Lectar, obglavil ti bom sina

Dogodivščine in prigode iz lectarske, medičarske in svečarske delavnice Perger.

Objavljeno
03. december 2014 15.39
Hiša mojstrovin Perger, 22.11.2014, Slovenj Gradec
Mateja Kotnik
Mateja Kotnik
Spredaj trgovinica, zadaj delavnica. Takšna je že desetletja hiša številka 34 na Glavnem trgu v Slovenj Gradcu; nekdaj so pred njo v vrstah stali ljudje, da bi kupili sladkih miklavževih dobrot. »Danes pa ... Kaj vse je mogoče kupiti v trgovinah; iz kruha, čokolade, celo plastične imajo,« se je razburil Hrabroslav Perger, najstarejši v družini Perger, ki na Koroškem ohranja več kot dve stoletji in pol staro tradicijo lectarstva, medičarstva in svečarstva. Žena Lea ob tem modro molči, svoje delo v tesni in starinski delavnici brez komentarja nadaljujejo tudi Hrabrova sinova Boštjan in Lucian ter Leina hčerka Ines.

Hrabroslav Perger je vse življenje preživel v očetovi delavnici. »Kot dojenček sem ležal v pleteni košari pod kamnito mizo, na kateri je oče oblikoval lizike in bonbone. Še zdaj jo imamo pri hiši. Pozneje, ko sem bil že za v vrtec, pa tja nisem smel, ker za otroke obrtnikov tam ni bilo prostora,« se spominja sogovornik, čigar rod izhaja iz okolice Maribora. Tako se je s starejšim bratom Dimitrijem vsak dan preganjal gor in dol po očetovi hiši in po dvorišču in lepega dne zašel v težave, ki so ga skoraj stale življenja. Takole je bilo. Hrabrova oče in mama sta v svinjski alfi skuhala maso za bonbone. »Tri leta sem bil star. Brat je v škatlo za vžigalice ulovil muhe in čebele ter jih opazoval, kako se med seboj tepejo. Meni so se živali smilile. Iz rok sem mu iztrgal ujetnice in jih spustil na prostost, nato pa jo ucvrl pred razjarjenim bratom. Tisti čas sta dvorišče z vročo maso, v kateri bi se še steklo takoj stalilo, prečkala oče in mama. Mamo Ljubo je pregrelo v roke in je izpustila alfo. Vroča masa se je zlila po tleh, jaz pa po nesreči s hrbtom vanjo,« se spominja Hrabroslav. »Oče Rudolf je brez pomišljanja z golimi rokami segel v maso in me dobesedno iztrgal iz nje. Kar mehurji so se mu delali na koži,« je povedal Hrabroslav.

Atrakcija za zdravnike in otroke

Fantiča so nezavestnega odpeljali v bliž­njo bolnišnico in tam ga je sprejel družinski prijatelj, primarij Stane Strnad. Pol leta je bil v komi in vse je že kazalo, da bosta Pergerjeva ostala brez drugorojenca. »A sem se zlizal,« pripoveduje in pri tem kot kakšen parkelj navihano krili in poskakuje na mestu. »Potem pa sem bil spet atrakcija. Najprej zato, ker sem se zbudil iz kome, nato pa zaradi tega, ker se mi je na glavi naredila še ena glava iz kože in sladkorja. Od blizu in daleč so me hodili gledat zdravniki in se čudili, da sploh še živim. Velika atrakcija sem bil tudi za otroke. Počutil sem se kot kak­šna eksotična žival v živalskem vrtu,« se je zarežal Hrabroslav in se pogladil na mestu, kjer je bil davno tega pritrjen njegov sladkorni mehurjasti okras. Medicinske sestre so po zdravnikovih navodilih mehčale in masirale dodano okrasje na fantičevi glavi, vse dokler ni primarij Strnad nekega dne poklical Hrabrove mame in ji rekel: »Pridi, danes ti bomo obglavili sina.« Primarij Strnad je z roko odločno udaril po moteči okrogli gmoti in odletela je po tleh.

Potem pa so rekli, da na tem mestu nikoli več ne bo imel več las. Kot kakšen kapucinar je bil do desetega leta. Po vrhu nič, okoli gosta črna krošnja. A ko so zrasli črni brki, je mladenič tudi po vrhu glave dobil lase. Takšen pa je že lahko šarmiral kupce, stoječ za stojnico, ki se še danes enako kot pred desetletji šibi od najrazličnejših dobrot.

