Hrana na dotik

Šest evropskih partnerjev, med njimi Srednja šola za gostinstvo in turizem Celje, je v projektu eCuisne zasnovalo aplikacijo, zaradi katere vam bo na pametni telefon kapljala slina. Po eni strani so fotografije hrane čudovite, po drugi pa prinaša doživetje jedi.

Ideja je preprosta. Če želiš jed pripraviti in jo tudi prodati, jo moraš dobro poznati in znati prav izgovoriti njeno ime. Tega gostinski delavci po Evropi večinoma niso prav vešči, so ugotovili part­nerji projekta in zasnovali aplikacijo, ki bo širši javnosti brezplačno na voljo za ogled in uporabo v prvi polovici oktobra. Po prvih pogledih nanjo (poskusno je aplikacija na ogled na strani projekta eCuisine) lahko rečemo, da bo zelo uporabna za natakarje in seveda vse tiste, ki jih zanima, kaj jedo, in želijo, da poleg njihovih brbončic uživa še njihova duša.

Pobudnik projekta je avstrijsko podjetje, ki je v raziskavi ugotovilo, da so najljubše počitniške aktivnosti turistov v Avstriji obiski kavarn in uživanje tradicionalnih jedi in pijač. (Mimogrede, smučanje je bilo šele na petem mestu.) Hkrati so ugotovili, da so gostje precej bolj radovedni, kot so bili včasih, želijo videti gastronomsko zakulisje, ki pa ga turistični delavci velikokrat ne znajo prav predstaviti. Po drugi strani je na spletnih straneh na voljo poplava receptov, kuhanje je vse bolj priljubljeno, zato bo ta aplikacija, ki prinaša še doživetje z zgodbami in umestitvijo jedi v čas in prostor, dobrodošla.

Kam je šla kranjska klobasa?

Aplikacija ponuja najpomembnejše informacije z receptom vred o dvesto jedeh, in sicer je predstavljenih približ­no sto avstrijskih jedi, trideset slovenskih, druge so še iz Litve, Latvije in Hrvaške. Predstavnica slovenskega partnerja v projektu Darja Štiherl je povedala, da jim je pri izboru jedi pomagal dr. Janez Bogataj, uporabili so tudi nekaj besedila iz njegove knjige, prav tako fotografije Toma Jeseničnika. Ključni kriterij pri izboru jedi pa je bila prav zgodba, razlaga Štiherlova: »Kranjska klobasa je dobra, ampak za nekoga, ki je ne pozna, bo verjetno zanimiv podatek, da je s Sunito Williams, ki ima slovenske korenine, šla v vesolje. Omenjamo tudi blejsko rezino, zraven je sicer recept, vendar opozarjamo, da je originalni recept skrivnost in da je treba pravo blejsko rezino pokusiti v restavraciji ob jezeru.«

Med slovenskimi jedmi so predstavljeni tudi idrijski žlikrofi, ki imajo menda obliko Napoleonovega klobuka. Zgodba pravi, da je idrijska gospodična želela na Napoleona narediti vtis in mu je pripravila žlikrofe. Seveda mimo praženega krompirja v Sloveniji ne moremo. Pri njem kakšne posebne zgodbe ni, bo pa ljubitelje te sicer zelo razširjene jedi, ki jo v različnih državah različno priprav­ljajo, zanimalo, kje lahko srečajo druge krompirjeljubce, zato so dodani podatki o festivalu praženega krompirja.

»Dobro so pripravili, ampak naša juha je drugačna«

Čeprav se zdi, da so vsi ti podatki že dostopni, je vendarle velika prednost, da so končno zbrani skupaj. In to v šestih jezikih (poleg jezikov držav, ki so prispevale podatke, je še vse prevedeno v angleščino). Posebna rubrika v aplikaciji so podatki, ali kakšna jed ni primerna za posamezno religijo, verjetno pa bodo tudi vegetarijanci hvaležni za podatek, da je pravi pražen krompir pripravljen na svinjski masti in zalit z govejo juho.

Ko boste po zgodbah ali po fotografijah izbirali, katero jed iz drugih držav boste pripravili, imejte v mislih, da vsaka jed nosi zapis kuharja. Na to je opozoril učitelj praktičnega pouka kuhanja Srečko Lešek, ki je ob koncu projekta s svojimi dijaki pripravil jedi iz vseh vključenih držav: »Treba je biti odprt za vse kuhinje, čeprav se vedno v jedi lahko da malo slovenske duše. Tako kot smo jo mi dali v hladno pesno juho, ki je latvijska jed.« Da to juho pripravljajo tudi v drugih državah, boste prav tako lahko izvedeli v aplikaciji. Da jo pripravljajo malo drugače, pa je povedala litovska predstavnica Neringa Miniotiene: »Zelo pomembno je, da se pri kuhi uporabljajo lokalna živila. Pesna juha, ki smo jo pokusili tu, je bila zelo dobra, ampak drugačna, kot jo pripravljamo v Litvi. Naša je bolj kisla.«

Aplikacijo so v praksi že preizkusili na latvijski šoli, od koder je v Celje prišla Ineta Luka. Uporabljali so jo njihovi študenti na izmenjavi. In pokazalo se je, da je dosegla namen, je razložila Ineta Luka: »Ko smo s študenti pripravljali latvijsko hrano in smo jim razložili 'ozadje', da neki poseben sir Latvijci jemo na kresno noč, ko imamo tudi druge glasbeno-plesne običaje, so po končani uri vsi šli v trgovino po ta sir.«

Hrana na dotik

Cilj aplikacije je širitev v restavracije. Ideja je, da boste kodo na jedilnem listu, ki vam ga bo prinesel natakar, recimo, na Dunaju, lahko skenirali ter tako dobili prevod in vse informacije. Že zdaj pa boste lahko doma brskali in iskali jedi, ki so podobne kot naše. In izvedeli, kje vse lahko jeste na primer slivove cmoke. Mimogrede, v aplikaciji jih predstavljajo Avstrijci. Ki opisujejo tudi kot Alpe oblikovane solnograške žličnike.

Hrana očitno ni le skupek živil. Pravilno predstavljena je doživetje. In ker Bogatajev nimamo ves čas ob svoji mizi, taka aplikacija lahko prav pride. Seveda pa boste jedi še vedno morali pripraviti sami. Kar pa je tudi lahko doživetje zase.