Nedelo izbira: Domačija Javornik, Krka

Vse postrvi pod štirimi sončki

Objavljeno
09. september 2014 11.13
Uroš Mencinger, Nedelo
Uroš Mencinger, Nedelo

Gostilne so za to, da prideš, poješ in greš. No, v nekatere se še vrneš … Zaradi tega pa se Javornikovi ob izviru Krke reče domačija! Ker ko tja prideš, težko greš. Ko tam ješ, težko nehaš. Ko se vračaš, nisi sam. Pa sploh ne gre le za hrano. Na Javornikovi domačiji ne le ješ, temveč se kopaš, veslaš, loviš ribe, se sprehajaš, poležavaš in se na lesenem mostu čez Krko držiš za roke … Domačija Javornik je nekaj posebnega zato, ker zagotovo nobena druga slovenska gostilna ne stoji na tako idilično-pravljičnem kraju. Le postrvi moraš imeti rad.

Vrč z vodo in meto je takoj na mizi, hladnih predjedi za cel piknik pa prinesejo takoj za njim. To je pomembno, ker tako lahko usta tudi zapreš … Res vsak osupne, ko parkira med kajaki in kanuji in čez trato obide hiško, od Janka, Metke ali obeh, stopi na leseno teraso in izpod jelše pogleda v zeleno reko, v kateri si vitke vrbe umivajo dolge in tanke veje.

Kar trenutno je

Od mize do vode je meter, vmes pa ležalnik za počitek med hodi, jedilnica med dežjem je majhna, a prijetno domačna, terasa je preprosta, a nalezljivo romantična, zgoraj so majhne brzice s slalomskimi vratci, a spodaj je tako mirno, da se slišijo muhe, ko jih ribiči navijajo po zraku.

Ker je vina manj, je sokov več, metin, pesni in jabolčni. Ker je zraven reka, je paštet za postrvji tris. Svetla je prekajena, kuhana je s koprom, iz obeh pa je namaz z gorčičnimi semeni in zelišči z vrta. Katerimi? »Kar trenutno je,« se odreže gospodarica, ki svoje obiskovalce sprejme kot prijateljski obisk.

Takšna je tudi ponudba. To je, namreč, domačija, zato je jedilni list z roko na steni in iz ust pri mizi. Ni veliko, kar je, pa je zmes Jamieja in družinskih zapiskov v zvezku s črtanimi listi in zlizanimi ušesi. Tukaj ni izbiranja, najbolje se godi tistim, ki rečejo: »Mi bi radi pokusili vse,« najslabše pa onim, ki ne jedo postrvi. Vse iz postrvi je najbolj natančen opis tega, kar je skrbno položeno na lepe krožnike, barvno dekorirano vremenu in sezoni primerno ter z užitkom pospravljeno.

Lesene mize na travi so sveže oblane, sveži pa so tudi kapucinkini cvetovi na zvitkih iz bučk s skuto in pinjolami. Zraven je surova postrv, marinirana kot gravlaks (surovi losos), s sladkorjem, soljo, solitrom, poprom in zelišči. Nenavadna, skandinavska (švedska) različica postrvi, sladka in slana, malo kisla, malo grenka, ne rožnata, temveč skoraj tem­no rdeča in vsa svetleča se. Zmanjka ji lososovih kilometrov, toda že zaradi posebnosti je dovršen začetek, ki naj pokaže, da pri Javornikovih ni drugačen zgolj am­bient tik ob reki in pod vedro-oblačnim nebom.

Včasih je bila pri Javornikovih le gobova juha in po njej pečena postrv. Toda že takrat je bila postrv hrustljava zaradi koruzne moke in jurčki so še dišali po okoliških buk­vah. Zdaj je predjedi za gostijo, toda nadaljevanje je skoraj enako, ob postrvi je še jelenov file in po skledi domače solate, ki jo cela miza zajema iz iste posode, so še tri pite in dva sorbeta. Zdi se, da je Javornikovim uspelo nemogoče: njihova pravljična hiška, čeprav le dobre pol ure iz središča Ljubljane, gre od ust do ust še vedno kot šepet in to, prosim, upoštevajte tudi vi.

Kaminska peč je sicer velika, a stolov je malo, in terasa se sicer raztegne na trato, toda kuhinje je le za kamro in Barbara je hkrati med gosti in lonci. Čar teh jedi je, da niso dovršene, izpiljene, da se ne ponavljajo. Čar tega ambien­ta je, da so ob vsakem obisku reka, vreme, ribiči drugačni.

O hrustanju

A če bi vse pripisali le Krki, ki je prav tukaj, tako mlada in bistra, najlepša, pa bobrom, ki sosedu glodajo jelše, ribičem, ki štorkljajo med mizami v bojni opravi, in kajakašem, ki korajžo v plitki vodi krepijo z Javornikovimi gozdnimi jagodami, meto in žajbljem, namočenimi v dolenjskem sadjevcu, bi bili krivični do prekajene postrvi, saj ji lepo dene hrenova pena, do postrvjega karpača, saj se drugje nanj le redko spom­nijo (tudi Javornikovi se ne morejo upreti lososu na rukoli), pa tudi – da presekamo – do medvedovega pršuta, v družbi skute z bučnim oljem in vloženimi jurčki. Pa imate, kajne, idejo za naslednji družinski piknik.

Gobova juha je tradicionalna, tako kot so tradicionalno čislani dolenjski jurčki. Toda špinačne testenine, ki so nadevane s prekajeno postrvjo, so prava hišna posebnost, zaradi katere se nasmeh raztegne do četrtega sončka. To gre preprosto odlično skupaj! Pravo razmerje okusov, tekstur in von­jav, ki v ustih še dolgo pusti prijeten in prepoznaven nadokus. Izšolani kuharji prevečkrat preveč komplicirajo, kar jedem odvzame svežino, mladost, živahnost. Amaterji, ko jim tako uspe, pa preprostosti priprave in žlahtnosti sestavin dodajo svojo nedolžnost.

Glede postrvi v koruznem zdrobu, ki ima pri Javorniku sloves legende, pa spomin na babičino pravljico o obubožani graščakinji. Predolgo je namreč jedla le hrustljavo piščančjo kožo, preden je z zadnjimi groši le pokusila še meso. »Joj, kako je dobro,« je ugotovila prepozno. Tako je tudi z našimi postrvmi! Za to, da jedec reče: »Kako hrusta!« žrtvujejo vse svoje sočno meso, da dobi teksturo žagovine. Razen v koruznem zdrobu, ki zahrusta že, ko je meso postrvi še lepo prozorno. Kdor pa res hoče hrustljavo kožo brez dodatkov, dobi file dovolj debele lososove postrvi na pireju in koromaču, kot za predbožično kosilo.

Kar na začetku ostane od sadjevca, dobro pride tudi na koncu, po pitah, ki so z jabolki in rabarbaro, s skuto in čokolado. Javornikovi ob Krki so res domačija!

Zakaj obiskati?

Javornik je zmes romantike piknikov, kot so nekoč bili, in gostoljubja domače kuhinje, ki ni iz nekdanjih (babičinih) dni, temveč mlada, živa, sodobna, a še vedno dišeče preprosta. Kotiček ob reki, o katerem ne govoriš na glas, da ga ne bi pokvaril.

Prihodnjič: Gostilna Kobjeglava, Kobjeglava