Tiskane izdaje
Slovenske ceste imajo toliko ovinkov, gozda ob njih, gora nad in razgleda za njimi. A kljub vsem naravnim lepotam, ki ovinke vedno zapeljejo še okrog toliko lepih jezer, gremo še raje na pot, ker vsaka vijugava cesta prej ali slej najde razlog za postanek, v majhni vasi z lepim zvonikom in dobro domačo gostilno. Je Nemški Rovt potemtakem izjema? Ker tja se ne gre, ker ravno tam pelje cesta mimo in ni daleč od Bohinja. Tja se tudi ne gre le nekaj pojest. V Resje se gre, da vas chef Jože tako prijetno preseneti, kot vas je doslej po takšnih ovinkih le malo kdo!
Ko Jože Godec, chef, osebno prinese svoj pozdrav na mizo, ima sramežljiv pogled, kot da bi bilo v skodeli kislo, ne pa ocvrto mleko … Toda tisto, kar je v lični lončevini, ni za majhno, temveč veliko žlico! Repa in jabolko sta združena v hrustljavo solato, v vročem ocvrtku je mleko spremenjeno v tekoči sir, ki pa ima okus po – pomaranči. Pozdrava v levi roki je za grižljaj, a veliko da, jedilnega lista v desni je le za list, a veliko pove. Takšna je dobrodošlica v koči v Nemškem Rovtu.
Postrv v treh hodih
Leseni deski je všeč na lepo pogrnjeni mizi, na kateri so v izvezenem prtičku tri vrste kruha. Gostilna je izven sezone za pozno petkovo kosilo prazna, toda na mizi pod jutrom nad meglo v planinah, nasproti mavrice čez dolino in svizca med lišaji sredi skal (foto Peter Strgar), piše rezervirano. Tri kaplje stare redukcije so vešče raztegnjene s konico in peteršilj, ki pokriva fižolovo potičko, ni tam slučajno, še manj pa površno. Zupanove postrvje ikre je zlagala pinceta in rezance marinirane rdeče čebule je nežno dimljeni postrvi chef zvezal kot pentljo na darilu. S kombinacijami (fižolove) kreme in strjenke, sladkega in kislega, mehko-trdega, rumeno-rdeče-belo-rumenega ter zloženega, prevrnjenega, narisanega in okrašenega je postrv, s čvrstim ugrizom in voljnim telesom tako dovršena, da je pod njo blin iz bohinjske trdinke nalašč okorno sipek in drobljiv.
V trdinki ocvrta bohinjska postrv z zelenjavnimi rezanci. Foto: Uroš Mencinger
Tudi krožnik je lesen, na njem pa je tudi goveji jezik dimljen. Spremlja ga črna redkev. Do sem je vse znano, naprej pa vse drugačno, novo, presenetljivo. Redkev je z jezikom le za hrustljavost, za okus pa je zadolžena hruška. Ta je kot čežana, ki pa se ji reče krema, zanjo pa je hruška pečena. Kuhana je njena druga polovica, toda z žafranom. In kar je ostalo, je tako zdrobljeno, da je crumble (drobljenec). V takšni druščini je jezik ves svetel, torej vesel, sočen in mehek, pravzaprav eleganten, zaradi barv, ki so živahne, kombinacij, ki so bratske, in brioša, ki je sveže opečen.
Dimljen goveji jezik s hruško in črno redkvijo. Foto: Uroš Mencinger
Še kostanjevi juhi, čeprav je z vloženimi črnimi tartufi, ni kaj oponašati. Že leseni jedilni servis v Resju, ki je sicer skromno v ambientu, razkriva okus, ki zna oboje, ostati domač in biti drugačen, celo eleganten, a vendarle preprost. Zato je tudi juha prav gosta, a ne preveč nasitna, dovolj žlahtna, a ne premalo prepoznavna. To, kar Jože Godec skuha, ima dušo! Po vsaki jedi prav to ostane najdlje v spominu. Vse je domače, slovensko, bohinjsko, sezonsko, lokalno, s poreklom, zato je novo le, ker drugje, v prav takšnih navadnih gostilnah izza ovinkov in sredi lepot, (še) ni tako. Godec pozna tehnike, kot jih danes že mnogi, nima vseh modernih kuhinjskih naprav, ki jih imajo danes že mnogi, uporablja spretnost, trike, ideje kot oni, tudi on dela napake in tudi v Resju gre za to, da prideš lačen, greš pa sit, toda vseeno je dobro, da takšnih chefov in takšnih gostiln ni ob vsaki vijugavi cesti. Ker potem to ne bi bilo več takšno presenečenje!
