Tiskane izdaje
Tja se pride lahko kar peš, z Rilkejeve poti, ki vodi strmo od razvalin devinskega gradu, ali s plaže, ki je tam povsod naokrog, med pomoli in čolni razčlenjenega zaliva, na skrajnem robu Sredozemlja, skritega pod avtocesto, ki drvi med Trstom in Benetkami. Zato se lahko pride tudi iz kolone, ki se vozi poleti tja na sončenje, pozimi pa tava zgoraj v megli. Ali pa z jahto iz Sesljanskega zaliva, ki ga je Mali pristan spremenil v letovišče milijonarjev. In morda prideta zvečer med natakarske vozičke, ki gospem v visokih petah in gospodom v nizkih mokasinih razkazujejo divjake z ribiških luči na morski gladini, tudi Bela dama s skale pod gradom in lepa Vida iz Španije.
Tako kot je lepih Vid, ob Jurčičevi, ki je bila prav iz Devina, veliko, od številnih ljudskih do Prešernove, Cankarjeve, Vošnjakove, Golarjeve, Pahorjeve, je Bela dama, ob legendi o nesrečni graščakinji, ki jo je ljubosumni mož prav tam pahnil skozi okno v morje, vsaj še ena – Dama Bianca v devinskem zalivu, restavracija modernih oblik, a že s starostnimi gubami, čisto na obali in zato zgolj z morskimi jedmi.
Na morski obali
Sosednja gostilna, ki že z imenom pove, da je za manjše konjičke (Al Cavalluccio), je bila že polna, v Beli dami pa sva dobila še prvo vrsto. Od mize do morja je le pol metra sprehajalnega pomola. Ko so ribiči prižgali svetilke, so se tudi v Dami natakarji poljubili že z vsemi stalnimi gosti iz Trsta in Portopiccola, zato je najin že petič v treh minutah nastopaško vprašal: »Ste že izbrali?« Ni se lahko odločiti, ko znaš vse že na pamet … Dama Bianca nima prav nobene ambicije, da bi iz morja pred vrati izvlekla kaj več od klasike, ki se od Devina do Svetega Stefana cvre, friga in frita!
Jedi so prinašali, kot da bi tekmovali, krožnike pa odnašali, kot da bi počivali. Vmes so ves čas vztrajno iskali vinsko karto, kot da bi bila edina. Bela dama je hrepenela po hčeri, lepa Vida po sinu, midva v Dami Bianci, v mesečini, čisto na obali in med valovanjem, pa po čustvih … Nič čudnega, če po italijansko na jedilnem listu piše škampi, po nemško pa kozice. Če ima hladna predjed tri prekate, pet jedi in en okus. Če se vse skupaj začne šele, ko se pečica ogreje.
Sardelice v kisu in brancina v limoni je krasil rdeči poper, sipo, hobotnico in tržaške škampe (bogomolke) pa zeleni peteršilj. Čeprav je bilo vmes še nekaj oljčnega olja, ni bilo ne surovo morsko ne začinjeno čustveno. Skratka, manjkala je duša.
Sardele v savorju iz čebule in namočenih rozin so bile zato boljše od kruha, ki se ni trudil, da bi pretirano pivnal oljčno zeleno lepo vido s kmetije Jakne v sosednjem Štivanu. A položene na oglat bel krožnik, brez ambicije, da bi ugajale tudi očem, kot s tekočega traku, ki le čaka na naročilo, da se po stopnicah spusti na široko Damino teraso, niso jemale ne diha ne razgleda. Bolj razburljivo je bilo, namreč, opazovanje dogajanja pri sosedih, saj se je natakar velikih škampov v soli lotil s pinceto in umivanjem.
Ne moreš kaj, ko tako opazuješ, kako se v nepotrebnem bontonu hladi sladki oklep, da ne bi zahrepenel po preprosti konobi na netlakovani, naši ali hrvaški, obali. Beli dami manjka prav to!
Divjaki iz pečice
Zato sva poskusila s chefom … Ob jedilnem listu v dvozložnicah in dveh jezikih (brez slovenščine v slovenskem Devinu) se je trenette dello chef bralo vsaj tako kot trenette al pesto. Toda če so te tanke in oglate testenine, ki niso rezanci, v ligurski različici zaradi bazilike, pinjol, oljčnega olja in parmezana, čemur nekateri tradicionalni chefi dodajo celo fižol in/ali krompir, znane in cenjene ravno zaradi iz vsega tega razcvetelih čustev, jih je Damin chef uporabil za skrajno dolgočasno omako iz morskih sadežev in majhnih paradižnikov. Takšne testenine lahko ješ tudi dva tisoč metrov nad morjem, ne le pol metra. Bilo je tako zehajoče, da se vilicam niti navijati ni ljubilo!
Natakar pa nič, ko je odnesel več kot pol nazaj. Oziroma pač, pri mešanih školjkah je zelo pozorno odprl ovitek s čistilnim robcem. Pa jedec? Tudi nič. Bile so školjke, po imenih bogate, pokrovače, velika in majhne, klapavice, srčanke, venernice, po okusu pa revne. To, žal, ni bila buzara. Ni šla, namreč, s kruhom, temveč je ostala na dnu.
Pa zakaj potem trije sončki? V Belo damo smo šli, da bi se smejali, a odšli smo le siti. To je restavracija, ki bi po lokaciji, ugledu, gostih in cenah morala razveseliti – vsaj – za štiri sončke. Razlika je, če so trije zaradi razočaranja ali pa zaradi nekaj izstopajočih jedi v povsem preprosti, kar navadni gostilni z nižjimi cenami in manjšo kreativnostjo!
Vse je malo spominjalo na teraso na naši nekdanji obali, le da je bil v zvočnikih lounge namesto klap. A zato prav takšna železna ograja, letos sveže in modro prebarvana, prav takšni servirni vozički, ki vozijo prav takšne raroge, s katerimi so se (nekoč) slikali prav tako zagoreli gostje.
V Beli dami je zadišalo šele, ko so se tiste ribe, ki so se jim med mimohodom lepo svetile oči in lepo poznale divje obline, vrnile v velikih pekačih, skupaj z vinsko pijanim krompirjem in oljčno natopljeno zelenjavo. Takrat so tudi natakarji, kot se spodobi, poprijeli za vilice in žlice ter spretno in hitro čistili kosti in na toplih krožnikih sestavljali jedi iz kovačev, žab, listov, škarpin, rombov in brancinov. Šele v teh omakah so bila tudi čustva in šele v teh ribah je bil morski vonj!
Kako malo je, kajne, treba, da se boljše volje razveseliš preprostega tiramisuja, ki je zložen kar v kozarcu, saj je zanj dovolj že dober in pravi maskarpone, in klasičnega semifredda, ki je napol zmrznjen prijetno kremast. Devinska Bela dama je boljša takrat, ko od nje ne pričakuješ veliko.
Zakaj obiskati?
Vsekakor zaradi primerjave! Da znaš še bolj ceniti tiste domače morske gostilne, ki imajo prav tako sveže ribe, toda z neprimerljivo več čustvi in domišljije.
Prihodnjič: Domačija Javornik, Krka
