Nedelo izbira: Libanonske meze in drugi užitki, Ljubljana    

Čeprav se je gostinska srčika Ljubljane v zadnjih letih uspeš­no razprostrla navzgor od Tromostovja, po obeh bregovih Ljubljanice, se Trubarjeva ulica tudi navzdol ni vdala. V prav tako starih, a precej nižjih, manj uglednih in bolj kletnih hišah na obeh straneh ozke obrtniške ulice, levo in desno od Zmajskega mosta, se ves čas porajajo novi projekti, ideje, akcije, lokali. To sicer pomeni, da nekateri prihajajo in drugi odhajajo, toda nekateri ostajajo, tako kot mimoidoči, turisti, lokalci, gostje. Veliko je hitrih, a nekaj tudi počasnih. Med slednjimi predvsem Meze, ker to že ime pove. Veliko krožnikov, še več okusov, za povrhu pa tudi drugi užitki. Kot je vse v Trubarjevi.

Arabski kruh je vedno svež. Tako kot je arabska kava vedno postana. Bi si lahko želeli še lepšo dobrodošlico? Kavo so začeli pripravljati že zjutraj, ko so šele upali, da boste prišli. Kruh pa šele takrat, ko so vas veselo pozdravili. Odlomiš, torej, tanko skorjo khubza, pod katero ni sredice, in z njo zajameš iz skodele humusove pomake, za katero zato ne potrebuješ noža in vilic. In se vprašaš: zakaj sem do zdaj delal ravno obratno?!

Oba, vzhod in zahod

Že ime je drugačno. Ima še kdo daljše? Pa saj jih tudi ni veliko, ki bi znali zložiti toliko krožnikov na mizo. A ravno to so Meze in meze! Libanonske meze in drugi užitki kot arabska gostilnica, v kateri je Alja Hafner Taha, hči Palestinca in Slovenke, na Trubarjevi združila svoja svetova. Ter meze kot tradicionalni način prehranjevanja v Palestini, Libanonu, Jordaniji in Siriji, gostoljubno kot doma in raznoliko, sproščeno, družabno kot v gostilni.

Ambient je dovolj vzhodnjaško kičast, da si zaželiš, da bi črno kavo s kardamomom – tako zeliščna, prav nič osladna in mlečna res deluje aperitivno, torej dobrodošlo – predstavili bolj obredno. A ta ambient je tudi minimalističen, zato so krožniki le okrogli, mize le iz furnirja, strop pa le obokan. Tudi tistih nekaj arabskih svetilk se ne trudi pričarati tisoč in ene noči, zato je vse prepuščeno kuharju in njegovim začimbam. Tukaj se gre sicer v restavracijo navzdol po stopnicah in tam naokrog jih večina nima niti stolov, toda že takoj za vrati so široke blazine in nizka miza, na šanku iz modrikastih ploščic, ki so glavni okras lokala, je pladenj svežih baklav, ki dišijo po rožni vodi v testu in lilijah v vazi, ob kavi pa je tudi kozarec bele tekočine, ki diši po janežu in ima okus po araku.

Na jedilnem listu je veliko, zato se je, dokler še nimate favoritov, najbolje prepustiti. Od solat ne gre brez tabbouleh, z veliko, po libanonsko, peteršilja in prepoznavnimi okusi mete, bulgurja, paradižnika, oljčnega olja in limone. Ob takšni solati gre arak kar prehitro navzdol. Pestra je izbira omak, ki jim gre v čast, da niso uniformirane. To pa je hkrati glavna odlika Meze – čeprav je miza polna krožnikov, se jedi razlikujejo tako kot njihove barve in oblike, vsaka zmore do nadokusa, kar jo dela prepoznavno in potrjuje kot pristno. Baba ghannouj iz pečenih jajčevcev lepo zaokrožita česen in sezam, barvno teksturo in sočnost pa mu dodaja granatno jabolko. Čeprav tudi v humusu ne manjka tahinija (sezamove mezge), česna in peteršilja, ga čičerika vseeno dela dovolj osnovnega. In četudi je fattet tudi iz čičerike, je s pečenim arabskim kruhom, česnovim grškim jogurtom in pinjolami zmagovalec hladnega dela libanonskega grizljanja, mazanja in pomakanja.