Sladek zajtrk po kosilu
Za ješprenj je skodela spet lesena, toda grčasta in zvita. Spet je tudi postrv in tudi ta je dimljena. Toda tokrat je dima več in meso je zato bolj suho. A tudi to je nalašč, saj je ješprenj kuhan kot rižota, z zeleno, pehtranom, kolerabo in korenjem je sočen, z ingverjem pa živahen, zato je edino, kar zmoti pod ocvrtimi rezanci korenja, omaka, v kateri je premalo izrazitosti hrena.
Njoki z jurčki, domačo slanino in dimljenim sirom s kmetije Pr’ Odolneku (Studor pri Bohinju) so preprosti v izvedbi, vseeno pa novo drugačni v okusu. Zato, ker jurčki niso težki v omaki, temveč svobodni v zapečenosti. Slanina je sicer slana, toda glavno, da je hrskajoče hrustljava, in stopljeni sir se med ohlajanjem elastično sprijema, toda glavno, da je začimbno dimljen. Ker je kuhar skrben, ko zlaga okuse, tudi jedec ne sme biti površen, ko jih zajema.
Še tretja postrv je ocvrta in tudi njej trdinka daje prepoznaven in lokalen značaj. Jed je všečna, ker je zložena, barvna, hrustljava, in spretna, ker je postrv pod trdo skorjo nežna, iz zelenjave, barvnega korenja in sočne kolerabe, pa so rezanci tako na zob kot to redko uspe testeninam. A je še nekaj in to ni le peteršiljeva krema, ki vse skupaj poveže. Je tako preprosto, da je preprosto – okusno!
Pravzaprav se v Resju nismo nežno gladili po žaklju le ob divjem prašiču, ki mu je zmanjkalo časa, da bi se zmehčal. A še pri njem je bilo toliko druge družbe, da ni bilo težko gristi. Skutin štrukelj je dišal po pehtranu, ajdov krap je bil polnjen s hruško, jeseni je barve slikala bučna krema, v naravni divjačinski omaki, ki se je svilnato svetila, pa je bilo za vrhunec še nekaj sladke kisline iz malin.
Divji prašič, ajdov krap in pehtranov štrukelj. Foto: Uroš Mencinger
Ostalo je še za malinovo rezino, po njenem izboru, ker je v veselem pričakovanju. Tudi nam je bilo všeč, da je malinov mousse med dvema rezinama krhkega biskvita, v sladoledu bele čokolade pa je sled pehtrana. A so bili tudi opraženi lešniki potreseni po takšni polentini tortici, pudingu iz trdinke in lešnikovi kremi, da se nismo mogli odločiti. Zato smo za zajtrk še Kramarjev sladek ješprenj s suhimi slivami. Včasih je bil le na vodi, v Resju pa je v karameli in cimetu.
Zakaj obiskati?
Ko vstopiš, te najprej zagledajo viseči gasilski koledar in na kredenci spominske steklenice od lanskega in predlanskega novega leta. Podboji so kot na gorski koči, skozi vrata, ki so odprta v skladišče, se vidi skladovnica pivskih zabojev, na radij so poročila, natakarica za šankom z encijanom in borovničkami pa se drži tega, kar piše s kredo na temni leseni stenski oblogi: »Prijazna beseda, prisrčen nasmeh in iskren pogled.« Gostilna Resje ne daje vtisa, da bi v njej iskali dobrojedske užitke in chefovsko kreativnost. Kdor ne bo tega prebral, bo zato tam na robu Triglavskega narodnega parka le prenočil in se čudil, zakaj ni bližje do jezera. Prav mu je! Vi pa, po branju, kar hitro na pot.
