Nedelo izbira: MaDaLu, Santa Marina, Hrvaška

Na dopustu ste, v kratkih hlačah in natikačih, z grozdjem na plaži in sladoledom na sprehodu. Edini miselni napor vsakega dopustniškega večera je: kaj in kje. Ker pa že vse poznate, si želite česa novega, ker povsod enako diši, iščete pristnost, ki je več ni. A nekje, tik na obali, za krožnik veliko sonce še zahaja, ni sten, sta le nebo in prijazen nasmeh, luči ribiških bark na obzorju in zibajoča melodija lesenjač v zalivu. Sardele so rdeče, buzara je nalezljiva, kaneštrele ocvrte, recept pa preprost: trije sinovi na vrtu, mama v kuhinji, oče pa pred mikrofonom. Ma, Da, Lu … Ne poznate še, a boste kmalu tam!

Šavor je še topel, zato gospodar opozori: »Boljši je, ko malo počiva!« Ko našteva, kaj je žena skuhala, pa pojasni razliko: »Naša rižota ni z morskimi sadeži, temveč le s sipo.« In nato še pogleda v nebo: »Če je to poletje, potem sem jaz nilski konj …«

Obale pravzaprav ni, je le cesta, ki se strmo spušča iz Vabrige, in nekaj peska, ki se zliva v morje. Na koncu ceste, kjer pred vrati piše »Grill – Fisch – Muscheln – Musik«, se sliši ples na lesenih mizah »izletišta«, na začetku, kjer so čolni razmetani med avtomobili, žarnice razpete med kandelabri in šotori razprostrti nad plastičnimi karirastimi prti, pa leseni slavolok nenavadnega imena vabi k fluorescentni svetlobi ribiške kolibe iz oranžnega ožujskega platna. »Ribarska koliba, La capanna del pescatore, specialiteti riba, Fisch, pesce …«

Ime po treh sinovih

Mauro Bernobić je eden najbolj znanih Istranov. Le kdo še ni bil na kakšni od številnih poletnih ribiških fešt v vaseh hrvaške Istre, le kdo ni ves večer poslušal večjezičnih vicev izpod gostih sivih brk zgovornega napovedovalca veselih oči?! »Šestnajstega bo fešta pedočev,« povabi, ko prinese bisko, in razloži: »Ime je po mojih treh sinovih.« Torej, Mateo, Daniel in Luka, »v avtentičnem ambientu starega vabriškega pristanišča nadaljujemo ribiško tradicijo«. V leseni kolibi je mamina kuhinjica, v plastičnem kontejnerju je skladišče, v modro osvetljeni uti je šank, gostje pa sedimo pod turškima šotoroma na hlodastih klopeh. Takšnih provizoričnih »avtentik« je na dolgi hrvaški obali nič koliko. A koliko jih je, iz katerih gostje odhajamo z enakim vtisom?

»Šavor«, kiselkasta marinada, v kateri plavajo sardele, je »na rošo«, s paradižnikom, toda to je »enkrat tako, drugič drugače, odvisno od ženinega razpoloženja«. Jedilni list ima vse, kar imajo podobno dolgi seznami pred vrati podobnih kolib. Toda od mesa je le istrski pršut za začetek in piščančje prsi za otroke. Sicer pa je treba poslušati vice in se smejati griž­ljajem. Kruh je hrustljavo-mehek in oljčno olje je sladko-grenko. V takšni kolibi je pod nevedrim nebom svetleče se zeleno in diši po nezrelih oljkah, ki so jih v Baredinah že v uri po obiranju hladno stisnili. Potem so štirje predali na kovinskem pladnju; bakalar je mastno mazav, meso črnih oljk se ne oklepa pešk, sardelni fileji so slani in nedolžni. Kar kapne na prt, se obriše z roko, in kdor tukaj išče damast, je čuden, kdor pa si prtiček prinese s seboj, je praktičen.

Hobotnica v solati ima vse okraske, ki jo delajo znano, toda meso je mehko, a čvrsto in zadoščajo mu olje, kis, peteršilj. Tukaj je nekaj v zraku, a ne grmenje, ki kmalu deževno škrablja po platnu. Nekaj je v razpoloženju, ki je domačno, sproščeno, prijateljsko, veselo. Morda bi bile te jedi kje drugje brez dolgega spomina, tukaj v marini lepega imena, a turistično kičastega okolja, pa je ribiška koliba treh tihih sinov in zgovornega očeta kot na – dopustu!

Kozarci so težki in malvazija je točena, toda na mizi so travniški cvetovi in na krožniku s kruhom pomazano dno. Kakšne so šele sardele, ko sije sonce in so se spočile?

Školjke brez kruha

Majhne jakobove pokrovače so na tržnici ene najcenejših školjk, v domači kuhinji pa eno najbolj zamudnih čiščenj … V MaDaLuju so ocvrte, in če bi takšne prodajali v Poreču kar na ulici, jim ne bi bilo treba pretepati nezadovoljnih gostov v sladoledarskih picerijah. Tako je le takrat, ko je fast food fin, vi pa sedite dva metra od morja, ki je preplitvo, da bi vanj zašle jahte, zaliv pa preveč stran od avtoceste, da bi ga našli prodajalci obcestnih tartufov. Ker je Santa Marina pristan, ki živi samo nekaj mesecev na leto, a takrat 12–24, je ena iz vrste njegovih kolib skrivni namig, ki ga zaupaš le prijateljem. V MaDaLuju je »misto fritto« specialiteta, o kateri se razpisujejo avstrijski blogerji in zanjo ne vedo slovenski vikendaši. Vabriga je vas z najlepšimi kamnitimi hišami med Porečem in Novigradom, Santa Marina pa je le zaliv za Lanterno. A ne povejte naprej, saj hrustljavo zapečene kozice z žara začnete lupiti šele potem, ko jih na krožniku še dovolj ostane.

Ker je bilo ta dan razpoloženje rdeče, je bila takšna tudi rižota. A ni bila le paradižnikova, bila je tudi rdečina majhnih škampovih repkov, ki so se med rižem ravno prav ogreli. In če je bil riž na zob, niso bili al dente tudi lignji in majhne sipe. Toda vseeno, do sem morda sploh ne bi brali – saj do rib niti nismo prišli, sladica pa je bila s plakata (torta) in s čokoladnim grehom (palačinke z orehi) –, če ne bi bilo školjk in buzare. Ko je nekaj toliko boljše kot marsikje, se še drugo tega navzame.

Vina v omaki je bilo ravno prav, da je dalo cvetico naravni omaki mešanih školjk, ko so se med hitrim ogrevanjem preznojene odprle. Brez drobtin in drugačnih podmetenih bližnjic, brez česnastega pretiravanja in tokrat ne na rdeče, je bila buzara, ki se je ne da prevesti v noben jezik, ker je takšna lahko le v dolgi in ozki istrski »uvali«. Klapavice ravno prav velike, da so bile še majhne, venernice kot prave morske gomoljike, majhne pokrovače kot posladek in nagrada … Buzara ni najboljša takrat, ko zraven pojeste cel hlebec, ampak takrat, ko jo zajemate z žlico in školjke jeste brez kruha!

Zakaj obiskati?

Štirje sončki za ribiško kolibo pod šotorom?! Štiri je takrat, ko se med grižljaji smejite in se na koncu težko poslovite. V MaDaLuju se cela družina smeji z vami. Najboljše, kar lahko tako blizu Slovenije pojeste kar v kopalkah.

Prihodnjič: Manna, Ljubljana