Tiskane izdaje
Ste v zadnjem času slučajno preživeli dan, ne da bi vsaj enkrat slišali: »Treba se je več gibati in manj jesti«? Ali smo že postali imuni na to neumnost, ki jo prodajajo na vsakem kotičku, v vseh vrstah medijev, tako pogosto, da je niti ne zaznamo več. Konec koncev je prav, da je naši možgani ne slišijo več, saj je ta krilatica, poleg od industrije vsiljene »kalorija je kalorija«, prej prispevala k povečevanju problema debelosti, kakor k njegovi odpravi.
Miselnost, ki sledi tema nasvetoma, nas namreč napeljuje k ugotovitvi, da lahko pojemo kar koli, če le pozneje to tudi skurimo! Nekako v stilu: izračunajmo pojedene kalorije, odštejmo porabljene kalorije iz digitalnih zaslončkov in poglejmo, ali tehtnica naslednji dan prikaže nižjo številko. To je recept, ki odlično deluje za industrijo hrane in pijače ter fitnes kardio industrijo. Za nas porabnike pa glede na statistiko ne. Pa ne bom spet dolgočasen z epidemiologijo debelosti, diabetesa in drugih kroničnih bolezni.
Razlogov za zmotnost te miselnosti je več, glavni pa tiči v nepoznavanju osnov delovanja človeškega telesa. Prevelika ali prenizka telesna teža ni optimalna za naše preživetje, zato imamo, tako kot za večino ostalih procesov v našem telesu, tudi za uravnavanje zalog maščobe homeostatski proces. Če z gibanjem porabimo več energije, se sprožijo mehanizmi povečanja občutka lakote, da porabljeno energijo pozneje tudi nadomestimo. Deluje nekako podobno kot uravnavanje telesne temperature: če je okolica hladna, se sprožijo mehanizmi povečevanja proizvodnje toplote in zmanjšanja izgube toplote. In seveda obratno ob višji temperaturi okolice. Vse to naši možgani uravnavajo brez računanja kakšnih prevodnostnih konstant.
Teh procesov zavestno seveda ne moremo kaj prida uravnavati, oziroma lahko to počnemo le kratkoročno. Če mi ne verjamete, poskušajte zadržati dih do smrti ali eno uro ne pomežikniti. Enako je pri lakoti, samo da jo lahko »trpimo« dalj časa kot izsušene oči. Številka, ki temu pritrjuje, je, da je 99 odstotkov raznih diet po enem letu povsem neučinkovitih.
Zaradi zgoraj zapisanega mi, upam vsaj, ni treba naštevati vseh študij, ki so pokazale neuspešnost prizadevanj, da bi znižali telesno težo zgolj z ukvarjanjem s športom. Če se človek več giblje, je posledično bolj lačen in več poje. Če k temu fiziološkemu dejstvu prištejemo še našo nagnjenost k prekomerni oceni skurjenih kalorij in prenizki oceni kalorične vrednosti vnešene hrane, nas vsako jutro na tehtnici pozdravi status quo. Če pri vadbi slučajno ne uživamo in se moramo motivirati še z razno sladko-hedonistično »svinjarijo« po njej, pa se telesna teža nemalokrat celo poveča.
Da ne bom kot vzdržljivostni športni odvisnik izzvenel kot popolni nasprotnik gibanja, moram ta zapis seveda skleniti v drugačnem tonu. Glede na to, da sem obenem farmacevt, lahko povsem suvereno vsem svetujem »tabletko šport« za izboljšanje počutja, vzdržljivosti in moči, zmanjšanje verjetnosti sladkorne bolezni, številnih rakavih obolenj, stresa, tesnobe in psiholoških motenj ter povečanje koncentracije, pozornosti in kognitivnih sposobnosti.
Skratka, šport je najboljša tableta na svetu, boljša od katerega koli farmacevtskega pripravka. Žal pa ni tableta za izgubo telesne teže. Če potrebujete šport za uravnavanje telesne teže, potem je nekaj narobe z vašo prehrano.
***
Klemen Rojnik je jedec, triatlonec in farmacevt.
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih serviramo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:
- Teja Kuk, socialna delavka, prostovoljka in vodja projekta Skuhna
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic
- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster, Sladkozvočje
- Marko Jamnik, fotograf, pisec pivovarskega bloga in kmalu tudi čisto pravi pivovar.
- Uroš Štefelin, kuhar in gostinec, Vila Podvin
