Nedelo izbira: Koroška hiša Pri lipi, Muta

Lipa z Mute je še vedno ena najlepših slovenskih gostiln! S tem da zdaj ni več le gostilna, temveč tudi hiša, prava koroška, s štiblci in štampeti, z mirom in domačnostjo, z idejami in željami. Še vedno je kruh domač in skorjast, še vedno so grumpi veliki in mastni, še vedno je juha iz krompirja, pa tudi mežerli iz pljučk. Še vedno je, skratka, lončena posoda boljša od najbolj finega porcelana! To je pomembno, ker v vseh teh letih je na Koroškem še vedno (dosti) premalo dobrih gostiln, Lipa z Mute pa se za to ne meni, temveč osvaja srca gledalcev, bralcev, plesalcev, obiskovalcev še naprej. Sosedu Janezu Krstniku v ponos!

Tudi Koroška hiša, saj je res ob cesti, čeprav malo skrita za strehami in skodlami Spodnje Mute, se, seveda, ne more izogniti preprosti lakoti. Zato so kosila, ena in dve, dve vrsti mesa in toliko vrst priloge, zrezki pariški, dunajski in na žaru ter lignji polnjeni in v trisu. Toda, naročiti je treba ambientu primerno! Ne šteti papirnih serviet, ki so drugačne ob vsakem hodu, temveč debela bruna na lesenem stropu, zidake v kamnitem zidu in črno-bele družinske fotografije v starih okvirjih! Potem je to gostilna, v kateri spoznaš koroško kuhinjo na domačen, okusen in – še vedno – pristen način.

Mošt in grumpi

Kiblflajša – v masti vložene vratovine – je le za tri rezine, toda to je dobra ideja. Ne samo zaradi domačega koroškega kruha, ki redkokje tako glasno hrusta, da bi ga bilo greh dati na dieto, temveč še bolj zaradi nadaljevanja. To je, namreč, le pokušina (80 gramov), kdor želi, kot drugje, še za domov zaviti, naj si vzame cel pladenj narezka (250 gramov). Manj je v tem primeru več, kar velja tudi za koroško skuto, h kateri pa je priporočeno še malo doliti. Nanjo bučnega olja, vanj pa mošta … Potem še peteršiljevo vejico poješ, saj tovstim grumpom (debelim koroškim mesnatim ocvirkom) prija nekaj zeleno zeliščnega. Na Koroškem, kjer ni vina, je mošt vse leto jabolčnik, Pri lipi je s kmetije Sušek, od koder je tudi skuta. Ni postala sinonim koroške kuhinje le zato, ker v hribih pač ni veliko izbire, temveč ker je res najboljša, saj je s hribov, ob njej pa bučno olje iz dolin. Tudi čebula je prava, ko je rdeče-pekoča.

Z juhami znajo presenetiti. Ker je bil Valentin tudi pusten, so ponudili dve in v srčkih, špinačno, ne krem­no, temveč gosto, in višnjevo, ne le barvno, temveč tudi drugačno.

V podrobnostih se vidi, da se Koroška hiša trudi. Ko gostilničarka Helena popelje razkazat sobe (štiblce), izveste, da je v vseh staro pohištvo (štampet je stara in ozka koroška postelja), z zibkami in pogledom proti hribom, na katerih rastejo najlepše koroške lipe. Zraven je rotunda Janeza Krstnika, baje najstarejša slovenska cerkev, ki da jo je posvetil sam papež. V gostilni pa ni nič baje, ker je že pri vratih velika tabla z iskrenimi koroškimi jedmi, za vrati pa koprivovo žganje pred zabelenimi žganki (ajdovi žganci z ocvirki) in kvočevi nudlni (testeni štrukeljci z nadevom iz suhih hrušk) pred črničevim šnopsom.

Potem je juha, ki je predvsem župa. Torej voda, v kateri se še nekaj skuha. V rpičevi župi so le krompir in ocvirki, pa vseeno je niti v nedeljo ne priporočam zamenjati za govejo. Najbrž je bila ta juha-da-bolj-preprosto-ne-gre celo najboljša jed tokratnega obis­ka! Ker je ustvarila nadokus, ki ti do naslednjič ostane v spominu. Malo okisano, malo omaščeno (ocvirki so v tem primeru drobni), predvsem pa zelenjavno (krompirjevo) gosto in jušno bistro.

