Nedelo izbira: Marley & Me

Kje in kaj najraje jedo turisti.

Objavljeno
15. december 2015 16.34
Uroš Mencinger
Uroš Mencinger
Saj ne bi verjeli, kajne, županu, da je Ljubljana tako lepa, če ne bi pisalo tudi na internetu. Saj ne bi vedeli, da je v tej lepi Ljub­ljani kar 235 dobrih gostiln, če jih internet ne bi sproti prešteval. Saj ne bi poznali najboljše med njimi, če na Potovalnem svetovalcu ne bi pisalo: »Marley & Me, Ranked #1 of 235 restaurants in Ljubljana!«* Priznajte: ste sploh že slišali zanjo?!

Švicar: »Najboljši obed v mojem življenju!« Kanadčan: »Odlična večerja, super postrežba!« Anglež: »Zelo dobro razmerje kakovosti in cene!« Američan: »Hrana je bila zelo, zelo, zelo dobra in fancy!« Hrvat: »Dobra hrana, po okusu in količini na krožniku!« Mariborčan: »Obvezno v Ljubljani!« ... Smem po vsem tem sploh še kaj dodati?

Ime, ambient, količina

Nekaj (turističnega) je že v imenu. Toda, pozor, ime sploh ni po knjigi in psu! Marley je pač (najbrž) edini Slovenec, ki nosi takšno ime, kar je vsekakor dovolj, da je zanimivo, mar ne? Še posebno ker sta lastnika dva in ker tudi prvi del imena - lunch café - udari naravnost in na nenavadnost. Logično, torej, da je tudi jedilni list poliglotsko preveden (v angleščino, nemščino, italijanščino). Kaj pa Rusi in Kitajci?

Turistično prijazen in znan je tudi ambient. Na Starem trgu gre kar po vrsti: Valvas'or, Julija, Marley. Tudi prva dva sta se dobro odrezala na Svetovalcu: slovenska Julija je tretja, elegantno-fini popotni brat pa enajsti. Turisti imajo radi ozke ulice starih (delov) mest. Zato, ker se stoli pod vedrim nebom tako prijetno zibajo na neravnih tlakovcih, najbrž. V Marleyju je kot pri babici na podstrešju.

Naslednji dejavnik, ki ga ne pozabi noben internetni ocenjevalec, je postrežba. Turisti so radovedni in sprašujejo. Turisti imajo radi gostoljuben nasmeh in občutek. In turisti ne znajo slovensko. Za vse to je, torej, rešitev natakar. Najin je pritekel z dežnikom, ko se je tako ulilo, da so se zbledele marele spremenile v cedilke. In angleško je govoril z inter-trail naglasom.

A vse to še ne bi bilo dovolj za vodstvo, če Marley ne bi imel labradorskih porcij. Vem, ker je sosed tudi Marley! Še naslednji dan se je s prijaznim repom spominjal, da so od tune v sezamu ostali štirje veliki kosi (njo sta nasitila dva), od jagnječje krone pa trije kotleti (z njim sta si razdelila pol-pol). Brokoli je bil velik kot pest, paradižni(č)kov je bila cela veja, hobotnica je šla na dva krožnika, a sta bila oba premajhna, testenin pa je bilo za pol porcije in za celo kosilo hkrati.

S tem pa smo že pri cenah. Internetni turisti o Marleyju poročajo, da so razumne, zato z zadovoljstvom plačajo to, kar dobijo. Ne zanima jih, torej, koliko stane posamezna jed, temveč kakšna številka je spodaj desno na računu. Marley, namreč, sploh ni tako poceni, toda zaradi velikih porcij res ne zapraviš dosti. Kdor poje 60 (preštetih) idrijskih žlikrofov, polnjenih s krompirjem, obloženih z rad bi nabral toliko jurčkov, ko grem v gozd, prelitih s smetano, dekoriranih z debelo senco koprove veje, serviranih v globokem krožniku, ki je debelo potresen s posušenimi zelišči (le kateri kuhar se je tako zaljubil vanje?), ta si po njih ne naroči še bifteka po kalabrijsko.

Žlikrofi, bombardoni, krona

Marley & Me pravita, da ponujata »košček Mediterana sredi Ljubljane«, kar po zgledu drugih pomeni, da se zanašata na kuhinjo, ki je bolj klasična kot tradicionalna. Vsekakor ponudba jedi ni tista, ki jim prinaša internetni uspeh. Takšno imajo tudi drugi. V turistični Ljubljani se dan začne z zajtrkom in sendviči, nadaljuje s testeninami in solatami, konča pa z bifteki in morskimi žabami. Marley pri tem ni posebej inovativen, čeprav poskuša čarati »butičnost in kvaliteto na enem mestu«.

