Gobe in lešniki iz najboljšega supermarketa

V njej je zbrala recepte za lunice, kifeljčke, jogurtovo pecivo in kokosove kroglice. Nič čudnega, da je zrasla v inženirko medijske produkcije. Tudi zdaj vse naredi sama: skuha, napiše, fotografira, oblikuje. Dve knjigi sta že izšli, ena je v glavi.

O zadaj naprej: Gozdna kuhinja je zbirka 116 receptov za najbolj znane »pridelke« iz slovenskih gozdov: čemaž, koprive, divje šparglje, smrekove vršičke, bezeg, gozdno jagodičevje, gobe, lešnike in kostanj. Vse te ljubke jedi so posledica vsakodnevnih sprehodov v bližnji gozd, kamor mlada Dolčanka vsak dan pelje svojo psičko mešanko. Največ prostora v knjigi zavzemajo recepti za kostanj, ob gobah najbolj aktualno gozdno hrano v zlatih začetkih jeseni, takrat, ko tudi sprehodi v naravo dobijo poseben čar. Ko pod nogami začne šumeti listje in se nebo ob sončnih dnevih obarva z neverjetno sinjo barvo.

»Nabiranje, sprehajanje in priprava hrane je lahko pravi užitek,« piše mlada avtorica v predgovoru. Gozd je lahko eden najboljših živilskih supermarketov. Njegova ponudba je zdrava, raznovrstna, visoko kakovostna, ekološka. Poleg tega lahko vse dobrote dobimo brezplačno,« pravi.

Diploma iz palačink

Petra Kavšek je sicer punca mnogih talentov; kot številni mladi zdaj se ni izurila le v eni »panogi«, ampak je pravzaprav hodeči medij. Ne le da je vse jedi, ki jih najdemo v njenih knjigah, sama skuhala, vse je tudi fotografirala, stilirala, kar zahteva precej dela, napisala, na koncu je knjigo oblikovalsko pripravila tudi za tisk. Njen poklic je namreč inženirka medijske produkcije.

In na tem mestu lahko naredimo še en korak nazaj: tudi diplomirala je iz hrane. Njena diploma iz fotografije na ??? šoli, za katero je pripravila in fotografirala dvajset palačink in omlet, je na predlog njenega mentorja prerasla v knjigo. V njej je – spet – polno koristnih idej za pripravo te jedi, ki je znana vsem, hkrati pa se čisto prepogosto ustavimo pri najmanj ambiciozni različici. »Res pa je, da takrat nisem imela prav veliko časa in sem izbrala palačinke, ker so tako lahke za pripravo, opazila pa sem tudi, da pri nas ni nobene take knjige,« razloži.

Kar je zanimivo in tudi kar malo škoda bi bilo, ko pa vendar ponujajo toliko več: spekla in poslikala je palačinko v lončku za kavo z belo čokolado, gibanico iz palačink, slane mošnjičke in vse sorte vragolij, ki jih lahko počnemo s tem kosom ploščato pečenega testa in njegovim nadevom. Tudi nekaj svetovnih legend je v njej, od ruskih blinov in posebnega tiramisuja naprej. Vse recepte, pravi, nekje vidi, potem pa jih sama preizkusi in ovrednoti, tako da v knjigah ni niti enega, ki bi bil »na pamet«. Tako je usposobljena tudi za kulinarične delavnice, ki jih vodi. Če bi kdo pomislil, da vsakdanja kuha ni dovolj pomembna referenca.

Ob tem jo vprašam za kakšen kuharski trik, nekaj, kar se ji zdi praktično, pa morda ljudem ni znano. Ker je njena današnja tema jesenska, gobe in kostanj, ji je najprej prišlo na misel, da kostanjev pire – zamuden in zoprn zaradi vseh tistih kožic – najlaže naredimo tako, da kuhan kostanj razpolovimo, potem pa stisnemo s stiskalnico za česen. Za gobe, ki jih imamo v dobrih letih lahko v izobilju, pa omeni sušenje. Potem jih lahko zmeljemo v moko in uporabljamo kot gostilo za različne juhe. Sama s tem letos nima težav, kajti gob na svojih sprehodih ne najde prav veliko, kar je hecno glede na količino dežja.

Vse sama

Od kod ta ljubezen do kuhinje, pravzaprav? Zdaj lahko pridemo k tistemu najzgodnejšemu, prvemu koraku, tistemu, od katerega pravzaprav ponavadi vse izvira. »Moji prvi spomini na kuhanje segajo tja nekam v osnovno šolo, v čas počitnic, ko sem doma pomagala babici pri kuhanju kosila in peki slaščic. Pogosto sva pekli korenčkove piškote – ti so bili njena specialiteta. Takrat sem, kot kaže, napisala tudi svojo prvo kuharsko knjigo in jo ilustrirala … Pred kratkim sem jo našla, po kakih dvajsetih letih. Glejte, jogurtovo pecivo je v njej ... Kolikokrat smo ga naredili! Zanimivo pa je, da sem že to prvo knjigico naredila tako, kot delam knjige zdaj: vse sama.«

Zdaj, pri tridesetih, je na točki, ko se mora odločiti, kaj bo počela, s čim se bo lahko preživljala, kajti s kuharskimi knjigami se, pravi, za zdaj ne more, tako da hkrati še fotografira, postavlja spletne strani ... Nabrala pa si je izkušnje. Skoraj gotova sem, da kljub občasnemu malodušju ta avtorica ne bo opustila pisanja kuharic; stavim njen osnovnošolski izdelek, da ne. Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Saj je vseeno, če je Petra.