Vse to pa zaradi svežine! Meze so hladne in tople predjedi, prigrizki, majhni krožniki z veliko okusi, teksturami, aromami, začimbami, z dosti zelenjave in malo mesa, ki jih je treba mešati, deliti, okušati, uživati. Tukaj ne gre nič na hitro, ne jesti, še manj vse to pripraviti, zmešati, skuhati. Zato je tako pomembno, da vedno in ves čas delujejo sveže! S tem so Meze, ki imajo slovenskega chefa, zadele!

Še za sladice

Falafel, polpeti iz čičerike in začimb, so sveže hrustljali, a še preveč, saj bi z manj vneme pri cvrtju imeli ob dobrem okusu še nežnejšo strukturo, z manj vneme pri pristnosti pa bolj sezonsko zelenjavno prilogo. Pri nas je zimska kombinacija kumar, paprike in paradižnika pač dolgočasna, pri čemer ne pomaga niti grški tzatziki. A tu ljubljanske Meze ne popuščajo – po receptu in pika.

Zaradi tega je takšno vse, kar meziš med pogovorom, družen­jem, počivanjem. Vse je drugače, a nič preveč, vse je njihovo, a tako, da je lahko tudi naše. Testeni žepki, trikotniki in zvitki niso le drugačnih oblik, temveč tudi okusov, čeprav ne razločiš najbolje, kje je špinača, kje meso in kje feta. To pri mezenju, nam­reč, sploh ni pomembno. Jemlješ brez vrstnega reda, mešaš brez pravil, grizeš brez ure. Nič hudega, če se kaj shladi, četudi krompir, saj je s čilijem, pa čeprav so te jedi vse prej kot pikant­ne. Piščančja jetrca so celo takšna, zaradi melase granatnega jabolka in koriandra, da bi jih kdaj zamenjal za našo malico, kozice s koriandrom in česnom bi bile lahko tudi tajske in glazirane piščančje perutničke so res boljše, če so začinjene z limono.

Toliko (dobrega) o mezah. Ko smo pri drugih užitkih, je malo drugače. Takrat tudi ljubljanske Meze postanejo le še ena gostilna s tujo nacionalno kuhinjo, ki prilagaja krožnike gostom. Saj je tudi v tisti solati iz paradižnika in kumaric veliko sveže mete, a resda na še večjem solatnem listu, saj je tudi tista priloga iz riža na(d)grajena s kurkumo, ki jo osvežuje, a še bolj barva, in saj so čez vse to na ražnjičih lepe oblike brez dvoma mariniranega telečjega, piščančjega in jagnječjega mesa, a je to ravno to, česar Meze nočejo – plošča. Pa ni to zaradi trisa kebabov; ker tudi shawarmat ghanam, ki je marinirana in pečena jagnjetina, ne pusti boljšega od nasprotnega vtisa. Če se meze odlikujejo z različnostjo svežih in pristnih okusov na vsakem od številnih krožnikov, zakaj se potem posamezne (glavne) jedi želijo odlikovati z uniformnostjo vsega skupaj na zgolj enem krožniku? Morda je to še nekako razumljivo opoldne, ko je treba zaradi razmerja med ceno in časom čim več dati na en krožnik, toda zakaj tudi zvečer, po vseh mezah, spet arabski kruh, skupaj s peteršiljem, pečenim paradižnikom, tahinijem in še ocvrtim krompirjem? Meze tako niso le iz dveh svetov, temveč tudi iz dveh delov; prvi bi bil hit tudi navzgor od Tromostovja, drugi pa je le navzdol po Trubarjevi!

Čeprav je res, da imajo v Meze tudi drugi užitki še drugi del, in ta je sladek. Baklave s pistacijami so vredne greha, da jih preveč poješ, vsak dan pa je zraven še kaj, kar zasvoji, kot pita s pinjolami, ki bi je bili veseli tudi marsikateri čisto slovenski drugi užitki.

Zakaj obiskati?

Meze so popestrile ponudbo dnevnih kosil v središču Ljubljane, razveselile vegetarijance, so tema družabnih omrežij in dodaten razlog za sprehod po Trubarjevi, z veliko različnimi jedmi hkrati na mizi pa šolajo slovenski množični okus, ki še zmeraj najraje je bifeje. Ko se prepustite mezam in po njih še sladicam, ko se sprostite in razgovorite, zraven mezite hrano z in za dušo.

Prihodnjič: Mesarija, gostinstvo Lečnik, Ravne