Odprta kuhinja: Miklavž piškote peče

V naši družini se od nekdaj vse začne nekje sredi novembra. Takrat so drevesa v našem vrtu že popolnoma gola in se zgodi, da se sončen dan konča s prečudovitim sončnim zahodom. Rdečkasto oranžno zahodno nebo skozi gole veje dreves osvetli tudi dnevno sobo in kuhinjo. »Miklavž že peče piškote!« zdaj že naša mala vzklikneta v en glas.

Ko sta bila manjša, sva jima namreč z možem razkrila skrivnost, enako kot so jo nama najini starši, da v nebesnih višavah v tem času že pridno kurijo peč in pečejo tiste taboljše piškote. Nebo zato čisto drugače žari.

Miklavža se oba z možem Mitjem spom­niva kot edinega decembrskega dobrega moža najinega otroštva. Seveda sva se kot otroka zgodnjih osemdesetih veselila tudi daril izpod plašča dedka Mraza v podjetjih najinih staršev. Vendar je bila vsa mistika okoli Miklavževega prihoda, ki je trajala vsaj tri tedne pred skrivnostno nočjo s petega na šesti december, nekaj povsem drugačnega, neverjetnega. Začelo se je z novembrskim opazovanjem rdečega neba, nadaljevalo s pisanjem pisma, ki je ponoči čudežno izginilo izpod kamna na okenski polici. Bolj ko se je bližal tisti večer, bolj smo potihem ali pa na glas ponavljali molitvice, za vsak primer. Zaradi parkeljnov, seveda. In potem vprašanja na Miklavževo jutro: »Ali je spet prišel tiho in neopazno skozi ključavnico v vratih?«

Takrat je Miklavž otrokom v naših koncih v peharje, poleg agrumov in suhega sadja, že nasipal sladkarije, piškote in kako igračo. Božička, z rdečo kapo, v ranem otroštvu v najinih družinah nismo poznali. Poznali smo samo škofov­sko podobo svetnika sv. Nikolaja. Smo pa otroci že takrat pisali pisma Miklavžu in njegovemu spremstvu. Predvsem parkeljnom smo sporočali, da smo bili zeloooo pridni, in si zato upravičeno želeli igrače, orglice in bonbone. Uf, se še vedno spomnim, kakšna težava je bilo napisati »munchmallow«, takrat je bila namreč tista modra škatlica s šestimi penastimi slaščicami pravi hit. Vsako leto smo slišali parkeljne, ki so ravno takrat, ko smo se petega decembra v pričakovanju jutra odpravljali spat, s »ketnami in burklami« rožljali skozi vas. In zjutraj? Vstajanje ob četrti ali peti uri, radost ob pogledu na polne peharje. Pa v bundi kar čez pižamo in najraje kar v copatih čez vas do mame, tako na Dolenjskem še vedno radi rečemo babici. In pogovori v šoli, kaj je kdo dobil. Ena sama preprosta radost obdarovanja, skrit zaklad v življenju družine. Brez kričečega kiča na policah trgovin in katalogov igrač.

Ravno tako kot Proust o koščku magdalenice moj mož pripoveduje o parkeljnih iz kruhovega testa. Miklavž jih je vedno pustil pri mami (babici) Silvi. Nihče drug v vasi jih ni dobil! Njihova familija, vsi po vrsti, pa vsako leto. Tudi moj tast, njen sin, se jih spomni iz svojega otroštva. Malo boljše mlečno kvašeno testo je bilo umetelno oblikovano v postavne hudobce z zavitimi rogovi, črnimi očmi (cel poper, brinove jagode ali pa rozine), nekateri so imeli telo iz prepletene kite, šibe v rokah in dolge jezike iz rdečega papirja. Edinstveni. Različno veliki in vsak s svojim karakterjem. Bili so najboljši, rahlo slani in po vanilji dišeči ter hrustljavi, kot bi bili pravkar pečeni. Ko je Mitja odrasel, mu je povedala, da jih je zamesila petega decembra pozno zvečer in pekla čez polnoč. Nato pa do mrzlega prezračila celo hišo, da ja ne bi kaj dišalo po peki. To tradicijo, od takrat, ko Silva ni več zmogla, za celo družino in prijatelje zdaj nadaljujeva midva. Prav tako čez polnoč, iz dveh kilogramov bele moke in prav tako prezračeno.

Za »pridne« otroke je bila šiba v surovo repo zapičena, nemalokrat namenjena tudi staršem. »Mašinski« piškoti so bili za Miklavža vedno v papirnati vrečki ali pa kar raztreseni malo po peharju in malo po mizi. Prav tako suho sadje, orehi, rožiči in mandarine. Danes sem zato iz suhega sadja spekla fin enostaven kolač. Začinjeni ingverjevi piškoti se spogledujejo z decembrskimi navadami v severni Evropi. Naši znanci iz nemških dežel so kot otroci loščili in kar se da natančno postavljali svoje čevlje pred vrata otroških sob na predvečer šestega decembra. Ponoči pa jih je dobri mož napolnil s sladkarijami. Pri prijateljici v Belgiji za Miklavža in njegovo spremstvo zvečer na mizi pustijo korenje in steklenico piva, včasih tudi malo sena za konje.

Za konec še zelo praktičen nasvet. Ko otroci odrastejo in se pojavijo dvomi o vsej magiji Miklavževega prihoda, jim položite na srce čisto preprosto misel, ki so jo nama položili naši starši: »Dokler verjameš vanj, bo nosil!« Tudi jaz bom petega decembra na mizo položila svoj pehar.