Tiskane izdaje
Za začetek ni nič penečega, ker to bi na teh trdih stolih iz masivnega lesa delovalo kot pačenje, ki nima nič skupnega z veliko leseno tablo pred vrati, na kateri lahko okoliške gospodinje dnevno spremljajo ponudbo na tržnici in izvedo, kaj bodo, torej, skuhale.
Za začetek je sok iz rdeče pese, korenja, pomaranče, stebelne zelene, koromača in zagotovo še česa, saj je vsak dan drugačen, tako kot se spreminjajo vreme in sporočila na facebooku vsak dan ob 11. uri in od blizu in daleč vabijo lačne na malico v Izložbo. Le gostje, zato, ostajajo enaki, saj tukaj se vsi poznajo, pa ne le oni, ki leto in dan sedijo na vrtu pod vedrim nebom in se grejejo ob gašperčkih, iz katerih so cevi razvejene po najbolj toplem ljubljanskem vrtu pod topoli in kostanji Bežigrada.
Za začetek je, skratka, presenečenje, saj boste od zunaj mislili, da imajo notri hišno zabavo brez zaves, tako se na stenah smejijo okroglolični obrazi pred objektivom ribjega očesa Suzan Gabrijan.
Kuhar multipraktik
Deska, ki ob sočnih jabolčnih krhljih postreže z namazom iz skute, čemaža in bučnega olja, ima takšne oblike kot stoli in mize in takšen naglas kot njen nasmeh med rezanjem koroškega kruha. Ko je chef še plesal v gledališču, je zmanjkalo vlog in je šel v sceno. Zdaj pa izdeluje kuhinje in rezalne deske ... V Dolničarjevi kuhinji so ameriški hladilnik, široka pečica in veliki plini. Multipraktika ni. To je on sam.
Bučna juha se je znašla na mizi, ker se je tudi smokavc poslavljal. »Danes je zadnji dan,« oznani chef posebnost dogodka, ob katerem je treba nazdraviti s kozarcem Valterja Sirka. Tisto o vikendu nad Idrijo, kjer so ohrovtove liste nabirali vso zimo, da so jih na veselje stalnih gostov ves dan kuhali v gosto enolončnico, v kateri je k boljši storilnosti okoliških bežigrajskih podjetij prispevala še kranjska klobasa, se sliši kot pravljica otrokom, ki jih mora dati Primož zvečer spat, zato je Izložba odprta za kosila, zvečer pa, kadar je varstvo (in rezervacija).
Jušne skodele so takšne, da jih primeš v roko in daš med kolena. Grejejo in nasitijo namreč. Ravno to in zato pa je Izložba! Nič ni tako kot v drugih gostilnah, ker je vse res kot doma. Ali sediš pri chefu za šankom ali v izložbi med mimoidočimi, vedno gre tako počasi in tako hitro hkrati. Čim spoznaš nove sosede, čim izveš novo zgodbo, čim pozabiš, da si v gostilni, in ne doma, že/končno dobiš novo jed. Čim v jušni globočini najdeš okus hokaida, ki se je kuhal, seveda, z lupino, ker tako to počneta Jamie in - kako je že ime tistemu televizijskemu kuharju, ki posebej skuha lečo, na koncu pa začini z bučnim oljem -, Primož, seveda, že/šele Nina očisti regrat in olupi jajce. »Z ocvirki ali le s krompirjem?« In smo ga pohrustali s panceto.
Svinjska ribica je Vendelinina, toda malo prirejena. Primož jo popeče z žajbljem, napolni s slivami, zavije v testo. A škoda, da ni gledal kuharske oddaje Primoža Dolničarja, ki je kuhati začel tako, da je Bulcu pomagal pri Turistici, kjer je obiskoval slovenske gostilne in njihovim kuharjem pomagal mešati lonce. Ker potem v mesu ne bi ostala sočna le sliva.
Sosedska zabava
Imajo pa tudi gosja jetra. »A ta niso za vaju!« Zakaj pa ne? »Zato, ker jih ne naredim najboljše ...« Ni kaj, simpatičen je, s to kapo in nemirnimi lasmi, ko ves čas nekaj išče po kuhinji in odpira predale, kot da bi mu jih žena pospravila; ko malo meša pa pristavlja in odstavlja, ko zbuja vtis, da bo trajalo še veliko dlje, a se na koncu vse lepo izide. »Oziroma nič posebnega niso.«
Saj to je ravno čar vseh jedi, ki se menjujejo v izložbi ob Mušičevi vili. Nobena jed ni kaj posebnega, a vsaka je takšna, da je sosednja miza vsakih nekaj minut daljša. Prvi so naročili malo bifteka in kozic, potem pa so drugi kar prisedali in pikali z vilicami s sredine mize. Tukaj je tako drugače in nekonvencionalno, tako babičino za vnuke, tako sosedsko za spontano zabavo, da je vsaka mestna soseska lahko le zavistna Bežigradu. V tem resničnostnem šovu ne nastopata Primož in Nina, temveč njuni gostje!
Zato pa je goveji biftek lep in prava limuzinka. Zato pa so šparglji ubito razkuhani in zato pa je med polento kozja skuta. Ker »naredimo tako, kot je nam všeč«.
Preden nastopi mamin recept za pehtranov polžek, presekamo s tekočim jabolčnim štrudljem, v katerem se vodka in bio jabolčni sok (»Grča, s Polzele, šnopc je pa od Matica«) lepo povežeta v sveže pečen zavitek. Dovolj za radovednost, da je treba pokusiti še drugo Izložbino specialiteto, ki ji pravijo ljubljanica - sveže stisnjen pomarančni sok s pelinkovcem. Celo preživiš. Da se lahko še vrneš.
VinoHišni vinar je Valter Sirk (belo in črno ter vse buteljke na kozarec), najde pa se še kaj od Marjana Simčiča, Edija Simčiča, Sutorja, Burje, Nafe, Movie in Bjane. Pribitek na ceno: Tereza rosso 18 evrov, pri vinarju 10,50.
Tereza rosso, Valter Sirk
2006, Goriška brda. Edino naše vino z malbecom? 60 % merlota, 30 % cabernet franca in 10 % malbeca, ki je s svojo temno barvo črnila in taninsko robustnostjo sicer pogosti član bordojskih zvrsti. Ločeno po sortah, vretje v cisternah, devet mesecev ležanja na lastnih kvasovkah in 18 mesecev zorenja v rabljenih barikih. Blend (mešanje) sort šele pred stekleničenjem. Ime po Terezi Kesoviji.
Zelo strukturno vino, z vonjem po gozdnih sadežih, ki mu malbec dodaja še robide. Elegantno in globoko, ker ni robato, temveč prijetno žametno in toplo, lepo spremlja vse kose mesa, ne le govedino, temveč tudi telečji kotlet, žrebička in svinjsko ribico.
Valter Sirk, Višnjevik 38, Dobrovo, telefon 041 752 582, www.valtersirk.com
Zakaj obiskati?
Izložba je dokaz! Da jemo vsak dan. Zato je treba zjutraj na tržnico, zvečer pa pozno spat. Da vsakodnevno kuhanje ni umetnost, temveč ljubezen. Zato Primož kuha s srcem, Nina pa mu pomaga z nasmehom. Da je nova gostilna underground. Zato je Izložba na pločniku in pod njim, kuhar v televizijskem studiu, gostje pa v domačih copatih.
Prihodnjič: Gostilna Mencinger