A če smo že pri kakovosti, moram pritrditi tistemu Poljaku, ki je zapisal, da je njegova hobotnica mehkejša ... Dodal je tudi recept, po katerem je treba poldrugi kilogram hobotnice v celem dušiti na opraženem česnu vsaj eno uro. V tem času pa je skuhan krompir, ki ga pri Marleyju zelo debelo režejo, očiščena rukola, ki ji pri Marleyju ni všeč koprasti posip, in narezana čebula, s katero pri Marleyju kot z vsemi sestavinami ne skoparijo. Skratka, klasična turistično-dalmatinska solata.

Priložnost, da naredijo boljši vtis, so imeli bombardoni v paradižnikovi omaki z mozzarello in baziliko, ki so bili sicer večji od predpisanih 26 milimetrov, a skuhani na zob in tudi omaka je dišala sveže in lahko. Toda spet isti posip in druga veja istega grma, brez vonja in okusa bazilike in predvsem z gumijasto mocarelo, ki je bila za butičnost preveč množično serijska.

Zelo zanimiva jed pa je bila jagnjetova krona. Dobro, krone seveda ni bilo, saj bi jo bilo treba zašiti in povezati v krog, ne pa zložiti na kup. Toda to, kupe namreč, ima Marley rad. Tuno s sezamom je zložil v skladovnico v treh nadstropjih, jagnječje kotlete pa obložil vegetarijansko radodarno s koromačem, korenjem, bučko, brokolijem in še pečenim krompirjem. Prav slednji pa je bil zvezda tega obilja, saj se je hrustljavo tunkal v temni timijanovi omaki, ki je ni zgostila moka, ampak mesni sok. Po takšni kroni si ne daš nahrbt­nika na hrbet, temveč pod glavo!

Ker pa tega ne bodo brali (le) turisti, ne bo odveč še sladki Marleyjev nasvet. Raje kaj (iz)pustite, da ostane še kaj prostora - ne za tiramisu, ki ga je, seveda, cela smetanasta gora - za Marleyjevo največjo specialiteto: čokoladno pito s hruško. Ker ta je pa res dobra! Me kar mika, da bi o njenem hrustljavo-krhkem dnu, sočni hruški med sladko-grenkim ganachom ter zapeljivo penasti čokoladni kremi pod lesketajočim oblivom zapisal kaj še na internet.

Vino

Marley se ne obremenjuje s tem, da bi turistom predstavil raznolikost slovenskih vinorodnih dežel. A vseeno na kozarec ponuja osem buteljk, čeprav pri treh ne pozna proizvajalca. Zato pa je natakar vino natočil pri mizi in dotočil ob nevihti. Pribitek na ceno: cabernet sauvignon, Poljšak, 24 evrov, pri vinarju 7.

Cabernet sauvignon, Poljšak

2009, Vipavska dolina. Simpatična sadnost slivove marmelade in robidnic v nosu. Okusu, ki je poln, suh, z zmerno kislino in zrelimi tanini, je pomagalo zorenje v lesu. Vino, ki ima doma na Vipavskem rado pršut in suhe mesnine, v Ljubljani pa pečenke, divjačino, žar, bogate omake.

Poljšakovo posestvo obsega štiri hektare in dvestoletno tradicijo. Od belih sort je v sončnih vinogradih ob sauvignonu in sladkem rumenem muškatu tudi avtohtoni zelen, med rdečimi ob cabernetu še merlot.

Vina Poljšak, Stane in Samuel Poljšak, Gradišče pri Vipavi 39 a, Vipava, telefon 05 366 5359.

Zakaj obiskati?

Če bi se radi v domačem mestu šli turista, se boste tukaj opazno pomešali mednje. Če bi radi srečali koga, ki ga že dolgo niste, sedite na ulico, zagotovo bo prišel mimo. Če radi vzklikate »oooo«, si naročite opisano. Če ste čokoladno sladkosnedni, pridite, ko turisti počivajo.

www.rad-dobrojem.si

* Marley & Me, najbolje ocenjena restavracija med 235 v Ljubljani (31. maja 2012, www.tripadvisor.com)