Tiskane izdaje
Pogača, še gorka, ima velike luknje, tanko skorjo in dišeče pokrivalo. Ocvirki so veliki in polna jih je deska, na kateri je v Mihovčevem i-ju žlica. Kot pika na i, tako kot je na drugi pogači čemaž, ki je s cvetovi tudi v šopku. Pogrnili so nam v sobici, ki je je dovolj le za eno mizo, toda na njej je prostora za cel Mihovčev jedilnik. Štiri hladne, dve juhi, tri tople, pa dušeno, iz ponve in vsak dan tudi iz rora, ob dnevnem izboru svežih rib in muhastih aprilskih sladicah, je tako drugače kot drugje, kjer ima domače namesto jedilnega lista celo kuharsko knjigo. Oziroma kakor pojasnijo kitke: »Kuhinjo naših prejšnjih rodov ta mladi razvijamo po svoje, po ta novem! Tako znamo in to delamo. Se pa učimo iz dneva v dan.«
Kmetija velike družine
Dimljene gosje prsi na zelenjavni podložki niso nič drugačne kot v časih stare mame, a so vseeno čisto nove. Še zmeraj so enako pristne s sladkim maščobnim robom in nežno dimljeno sredico, a zraven so divji šparglji, ki jih začinja kot rumeno polje dišeč nektar oljne ogrščice, in kar je lepo zložene bučne marmelade, se prijetno ujema s terroirjem Moviine Ambre (sivi pinot). Začelo se je z žganjekuho in štacuno, že 1857. leta, predniki so od Jakoba Aljaža in hišni ansambel igra za ples v petek in soboto že (skoraj) 50 let. Toda po vsem, kar je na mizi, je Mihovec ta nova gostilna!
Tako star, a zaradi preprostosti, ki poudarja odličnost, zelo mladosten, je prekajen svinjski jezik, ki je klasično zabeljen z bučnim oljem in hrenom, a mu je žlica (namesto i) dodala še čebulno marmelado. Jezik je debelo odrezan, ker tako njegova konsistenca, tako mesna, a tako mehka, še malo topla, pride še bolj do veljave. Če bi v kuhinji komplicirali, vsega tega ne bi opazili. Tako pa je brez posegov – poudarjeno!
Kot da bi že brali, so nato čemaževo juho v kuhinji kapucinasto spenili. A to je bilo le za sliko, s cvetom in krutonom, saj juha v globini ni bila nič ustrežljivo všečna, raje gozdno divja in čemaževo pikantna. Točno, ne olepšuj, če ni treba, raje popihaj, ker se Mihovčeva nikakor ne poje tako vroča, kot se skuha. Že ata je hotel vedno vroče krožnike in to ne pomaga le jedi, temveč tudi poslušanju. Pri Mihovcu lovijo radio Rogla in ta predvaja veliko reklam … Toda če povsod drugje to zelo moti, tukaj doda le nekaj gostilniške pristnosti. Da ne bi bila stara gostilna preveč mlada (in popolna).
Sveže in radovedno
Pomlad je lepa, sveža in radovedna, Mojca Trnovec pa rada dobro kuha. Zaradi prvega so čemaž in šparglji v vsaki jedi ali ob njej, toda zaradi drugega to kljub vsemu niso jedi, ki ste jih povsod deležni. Topinamburjeva juha z ajdovo kašo in šparglji zato ni le v skodelici za belo kavo, saj nima le smetanovega pokrivala, temveč je na vrhu še hrustljavi topinambur, ki ga je vse leto pri hiši toliko, da ga morajo pleti, kašo, ki gosti in obtežuje, pa drobno zrezani šparglji učinkovito redčijo in hujšajo. In to je ravno tisto; ni domače, kar je nekoč bilo, temveč tisto, kar je zdaj in še bo!
Bleki iz hišne polnozrnate moke z zeljnimi krpicami in tartufi so ena od Mihovčevih specialitet, ki se le toliko spreminja, da ima včasih kranjsko – »ta edina ni naša« –, drugič pa jurčke, toda z istrsko eleganco. Stalnica, ki je oblikovno sicer preveč zlepljena in kopasta, toda v okusu ima vseeno – žlico. Tudi zaradi tartufov, ki se le slišijo vzvišeno, tako decentni in brez oljne pomoči pa vseeno zapustijo učinkovit vtis. Še bolj bi ga, če ne bi bila kuharica pri soli tako sramežljiva.
Tudi brez telečjih jetrc na Telečjem, kakor so včasih rekli Pirničam, ne gre. A nimajo le modnega temnega krožnika, temveč tudi chefovski dodatek. Ker je manj več, je v sveže opečena jetrca, ki jih imajo vsak petek, tudi zaradi tanko zrezane in sladko zapečene čebule, tako radi turisti v Ljubljani, mlada špinača le hitro zamešana in zeleni šparglji le hitro opečeni, vse drugo pa opravi bučna marmelada, ki se ne ponovi brez razloga.
A da je Mihovec dobil tokrat še višjo oceno kot pred petimi leti, so bile krive glavne jedi. Ker pri njih, kajne, v domačih gostilnah ponavadi že omagamo, tukaj pa smo bili veseli, ko je kuharica sredi rezanja vprašala: »Bi še malo demi-glace omake?« Ne, da je bilo najboljše, kar je jagenjček spotil, lepo reducirano, okrog čemaževega štruklja, ki bi bil uspešnica, tudi če bi ga ponudili kot samostojno jed, je bila še zelenjavna omaka, med katero niso le oči opazile štirih travniških cvetic in treh listov zajčje deteljice. Seveda, pečenka je pri Mihovcu vsak dan v roru.
Telečja lička sicer nje niso razveselila, a mu jih je vseeno dovolila, najbrž zaradi makove polente, ki je bila lepo kremna, a vseeno dovolj hrustljava, da je držala hrbet najbolj nežnemu med vsemi mesnimi kosi.
Toda če potem ne bi bilo sneženih kep, ki so najbrž najdaljša Mihovčeva tradicija, vse le ne bi bilo dorečeno. Kljub hruškastemu kozarcu in še tako dolgim in krhkim flancatom so bile, namreč, le kepe; ki so si želele več okusa vaniljevega stroka in več opitosti od ruma, tudi več voljnosti (kreme) in podpisa (chefa). Vsaj nekaj, kar imajo tudi drugi, in kar nekaj prostora za drugačnost čokoladne tortice. S kombinacijo tekstur, oblik in okusov, z rdečo pomarančo in zeleno pasijonko, s peno sredice in krhkostjo temeljev, je bilo domače, a zelo drugače!
Zakaj obiskati?
Zato, ker smo vam dolžni pojasnilo: v tekstu smo pri kruhih, testeninah, žitih, zelenjavi, marmeladah, sladicah in nasploh vsem, kar so prinesli na mizo, kolikor se je le dalo izpuščali besedo domače. Preveč bi ponavljali tisto, kar je pri Mihovcu samo po sebi umevno. Domači so v kuhinji, strežbi in ansamblu, domača je kmetija, domače so sestavine, domače je ob šanku, pri peči, za mizo in domači boste zato kmalu tudi – vi. Zato, ker je ena najstarejših slovenskih družinskih gostiln domača na mladosten način!
Prihodnjič: Gostilna Tramšek,