Krašenje je garaško delo

V družinski delavnici, tesnem in starinskem prostoru za trgovino, vlada v teh dneh velika gneča. Če je treba, delajo tudi ponoči. Najprej iz medenega testa spečejo osnove različnih velikosti, po katerih že lahko sklepaš, ali gre za parklja ali miklavža. Nato Lea drugega za drugim v ravno vrsto razporedi najprej miklavže in jih premaže z zlato rumenim prelivom s kurkumo, nato dobijo glave. Nekateri papirnate, drugi iz jedilne hostije. Leina naloga je še, da nanje z rdečo jedilno barvo namaže plašč. Šele takšni gredo v roke Boštjana in Luciana. »Lectarstvo je garaško delo, zato je bilo od nekdaj domena moških,« povesta mladeniča. Starejši, Boštjan, inženir živilske tehnologije, začne krasiti prvi. Nanaša belo barvo. Njegov oče ima od tega že povsem deformiran palec, Boštjanovemu ne manjka dosti. Nato se z zeleno barvo vključi mlajši Lucian. In tako se Pergerjeva sina izmenjujeta od enega do drugega miklavža, zdaj z eno, zdaj z drugo barvo, dokler ni okrašen, kot mora biti. Skoraj uro porabita za enega. Začela sta kot mulca. Z vrečko za brizganje v roki jima je oče dovolil tu in tam narediti kakšno pikico, zdaj pa oba popolnoma obvladata obrt in oče ne bo zameril, če zapišemo, da sta učenca presegla svojega učitelja. Ko so miklavži okrašeni, pridejo na vrsto vranje črni parklji.

Skrbno izbrani verzi

Leina hči Ines ob našem obisku skrbi za pakiranje. Zelo je pomembno, kako je kakšen izdelek zavit v celofan, zato tega posla Pergerjevi ne bi zaupali nikomur »zunanjemu«. Na tisoče miklavžev in parkljev je v zadnjih dneh prišlo iz njihove delavnice, a na stojnicah tudi drugih njihovih izdelkov ne sme manjkati. Predvsem bonbonov in lizik ter tradicionalnih srčkov, zato Ines zavija tudi te. Hrabrova mama je bila profesorica slovenščine in vedno je skrbno izbirala verze, ki so krasili lectove srčke. Družina tako hrani dediščino 1500 skrbno izbranih stihov slovenskih pesnikov, nekaj med njimi je tudi ponarodelih kitic.

Srčki za Trumpa

Majhni zlati in srebrni energetski srčki, ki jih je za Pergerja oblikoval oblikovalec Oskar Kogoj, so se znašli tudi na poroki lepe Slovenke, takrat še Melanije Knavs, z nepremičninskim mogotcem Donaldom Trumpom čez lužo. Štiri tisoč so jih poslali tja kot spominska darilca za Trumpove svate. Njihovi izdelki so v Ameriki tako zelo navdušili, da je poz­neje v Pergerjevi delavnici nastala tudi krstna sveča za Melanijinega prvorojenca. Med imetniki Pergerjevih izdelkov so prav tako ruski predsednik Vladimir Putin in nekdanji ameriški predsednik George Bush ter številni drugi politični in verski voditelji po svetu. Nostalgično se Hrabroslav spominja priložnosti, da je lahko s sinovoma okrasil sedemintrideset božičnih dreves za papeža Janeza Pav­la II. v Vatikanu. Dvanajst tisoč lectovih okraskov so teden dni obešali na drevesa; drobne srčke, jelkice, pa tudi papamobile. Izdelovali so jih skoraj leto dni.

Hrabroslavu je oče od nekdaj polagal na srce, naj dela z ljubeznijo, srcem in dušo. Zaslužek bo že prišel. Sam od sebe. Da je res tako, priča anekdota iz Dubaja. Hrabroslav in Lucian sta teden dni zaman prepričevala arabske šejke, da bi kupili orjaške plavajoče sveče v obliki Kogojevih src z dvema stenjema. »Perfect for your pool (idealno za vaš bazen),« je šejkom zaman prigovarjal Lucian. Ko je že kazalo, da ne bosta prodala niti ene, je tik pred odhodom prišlo naročilo za kakšnih ducat in odprava v Dubaj je bila finančno rešena.

Testo v hrastovih čebrih

Do konca meseca se boste pred Pergerjevimi stojnicami lahko ustavljali v središču Ljubljane, v Celju, Mariboru, pa tudi na Dunaju. Človek težko gre mimo njih. A ko enkrat kupiš nekaj lectovega in če tega seveda ne poješ takoj ... Je tako rekoč večen spomin. Zdržijo petdeset in več let. Božidar Jakac, družinski prijatelj, se je nekoč pohvalil, da ima doma sedemdeset let staro lectovo srce. Pergerjevi lectarski izdelki so namreč narejeni iz posebnega medenega testa (recept zanj je seveda družinska skrivnost), ki počiva v več kot 250 let starih hrastovih čebrih najmanj mesec dni, preden ga uporabijo. Te in še druge zgodbe deli Pergerjeva družina tudi z obiskovalci v svoji galeriji Perger 1757 v Slovenj Gradcu, v kateri se čez leto zvrsti kakšnih 35 tisoč ljudi. In tam bodo še imeli kaj slišati, saj deveta generacija Pergerjevih lectarjev sicer zvesto črpa iz tradicije, a se ozira za novimi idejami. »Uspelo nam je, da smo lect naredili moderen,« je srečen Lucian in še bolj bo, ko bo čez mesec ali dva končno postal magister ekonomije. Vsa družina stiska pesti zanj. »Res sva lahko srečna, da imava tako pridne otroke,« pa je imela zadnjo besedo Hrabrova žena Lea.