Tiskane izdaje
Obletnice so običajno odličen povod za oceno stanja. Mogoče tudi za malo nostalgije, na vsak način pa so pomembne za načrtovanje sprememb. Jutri bodo minila natančno štiri leta, odkar jem pravo hrano z manj ogljikovih hidratov. Se pravi zelenjava, meso, mlečni izdelki, jajca, oreščki in semena. Brez izdelkov, seveda. Zato je tudi čas, da potegnem črto in začrtam pot naprej.
Najprej moram odkrito priznati, da mi je žal mojega nezaupanja v nasvete pametnejših od mene. Vsi, ki so mi govorili, da je to zgolj dieta, da ne moreš zdržati na dolgi rok, da prej ali slej obupaš ... Priznam, težko mi je vsakič, ko jem slastno zelenjavo na mastni zaseki ali pa sočna jetrca z zelenjavnim pirejem. Polnomastne skute s sladko smetano se prej ali slej prenasitiš, ocvirkov in jajc pa ne moreš jesti vsak dan. Zato mi je žal vseh zamujenih polnozrnatih testenin s paradižnikovo omako, žal izpuščenih pic in lazanj. Žal mi je generičnih piškotov različnih barv, ki imajo vsi enak okus. Ne gre več, ne zdržim ...
Tudi z vidika splošnega počutja sem veliko zamudil v zadnjih štirih letih. Vse tisto zamujeno gretje školjk in skrivanje za grmovjem. Pa obvezno ležanje na kavču po kosilu z napihnjenim trebuhom. Pogrešam tudi nenehno odpiranje hladilnika, iskanje posušenih piškotov, ki so jih pozabili na kakšni mizi. In pa, seveda, tisti nori občutek, ko zadovoljiš kompulzivno lakoto s starimi krekerji.
Tudi kar se tiče športa, ni vse v redu. Ne morem in ne morem se navaditi, da zjutraj pred treningom ni treba ničesar dati v usta. Tudi vsi maratoni so po novem nekam čudni, ko s praznimi žepi stojim na startu. Včasih sem maraton startal s štirimi geli v žepih, le če sem bil gotov, da bom dobil vsaj še enega v okrepčevalnici. Tudi na dolgih treningih sem izgubil tiste sladke točke, ko sem na vsake tričetrt ure stiskal gele. Pa zamujam tisti skeleči občutek ob večernem umivanju zob, ker sem popoldne na peturnem treningu na kolesu počasi srkal dva litra športne pijače.
Vsega tega zdaj ni več. Zato je prišel čas za spremembo. Nič več razlaganja, kaj jem in česa ne. Nočem biti več čudak, ki skrbi za svoje zdravje. Želim se končno spet zliti z množico in plavati s tokom. Ob tem se opravičujem vsem, ki sem jih morebiti razočaral ali pa morebiti razveselil. Jutri je nov dan. In dan za spremembo!
Aja, ne pa ni. Jutri bo spet dan, ko bom obžaloval, da ne praznujem še višje obletnice. Jutri bo spet dan, ko bom v hrani užival bolj kot kdaj prej. Jutri bo spet dan, ko se bom odlično počutil in se ne bom ničemur odrekal. Jutri bo spet vse po »starem«!
In če sem slučajno koga zmedel, ga vabim k ogledu mojega pravega mnenja glede prehrane.
***
Klemen Rojnik je jedec, triatlonec in farmacevt.
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih serviramo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:
- Anja Korenč, oblikovalka embalaže, soustanoviteljica studia Fork.
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic
- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster in lastnik podjetja Sladkozvočje.
- Anita Lozar in Matej Pelicon, pivovarja in lastnika ajdovske craft pivovarne Pelicon.
- Uroš Štefelin, kuhar in gostinec, Vila Podvin
Po dosjeju kulinaričnih blogov lahko brskate TUKAJ.
