Junij v kuhinji s Slavko Ilich

Junij je mesec češenj in vrtnic ter seveda paradižnikov! Vsaj na mojem vrtu. Vsi paradižniki so v zemlji in že veselo delajo plodove. Mlada češnja ni dala od sebe še nič, stara na starem vrtu pa je polna, le sadeži so bolj drobni, a vseeno sladki. Vrtnice pa so osrednja tema predvsem zato, ker v Arboretumu Volčji Potok gostimo prvi regionalni kongres Svetovne zveze društev ljubiteljev vrtnic, ki se začenja jutri!

Se že veselim, da bodo vrtnice prišle bolj do besede tudi v osrednji Sloveniji, saj sicer z njimi zares živijo le na Primorskem. Predvsem v Novi Gorici, ki letos praznuje 70 let! Vrtnico imajo v grbu in celo mesto je vsakega maja v znamenju festivala vrtnic! Da niti ne omenjam vrta frančiškanskega samostana nad mestom s čudovito zbirko burbonk …

Zato sem se tudi jaz bolj posvetila vrtnicam. Iz prvih dišečih s Krasa sem pripravila dišečo sol. Piransko sol sem zmešala s posušenimi lističi vrtnic in jo pred uporabo za 24 ur tesno zaprla. Naredimo pa lahko tudi aromatično olje. Kozarec za vlaganje napolnimo z vrtničnimi listi, prelijemo z oljem nevtralnega okusa in postavimo za teden dni na toplo mesto. Olje nato precedimo in uporabimo npr. na mesu. Pripravila sem še eno jed z vrtnicami: piščančje prsi.

Vsako leto posejem tudi nekaj boba, a le toliko, da ohranim seme, in za okras »zimske« dvignjene grede. Za kuho ga kupim, saj imam premalo prostora. Prvega vedno pripravim na obloženih kruhkih. Letos s pestom iz čemaža, ki ga imam na starem vrtu toliko, da ga kljub vsem shrankom, ki sem jih pripravila, ne morem porabiti. Če ni pri roki čemaževega pesta, ga lahko zamenjamo z bazilikinim. Poskusite!

Šparglji so ljubezen na »vsak pogled«. Počasi se obnavlja tudi moj nasad, saj lahko letos poganjke režem že teden dlje. Pa tudi špinača se je že lepo razrasla.

Vedno je nekaj posejem in nekaj vzgojim iz kupljenih sadik. Ena, največ dve sadiki plazeče špinače sta dovolj za dva jedca. Ti dve zelenjavi – to pot sem dodala še malo kopriv – sem združila, tako da sem narezane šparglje pokuhala v omaki iz špinače. Na koncu sem dodala še nekaj dimljenega lososa in kosilo je bilo pripravljeno!

Za sladico pa spet reciklaža! Iz drobtin »pozabljenih« polnozrnatih piškotov (ali iz drobtin suhega ajdovega kruha z orehi) ter z nadevom iz češenj in jagod sem spekla dve tortici (premer modlov 16 cm), dovolj za dva! Eno pojeva takoj, drugo pa zamrznem za naslednji teden. Seveda, če prej ne prideta vnuka! Priporočam!

P. S. Seveda bo kmalu tudi kifeljčar ravno dovolj velik, da ga pojemo!