Tiskane izdaje
Bili smo hitri, zato drugim še ni zakrulilo. Šef se je v kuhinji dogovarjal z mladim chefom o zadnjih podrobnostih, za šankom je natakarica razporejala kozarce, druga pa je po praznem lokalu in treh sobah vodila novo pomočnico. Tako je treba zložiti prtiček, tako razporediti pribor, tako primakniti prazen stol ... Spokojni mir v podeželski gostilni, ki čaka svoje stalne in lačne goste. Priškrnjena vrata v kuhinjo že dišeče oznanjajo današnji meni, v kaminu prasketa, parkirišče se polni.
Zunaj je vrt lahko majhen, klopi pa trdo lesene, saj je gostinska izba ob šanku z majhnimi mizami in veliko gosti, jedilnica je ob kaminu in okusno prenovljena, skupinska soba pa je domačno elegantna ter bela, z dolgo mizo in visokimi naslonjali.
Priljubljeno in domače
Ta uvod je bil potreben! Zato, ker hrana na Kortah ni nič posebnega ... Pa še prav poceni ni ... Toda vseeno je gostilna Korte priljubljena in vseeno je treba priti prej, da dobiš prosto mizo in da vidiš, kako se druge hitro polnijo z lačnimi usti. Tako je bilo, ko je bila za soseda še elegantna restavracija z vrhunskimi ambicijami, tako je bilo v boljših in je tudi v teh časih, že od 1964. Na Kortah so stalni gostje Tržačani in Koprčani, Izolani in Istrani, turisti iz Portoroža in domačini z Dvorov. Na Kortah so vsi tisti, ki imajo radi svež bel prt, toplo grelno ploščo in znane ribje jedi. Na Kortah je pršut istrski, a strojno rezan, oljke so črne, a paprika je rdeča, peteršilj je kodrast, a dinja je kroglasto izdolbena. Hrana je klasika in ravno to dela Korte uspešne!
Sipina solata je takšna, da je na njej dovolj prostora za oklep pokrovače, v katerem je ob oljkah limona, pa še ga nekaj ostane za tihožitje solate, peteršilja in paprike. Me res zanima, ali je kdo vse to že kdaj pojedel? Saj nima nič skupnega z grobo zrezanimi sipami, ki so debele za palec, kar je lahko le dober znak, saj zobje ne žvečijo, temveč grizejo. V Kortah ni nobene garancije, da so oljke iz Šareda, Malije ali Baredov in da ima pršut sosedov naslov, toda takšne sipe nasiti le Jadran in takšna malvazija, ki teče zraven, je lahko le sosedova. Prt je svež, oljčno olje je deviško, istrska mineštra pa je gosta bobičev in vroča.
To je hrana, pravzaprav formula, ki vliva večinskim gostom zaupanje. Zato, ker je pod brki ob šanku takšen gospodarjev nasmeh, ki vse budno nadzira, ker je takšna kuharjeva postava in ker je ženska natakarska ekipa danes v vijoličasti, jutri pa v črno-beli kombinaciji. Zato sta ves čas v zraku družno znani vonj in glasni pogovor; tudi ko je ob divjih špargljih z jajcem (fritaja s šparogami) pršut preveč slan in ko je na vsaki sliki (krožniku) enako tihožitje. Toda zato ni nobenih presenečenj in nobenega krožnika ni sram, da bi premalo načet romal nazaj.
Vedno: srnjak in zajec
Takšne gostilne imajo stalne goste, ker so ti prepričani, da je (na Kortah) najboljši srnin golaž z njoki in da je zajec najboljši s fuži. Seveda so za naključne goste in turiste v dežju tudi zrezki po želji in ribe na dekagrame, a v domačni gostilni vseeno najbolj diši po toču. Omake so, torej, vinske, goste in močne, tista s pršutom je bolj črna od one z ramstekom, pri obeh pa je dovolj polente, ki suha in pogreta komaj čaka, da se napije.
To so tipične jedi, ki nimajo rade hodov, ampak le velike jedce. Porcije so znatne, a ramstek je vseeno rožnat, omake so globoke, a kruh je istrski in svež, fuži so razkuhani, a šparog je toliko, da so v glavni vlogi.
Tako je tudi z ombolom, ki je očitno specialiteta, saj se imenuje Korte. Je radodarno odrezan, s svetlo omako in praženim krompirjem. Skratka, prava nedeljska »svinjska pečenka«, ki jo za istrsko naredijo oljke. A kaj, ko so jih s papriko napolnili nekje v Grčiji, le zrezali (upam) na Kortah. Odkod izvirnost (»hišna specialiteta delana po izvirnem receptu« ...), če pa ni izvornosti?! Ravno to zmoti na Kortah; ta gostilna ima veliko čara, tudi duše, predvsem v razgledu, ambientu in servisu, zato se ves čas nismo mogli znebiti dileme - le kaj bi porekli stalni gostje, če bi jim s krožnikov pobrali gostilniški žig zelene kodravosti (peteršilj) in rdeče sočnosti (rezina paprike), če bi sestavine (pršut, oljčno olje, oljke, meso, ribe) dobile ime in priimek, če bi omake shujšale, porcije pa se polepšale, če bi okusi izgubili preslanost in če bi jedilni list (srnjak in zajec sta izjemi) dobil prepoznavnost? Bi ugotovili, da je panna cotta na las podobna panakotam turističnih obmorskih gostiln in da je jabolčna krostata sicer hišna specialiteta, ki ima dovolj sladkosti in jabolčnega okusa, a da pač ne - hrusta?
Zakaj obiskati?
Zato, ker imate radi domače gostilne z razgledom v hribih; ker imate radi ribe na grelnih ploščah in pršut v vinskih omakah; ker imate radi dobro postrežbo in urejeno gostoljubnost, topel kamin in sosedovo vino; ker imate radi Istro z vsemi njenimi sezonskimi posebnostmi in specialitetami.
Prihodnjič: Lunch café Marley & me, Ljubljana
