za sistem brez odpadkov?
Osredotočimo se na osnove in kakovost. Kot sem že prej omenila, je večina pripomočkov odveč. Model kupi in zavrzi nima v zero waste kuhinji kaj iskati, zato pri vsaki stvari premislimo, ali bo dolgo trajala in služila svojemu namenu. Od elektronskih naprav sta dober blender in ročni mešalnik povsem dovolj, ne potrebujemo ničesar drugega. Raznorazne folije in papirnate brisače so popolnoma nepotrebne. Bo kaj narobe, če živilo prekrijemo s krožnikom? Bo kaj narobe, če namesto papirnatih brisačk uporabimo kuhinjske krpe? Če bi še enkrat kupovala stvari za v kuhinjo, bi obiskala centre ponovne uporabe. Tam za malo denarja dobimo stare, a dobre stvari, ki so bile narejena tako, da bi zdržale desetletja. Tudi pri elementih za kuhinjo je dobro biti pozoren na materiale: les lahko pobrusimo in pobarvamo, plastiko pa lahko le zavržemo.
Foto: Mavric Pivk/Delo
Kako pa ste zero waste združili z družinskim življenjem? S partnerjem imata namreč malčka, ki hodita v vrtec.
V vrtcu smo dogovorjeni, da prinašamo svoje vrečke, ki jih doma operemo, in posodico za malico. Ko imajo otroci rojstni dan, slavljenec ponavadi prinese bonbončke v plastični vrečki ali podobne pozornosti. Jaz otrokoma seveda dovolim, da ta darilca vzameta, mi pa praznovanje izpeljemo drugače. Letos bo sin sošolce obdaroval s tekstilni vrečkami iz starih zaves, ki nam jih bodo sešili v Centru ponovne uporabe Ljubljana. Prebrala jim bova zgodbico Popotovanje male plastične vrečke in jim predstavila, kako odpadki vplivajo na življenje živali, nato pa pripravila mini tržnico s sadjem, da bodo otroci lahko v praksi uporabili te tekstilne vrečke.
Pomlad je tu in vneto čistimo stanovanja. Kako naj se lotimo čiščenja kuhinje, na primer, da ne bomo še bolj onesnaževali?
Potrebujemo le alkoholni kis, sodo bikarbono, citronsko kislino in limono. Učinek verjetno ni enak, kakor če pomivamo s kemijo, a je vseeno v redu. Čistila si lahko naredimo iz naravnih penilcev, rastlinskega masla in olja ter eteričnih olj. Tako pripravljena si lahko tudi kupimo in natočimo v svojo embalažo na točilnih postajah.
Posebno poglavje, ko gre za smetenje, so praznovanja in pikniki. Težko se je izogniti odvečni hrani in se soočiti s prijatelji ali sorodniki, ki se poskušajo odkupiti z darili, neskladnimi z življenjskim slogom zero waste …
Vsega ne moreš imeti pod nadzorom, a zdaj že lahko rečem, da večina naših prijateljev razume, da smo veseli, ko pridejo na obisk praznih rok. Če prinesejo kaj takega, kar pridelajo sami, pa nam res ni odveč sprejeti. Zadnjič je prijatelj prinesel domače pivo, ki ga je zvaril sam. Vrhunsko! Embalažo je odnesel nazaj domov in jo spet napolnil. Ne prenašam pa daril, ki so že del slovenske folklore, kot je 10 dekagramov kave v darilni vrečki. Ko praznujemo, nimamo težav s preveč hrane. Krožniki, ki so keramični in ne plastični, gredo čez cesto do sosedov in tortice že ni več. Ko imata otroka rojstni dan, ne kupujemo balonov, slamic, prtičkov, plastičnih kozarcev in krožnikov. Prijatelje prosimo, naj namesto daril podarijo skupna druženja, kot so kino, pohod ali obisk slaščičarne, saj menimo, da je treba zbirati spomine in ne stvari.
