Tiskane izdaje
Greš na divjačino, potem pa se »stepeš« za raviole ... Čendakov bis ima res pravo ime, saj sta v porciji zgolj dva raviola s tremi vrstami sira in majhnim gobanom. Zraven so resda še fuži s poletnimi (črnimi) tartufi, toda vse to - žal - na »desertnem« krožniku, kar ne gre skupaj z okusom. V gostilni pod Slavnikom si zato naročite raviole solo! Glede drugega pa, ta članek najbrž ne bo končal na zidu.
Branje na zidu
Avtobus na parkirišču veliko pove. Posebne vožnje se ustavljajo pred preprostimi, toda domačimi gostilnami, ki sicer niso znane po veliko hodih, a zato tudi ne po velikih cenah. To so gostilne, v katere ne gremo zaradi njih, temveč zaradi izleta, zato se dobro obujte in dobro nadihajte svežega zraka. V takšnih gostilnah se začne obvezno z juho - kdo bo govejo in kdo gobovo? -, nadaljuje z mesom - kdo bo pečenko in kdo ocvrto? -, konča pa s palačinkami. Z orehi, marmelado ali čokoladnim grehom? Če imajo še polnjene z gozdnimi sadeži, se temu reče hišna specialiteta.
Tudi Pod Slavnikom ni nobena izjema. Zato pa je razlika, ali ste v avtobusu ali avtomobilu ... V najinem primeru je avtobus ravno odhajal, a če nama zaradi tega ni bilo treba predolgo čakati, so jedi prihajale prehitro. Po avtobusu se namreč v gostilni - konča.
Kako sicer razložiti žejo, da naročiš po štiri hode - saj bi še petega, a ni bilo kaj -, pa te po začetni vodi nihče niti pri tretjem ne vpraša, ali bi morda tudi kak kozarec vina? In ko zmotiš pogovor v sosednji sobi, po naključju izveš, da imajo celo svoj vinograd z refoškom! Ali pa naglico - saj verjamem, da je bil počitek zunaj na terasi po napornem dopoldnevu dobrodošel -, da dobiš glavno jed, ko se predjed še kadi na mizi? S tem da med naglico spada tudi primerjava s stenčasom na zidu. Poln je časopisnih izrezkov, a na vsakem so lončene skodele in keramični krožniki, le na mizi, na kateri sta dva, ne nazadnje, pustila 65 evrov, vse majhno in stisnjeno, kot da bi prišli na malico za tekočim trakom. Predvsem pa, prav potruditi se je bilo treba, da sva našla nekaj, zaradi česar se pod Slavnik, neki drug dan, ne tako soparno nevihten in poletno počitniški, še da priti. Narezek, toda zaradi vloženih gobic, ravioli, toda takšni kot na steni, in medaljoni, toda le zaradi sočnosti!
Čeprav narezku ni bilo kaj očitati. Imel je vse, kar imajo takšni narezki v slovenskih gostilnah, ki slovijo po divjačini. Saj je lovcev veliko, a dobaviteljev divjačine malo ... »Ta polovica je jelen, ona pa divji prašič,« se je glasil opis suhomesne ponudbe (salama, obe lepo dišeči in pikantni, pršut jelena, dokaj suh, a ne izsušen, budjola, s tanko maščobo), med katero so bile tudi vložene oljke. Glede na to, da je Predgorje v Čičariji, ta pa v Istri, oljke niso bile ostanek s pršutovega krožnika, čeprav oljkarji merjascev ne spustijo v svoje nasade. A še bolj velja omeniti gobice, četudi jih je bilo le za pol jurčkovega klobu(č)ka in eno lisičkino pahljač(k)o. Če si pozoren in vztrajen, te pod Slavnikom prepričajo, da hočejo drugače.
S tremi vrstami sira
Ne le gobicam, tudi testeninam se vidi, da so domače, in tudi omake so še vedno takšne, kot so se včasih kuhale. To pomeni, da so njoki iz tanke klobase in zrezani ter da nimajo (italijanske) lepljivosti, so pač gozdno-istrski, toda vseeno pivnajo in se podajo k vsemu. To je tudi dvorezno - ne vprašajte, kaj je za prilogo, saj že veste. Njoki za predjed k divjačinskemu golažu, ki je sicer presvetel in (pre)lahek, njoki zanjo k medaljonom in zanj k pečenki. Pravzaprav je škoda, da niso še za sladico, saj teh pod Slavnikom ni v izobilju. »Sadna kupa in palačinke« se sliši kot iz nekega drugega tisočletja.
Seveda so domači tudi fuži in že (pre)večkrat omenjeni ravioli. Fuži so skrbno zviti in z nežno konsistenco, s črnimi tartufi bolj za okras kot nadokus (saj je znano, da so imeli lanski neprimerljivo več arome, kar ni dober znak za začetek sezone, septembra, belih), ravioli pa so polnjeni s tremi siri, od mladega do starega (zorjenega). Čeprav jih je bilo le za dva grižljaja, se je dvakrat občutilo, da gre za odlično razmerje oblike in vsebine, teksture in arome. Le zakaj na steni piše, da so porcije velike?
Pečenka divjega prašiča je imela pravo lovsko-zelenjavno omako z dovolj zelišči za naravni okus, le meso je bilo žal iz prepustega kosa. A teh je tudi pri mladem merjascu pač toliko, da kolagena, ki da po dolgem dušenju sočno želatino, ni za vse.
Dovolj sočnih spominov pa je ostalo na medaljone jelena, ki so bili hitro popečeni, tako da so s sotiranimi jurčki tvorili složen par. Če bi to soboto pod Slavnikom zmogli še kakšno drugo prilogo in kakšno zelenjavno, bi bil splošni vtis veliko bolj vesel.
Tako pa so bile tudi palačinke v slogu ... To pomeni klasično gostilniške ... Torej zunaj premalo opečene in znotraj premalo pečene ... Bledolične, skratka, z okrasno smetano vred. Z orehi je bilo klasično, z gozdnimi sadeži, ki so bili v enem grižljaju še mrzli, v drugem pa šele topli, pa ne na ravni ugleda hišne specialitete.
Zakaj obiskati?
Divjačine ne jemo vsak dan in vsaka preprosta slovenska gostilna, ki sicer ima v zamrzovalniku damjakove fileje, je tudi ne zna pripraviti. Če dodate še (solo) raviole z jurčki, je dovolj za izlet v gozd, kadar je na obali prevroče.
Prihodnjič: MaDaLu, Santa Marina, Hrvaška
