Tiskane izdaje
Čeprav še nima, kar imajo še vedno Trojane, je Grof že celo stoletje ob cesti, že tretji, in na pol poti med prestolnicama. Čeprav se več ne vozimo z avtobusi, je na Vransko treba zaviti, saj so telečja jetrca, kot so bila vedno, in pice, kot so povsod, žar kot na jugu in dizajn kot na zahodu. Čeprav ima Grof veliko parkirišče in veliko prostora, ni le za velike, temveč tudi za majhne avtomobile. Dobra združitev avtocestnega postajališča in podeželske gostilne!
Najprej preseneti, da jih je toliko že tam. Jumbo plakati ob avtocesti so očitno dobro vidni. Potem preseneti, ker je tako veliko, pa tako urejeno. Star lesen strop, izpod njega visijo čebula, flaškoni in bakreni kotlički, tla so kamnita, stoli so starani, zračniki so nalašč rjasti, dizajn je domačen, a ne skriva, da je hiša nova, ponudba pa sodobna in obcestna. Tuji zgledi vlečejo.
Zato trije namazi ne presenetijo. Na karirastem prtu je lesena deska, na deski je zelena rukola, na njej pa ribe, meso in mleko; skutni namaz zmaguje, ribji in mesni se tepeta med seboj, želodcu pa je končno jasno, zakaj je parkirišče tako veliko. Pri Grofu je dovolj prostora za avtobuse, tovornjake, turiste, domačine, lačne, žejne, hitre, počasne, grofe, grofice in otroke.
Letopis za jedilni list
Na steni je velik napis: »Grof priporoča: telečja jetrca, ocvrt piščanec, vampi po tržaško,« da ni dvoma, kaj naročiti. Telečja jetrca se ne obirajo in celo krožnik je topel, čebula je karamelizirana, peteršilj deluje sveže, omako pivna domači kruh. Če je hiter še gost, je v pol ure spet v pločevinasti gneči, zadovoljen in sit.
Kot obcestna gostilna že dobrih sto let je Grof torej dovolj hiter. A vsi niso. Tisti, ki opazijo, da bi morala biti jetrca, ki bi še na žlici cvrčala in se v ustih topila, mehkejša, že ne. In oni, ki ne naročajo s sten, temveč iz jedilnega lista, tudi. Prej si v Ljubljani kot pa na zadnji strani. Pravi časopis! Pravzaprav letopis, saj je natakar pojasnil: »Zdaj smo ravno leto dni odprti in se je že pokazalo, katere jedi ne gredo, zato jih bomo vrgli ven ...« Grof je, torej, na začetku šel na zanesljivo, zato je na (stari) jedilni list dal vse, kar slovenskemu apetitu lahko pride na misel. Na žaru je enako kot povsod na Balkanu, slovensko je iz vseh pokrajin in sezon, v krušni peči so pice, odpirajo z zajtrki, nadaljujejo s sendviči, na kosilo vabijo s pašticami in rižotkami, prej in potem so šnicli, ko pade cukr, pa je za konec in še za domov. Gostje pa kot gostje, naročijo vedno isto, ona puranji dunajski in kapučino, on ocvrte lignje in radler.
Toda ravioli so domači. Kar se da razumeti tudi tako, da jih naročite že doma. Ko pridrvite na Vransko, bodo namreč ravno pravšnji, da si ne boste opekli prstov, ko se boste dotaknili litoželezne ponve, in jezika, ko se bo po njem razlil litorazbeljeni paradižnik. A to je pač zato, ker je pri Grofu pica hitro pečena, zato je tanka in dišeča.
Grofovi ravioli pa so tudi za mero. Kdor jim pride do dna, ni le dedec, ampak tudi jedec. Preštel sem do dvajset, a najbrž se je pod obiljem goste paradižnikove omake, zgoščene še s suhimi paradižniki, in zimskega plašča mocarele, ki se je lepo vlekla do ust, kak še skril. Je pa paradižnik ohranil rdečo barvo in sladek okus, raviole je napolnil sočen špinačno-skutni nadev. Če bi jim dali bolj dihati in jih po vrhu osvežili s svežo baziliko, bi jih še kdaj naročil.
Kmetsko pražen krompir
»Da ne bom uporabil stare kelnerske, da se je kuhar zmotil, sem se tokrat jaz,« je vešč natakar pospremil na mizo govejo juho, namesto z rezanci s pravimi, torej majhnimi, krompirjastimi in spretno zvitimi, idrijskimi žlikrofi. Zakaj torej ne bi še sam uporabil stare slovenske, da se po dobri goveji juhi gostilna spozna? Grof jo ima! Sočno korenje, mehka govedina in polno-krepka juha, ki je niso redčili z vodo, temveč gostili z mesom.
Zato si po takšni vzorčni juhi kar malo razočaran, ko dobiš nevzorčno zrezano meso na puranjem ražnjiču. Saj žar jim dobro dela, zato so njegove oznake lepo vidne in vroče odtisnjene, toda en kos je mehek, drug je trd, ena paprika je pečena, druga je kuhana. Skrivnost je le v rezanju: v pravo smer, prosim, in na enake kose! Seveda pa mi je jasno, da se tisti, ki imajo radi poln (velik) krožnik krompirja, ajvarja, čebule, solate in dveh krepkih nabodal, z vašim ocenjevalcem ne strinjajo.
Ramstek je bil lepo pečen, le omaka (gobova) ni bila najboljša izbira; težka in močnata ni oblila, temveč se je pregosto razlezla po celotnem krožniku, da je ostalo komaj kaj prostora za pražen krompir. Zato priporočam ramstek na žaru, a brez jajčke.
Ocvirki v krompirju so bili sicer mehki, toda zato je imel krompir kmetski okus. Ker raba te stare besede peša, želim povedati, da paše, če ob avtocesti ohranjajo spomin na nekdanje prašne ceste. Tam blizu je bilo zaradi takšnega krompirja pri Benkoviču cijazenje čez Trojane prijetno, čeprav daljše, sam Grof pa je tudi že od 1901. leta, kar pomeni, da sta ga vmes porušili (in še večjega zgradili) kar dve cesti.
Kar zadeva bližnje Trojane, Grof seveda nima krofov, zato se konkurence loteva kar s polno hladilno vitrino domačih sladic. Natakar je priporočil jagodne sanje, a so naju na dnu zbudile skuhane jagode, v sredini kiselkasta smetana, na vrhu pa mehek biskvit. Lepše bi se sanjalo ob svežih jagodah, deloma zrezanih, deloma pretlačenih, lahki in penasti jogurtovi kremi in pravem, hrustljavem drobljencu. Seveda pa je za šoferje priročno, če je treba le izbrati in odpeljati - veliko kremšnito v škatli ali tiramisu v lončku. Lešnikova rezina s karamelo je bila sicer bolj zimska, a dovolj všečna, da bi lahko postala grofovsko prepoznavna.
Zakaj obiskati?
Grof je podjeten in spreten. Ker je k temu dodal še dobrega arhitekta, pridnega vrtnarja in dobro založenega starinarja, je ustvaril veliko in lepo obcestno gostilno, ki ne misli tekmovati z Marchejem, saj ima raje Rosenbergerjev (Landzeit) slog in slovenski podeželski okus. Uspešno združuje sodobnost in velikost s tradicionalnim in domačnim, zato med Ljubljano in Mariborom ni več nujno, da vas ustavijo le policaji in krofi.
Prihodnjič: Bistro apetit, Zagreb