S krompirjem Korošci očitno znajo. Saj je bila tudi pri mežerlih najboljša krompirjeva solata. Če se pri reprezentativni koroški jedi ne pozna preveč, ali je med zapečeno svinjsko drobovino več pljučk ali ledvičk, saj je najbolj pomembno, da je vse pravilno začinjeno, je pri krompirju pomembno prav vse; sorta, kuhanje, hlajenje, juha, čebula, bučno olje … Pravzaprav je greh peljati se mimo, ne da bi si šli pogledat skodlasti zvonik.

Koroška preprostost

Koroška hiša je, torej, predvsem domačno preprosta gostilna, ki ne obljublja kulinarične vrhunskosti, saj ponuja raje koroško preprostost. S tem nagovarja tako smučarje, ki dobijo v pohorskem piskru tri vrste mesa, gobe in gosto ječmenovo kašo, kot vegetarijance, ki imajo – končno nekje – izbiro: vodni žličniki so s praženimi jurčki, slani sirovi štruklji z dušenimi bučkami, ajdovi žganci z domačim kislim zeljem, ajdovi štruk­lji z orehovim nadevom. Ker so pri Lipi tako ustrežljivi, ni nič čudnega, da so jih bralci Slovenskih novic razglasili kar za najbolj priljubljeno slovensko gostilno.

Vseeno pa ima to, da je Lipa z Mute še vedno tako koroško iskrena, tudi drugo stran. Nič hudega, namreč, da je jedilni list že leta enak, saj si novih koroških jedi najbrž ni treba izmišljati. Ker pa se časi vseeno spreminjajo, ni nujno, da bi bile iste jedi še vedno enake. Naj pojasnim ob mojstrovini gostilničarke Helene, kot se imenuje jelen v sadni omaki, s hruško na žaru z brusnicami in kruhovo rulado. Če je to hišna specialiteta, potem mora biti tako v okusu kot pogledu tudi ponos! Ne pa da je vse skupaj utopljeno v jezeru omake. Tako se je serviralo nekoč! Če so mežerli reprezentativni, potem jim je treba kuharsko dodati še kaj več od solate in pogrevanja. Če je juha najboljša, ker je najbolj preprosta, potem polnjeno piščančje bedro za drugačnost potrebuje še kaj več od »posteljice« iz rukole. Če je sladoled res hišna specialiteta, potem ni dovolj le nekaj bučnooljnega zelenila. Želim pomagati – v tej smeri, da je super, kar je še vedno, a da tudi najboljša rima začne z leti dolgočasno zveneti.

Zakaj obiskati?

Cesta bo morala še dolgo rasti, da bo dozorela v avtocesto, zato je treba domačno gostilno na Muti dojemati enako – vzgojno. Koliko dobrih gostiln pa ima Koroška? Premalo! Da je lahko koroška kuhinja, ki je polna posebnosti, vseeno ponosna, gre zasluga takšnim (pre)redkim, kot je Pri lipi! Ker to je res Koroška hiša! Zato je v njej dobro tudi prespati, saj so sobe štiblci, proslaviti, saj je v kleti sanjska poroka, potovati, saj vas popeljejo tudi na tridnevni kulinarični izlet po Koroški, s fruštikom (zajtrkom), javz­nom (malico) in košto (za kosilo in večerjo). Zavedajo se, da ne morejo igrati (le) na adut vrhunskosti, toda zato ponujajo precej več od množičnosti. To je okusna predstavitev koroške kuhinje, v domačnem ambientu, tik ob cesti in z vedno novimi idejami, kako Koroško predstaviti vsem tistim, ki si želijo drugačnih počitnic. Kiblflajš in repična juha, mežerli in krompirjeva solata, mošt in šnops.

Prihodnjič: Okrepčevalnica Luda, Ljubljana