Tiskane izdaje
Zadnji stavek si dobro zapomnite vsi tisti, ki boste prebrali tudi drugi del gostilniške kritike, ki ji pravkar namenjate svojo pozornost. Vsem drugim pa zadošča že prvi del ... Dobrodošli na jugovzhodni strani zreškega Pohorja, kjer se izpred gostišča na vrhu slikovite pohorske vasice odpira pogled od Maribora do Celja!
Narezek, pašteta, kaša in štruklji
Svetel les in trd pohorski kamen sta elementa, ki prevladujeta v arhitekturi, pridnost in podjetnost pa značilnosti, ki se kažeta na vsakem koraku. Smogavc se je razširil z vrha do doline, iz štiblca do zimskega vrta, od domačinskega šanka do aktivnega oddiha. Upokojenski avtobusi občudujejo gosto zelenje na vrtu in gredah, velike poroke se veselijo širokih pladnjev in prostornega plesišča, premraženi smučarji komaj čakajo, da se ustavijo vlečnice, ker jih čaka vroča gobova juha, lovci ne potrebujejo pušk, ker v Smogavcu ni nikoli lovopusta, in pohodnikom se povrne moč takoj, ko se jajčna pena zgosti v solnograške žličnike.
Pohorska klobasa je v zaseki, jurčki, lisičke, golobice in štorovke so v kisu, divjačina da najprej pašteto, potem pa se divja svinja, srna, jelen in muflon dolgo dušijo v gosti omaki. Na nabodalu, ki nosi ime po Smogavcu, so jagenjček, svinjski hrbet in goveji file, na plošči, ki je hišna in vesela kot Lukec, pa vse po dvoje, zarebrnica, ki je na žaru, ramstek, ki je v omaki, puran, ki je po pariško, s spremljavo, ki se ji ne upre nobeno veliko omizje: sirov štrukelj, kruhov cmok, ocvrt krompir, hrustavci in še zelenjava na maslu.
Če so sladice - kuhana smetana, cimetov mousse in hruška v refošku - »za presenečenje«, tris štrukljev »po receptu naših babic« pa za vegetarijance, so za vse druge, ki se »radi vračate k nam«, jedi, po katerih »smo poznani«: domači narezek, divjačinska pašteta, ajdova kaša z jurčki in štruklji.
Ko še natakar najprej prijazno pozdravi in nato po vsaki jedi ne pozabi na »ste bili zadovoljni?«, ima Smogavc, torej, res čisto vse!
Divjačina za dolgo dušenje
Dokler ne prideta dva, ki ju že pri vratih zmoti, da sredi Pohorja uspevajo tudi palme ...
Klobasa v zaseki, ki na Pohorju seveda ni kranjska, temveč domača, naj bi bila z mariniranimi jurčki, divjačinska pašteta pa z mešanimi gobicami. Vsaj tako piše. A kaj, ko so se potrudili in »smo dali na skupni pladenj« ... Od dveh vrst vloženih gob je tako ostalo nekaj mehkih primerkov, ki so bili že predolgo v kozarcu.
Gobova juha iz desetih vrst gob, postrežena v jušniku, znana daleč naokrog, da pozimi smučarji z Rogle zavijajo levo, poleti pa pohodniki ne nabirajo v gozdu, temveč naročajo pri Smogavcu, je bila res - gobova. A bi si za zaščitni znak gostišča zaslužila privlačnejši jušnik, kot je spomin iz menze, in tudi kisla smetana, še posebno če bi ji dodali priimek kakšnega pohorskega pastirja, bi bila lepša v posebnem lončku, namesto odvržena na gladini. Juha, sicer polna gob, zelišč, zelenjave in prevelikega krompirja, pa bo zmagovalka šele, ko bo temno polt zamenjala z všečno barvo pod listjem skritih jurčkovih klobukov, ki jo lahko temneje obarvajo le rumenooranžni toni lisičk, ki že nekaj dni niso videle dežja. Dobra juha, a »deset vrst« pohorskih gob zna več!
Jagnječji medaljoni so bili pod krinko. Pisalo je, da gre za zeliščno omako - na dodatno vprašanje je natakar ustrežljivo povprašal v kuhinji: »Uporabili so sveža zelišča, baziliko, šetraj in pehtran« -, videti pa je bilo črno in gosto kot divjačinski golaž. Omaka bi se raje mazala na kruh, tako zgoščeno trda je bila, a kaj, ko je bil kruh, prezgodaj kupljen v dolini in prehitro zrezan na višini, izsušeno neprivlačen.
Ko je zapleten tehnični postopek odstranil omako, se je izpod nje prikazal medaljonasti jagenjček, ki pa ga je nekdo v kuhinji narezal na tanke rezine, jih vrgel v vročo ponev in tam nanje pozabil. Rezultat je bil, torej, trd. Če je nož rezal trakove vzdolž vlaken, zobje niso prežvečili počez, če je nož poskusil počez, so usta dobila le pehtranove štruklje, ki so bili s krompirjevimi svaljki, sicer v obliki njokov, lepši del tistega Smogavčevega večera.
»Vse je mehko, ker je dolgo dušeno,« je natakar pripomnil na naivno poizvedovanje o najboljšem Smogavčevem divjačinskem kosu. In res je bil muflon v gobovi omaki dovolj mehek, da je poplačal kuharski trud. Tudi omaka se je teksturno sončila za 3, a kaj, ko ji je, gobovi, zmanjkalo ravno - gob. Če imate res sveže in pohorske gobe, potem jih takšne - z obliko, vonjem, barvo, čvrstostjo - tudi pokažite!
Solnograški žličniki so bili pa hitri. Normalno je njihova priprava zahtevna, saj je ravno čas najpomembnejši - v pečici na 200 devet do deset minut, nato pa hitreje od Bolta do gosta, preden narastek upade ... Smogavčevi solnograški pa so iz ponve, kar gre sicer hitreje, a je bila zato zunanjost zažgana, notranjost pa surova. Ni uspelo!
Borovničev zavitek s skuto je na sosednjo mizo, ki so jo zasedali penzionski gostje, prispel skromno - na majhnem krožniku, brez posipnih dodatkov in s strukturo, s katero so se vilice zadovoljno spoprijele -, in odšel (v usta) hitro. Torej, uspelo. Žal pa je v à la carte različici dobil veliko stekleno podlago, ki je bila tako debelo posuta s sladkorjem, da so se v njem lepo videle »pozabljene« vilice, nad katere se je sklanjalo pogreto, zato zmehčano testo. Če bi vsaj rekli, da so borovnice pohorske.
Zakaj obiskati?
Kljub kritiki, ki ima dva dela, in gostom, ki so takšni in drugačni, je Smogavc gostišče, ki je v dvajsetih letih veliko naredilo in številne dobro pogostilo. Verjamem, da bodo najin obisk razumeli konstruktivno in zato vašega - izboljšali.
Prihodnjič: Bodulka, Šišan, Hrvaška
