Naj mi nekdo zašepeta skrivnost

Ko so bile televizije še majhne debele škatle v središču naših dnevnih sob in je bil največja kulinarična dragocenost vzhodne Evrope rumen prah suhih začimb, je Arsen Dedić pel o stvareh, ki se ne govorijo vsakomur, pač pa samo nekomu zašepetajo ... Takrat je bil četrtkov večer poseben večer. Država je obstala, družine so sedele na kavču, mama si je pripravila zvezek, oče je bil običajno že malo lačen, Stevo in Oliver pa sta nam odkrivala male skrivnosti velikih kuharskih mojstrov.

Prvi v popolni beli opravi s kapo do stropa, drugi, kot bi pritekel iz Kvizkoteke, v kravati in suknjiču. V leseni kuhinji iz ultrapasa, pod omaricami s skodelicami, v emajliranih posodah, na plinskem štedilniku sta ustvarjala musake, narastke, solate iz lignjev, piščance v omaki, špagete z zelenjavo. Gledali smo to njuno kuhinjo, kot bi bili prikovani, in morda celo bolj na to, kaj se bo skuhalo v rdeči posodi celjskega Ema, čakali na znamenite stalnice oddaj. Najprej, da bomo slišali žametni glas priljubljenega pevca, potem, da bo kuhar dodal žlico vegete, da bo Oliver odprl pokrovko, zaprl oči in zadovoljno zavzdihnil, in nazadnje, da se bo na zaslonu počasi odvrtel recept, ki ga bo mama preizkusila ob prvem prazniku. Tuintam je prišel kak znan gost, recimo Dudek iz serije, ki smo jo oboževali, ali do popolnosti našminkana Tereza v svileni bluzi. Včasih je gost tudi kaj zapel.

Potem so minila leta in svet je razpadel na tisoče ekranov, na katerih kar naprej nekdo nekaj kuha. Od najbolj znanih šefov do seksi zvezd­nikov, od preproste do molekularne kuhinje, kuhajo pari, kuhajo skupine, to so resničnostni šovi, tekmovanja, skratka, kuhinja vsepovsod. Recepte si lahko skopiramo z interneta, video priprave lahko pogledaš stokrat, namesto musake in golažev pa si zdaj kuhamo jedi z zapletenimi imeni: pečenka wellington po Ramseyjevo, limanda po sredozemsko in Oliverjevo, Nigellina božična torta, Rudolphovi kolački z limeto, Tomaževe deluxe puranje rezine z balzamično redukcijo ... Danes kuhamo po kitajsko, jutri po mehiško, vmes slovenske krvavice za presekat in spet naprej v eksotične kraje, ki jih morda ne bomo nikoli obiskali.

Ampak vsaka kuharica ima svoje veselje in moje veselje je nekaj čisto drugega kot zgoraj našteto.

Bolj kot vse umetnine v velikih posodah občudujem kuhinje, v katerih stojijo lepo napravljeni, sfrizirani in naličeni kuharji. Občudujem omarice, štedilnike, metre in metre čudovitega kamnitega pulta, občudujem kastrole in porcelan, čudovite servirne krožnike, pa vse čudovito lepe pomagalce za kuho, debele masivne deske, celo razglede skozi okna. Skratka, tako kot sem desetletna punca za Stevom in Oliverjem opazovala kuhinjo Gorenje (najbrž?), zdaj strmim v neverjetne laboratorije, v katerih ustvarjajo brezhibno urejeni tv-zvezdniki. Za piko na i me fascinira še njihov red v kuhinji. Vse je najprej lepo natehtano po skledicah, zloženo po poličkah, nobene navlake, nobene porabljene embalaže ali obrezani ostanki mesa, zelenjave ... Iz pečice ali štedilnika jed pride v pospravljeno kuhinjo.

Kar je pri meni popolnoma nemogoče. Sem impulzivna kuharica, ko me nekaj zagrabi, začnem kuhati v skoraj službeni obleki. Nalagam na pult moko, jajca, maslo, pač vse sestavine, lupim, kuham, pasiram, grejem, včasih moram vmes skočiti še v trgovino, v desetih minutah je okoli mene (in na meni) totalni kaos. Namesto urejene gospodinje srečnega videza sem živčna razvalina, ki mora jed ob koncu evakuirati v dnevno sobo in se lotiti tako rekoč spomladanskega čiščenja kuhinje, zagnati pralni in pomivalni stroj in še odnesti kup smeti. Zato je zame velika skrivnost malega kuharskega mojstra pravzaprav ta, kako z mirnim videzom, brez zariplosti, nag­lice in kupa neoprane posode pripraviš odlično kosilo, ki ga poješ v umirjenem, pospravljenem ambientu.

Čakam, da mi to skrivnost vendar nekdo zašepeta z ekrana.