Tiskane izdaje
Tržnica = vsak dan sveže, zelenjava, ribe, začimbe. Ljubljanica = prenovljena Stara Ljubljana ob obeh bregovih. Mesarski most = novi most in pomenljivo ime. Petkovškovo nabrežje = nova ljubljanska promenada. Restavracija Most = rezultat vseh teh naštetih značilnosti.
Rezervirana miza je bila, kakor se prevečkrat zgodi v naših gostilnah, kjer se čudijo, zakaj se ljudje ne navadijo napovedati, čisto na koncu jedilnice in čisto ob sanitarijah. Zunaj je bil večer po deževnem popoldnevu, zato so bile mize mokre, notranjost pa brez zraka. Natakar je vino natočil sicer pri mizi, a dosti prehitro, da je bilo toplo, še preden je bila steklenica vode prazna ... Toda, razvedrite se, zraven je postavil tudi košarico domačega kruha, vino je dišalo po rebuli, že pri vratih pa je pisalo »Priporočamo« in napovedovalo nekaj drugega od turistične klasike na Petkovškovem. Ko sva prišla do fazana v rižoti, je bila sapa spet nazaj, razpoloženje pa za naprej. Most je presenetil! Na fasadi piše, sicer z decentnimi črkami, »caffe, bar, restaurant«. Ne, to pa Most, na srečo, ni! Ker je več. Prava gostilna, namreč!
Pod oboki obrežne krčme
Vrt je lesen, limone rumene, chef pa na oknih in polknih stare hiše nasproti novega Mesarskega mosta priporoča ribji in žrebičkov karpačo, sipino buzaro, jelenov hrbet s polnozrnatimi štruklji, kovača z limetino omako. Svežina s tržnice čez Ljubljanico ni le PR-puhlica za spletno stran (ki je vzorčno pregledna in tudi dnevno sveža!), ampak jedi res spreminja ponudba branjevk, sam jedilni list pa tudi uspešno vijuga med skušnjavami nove promenade in oboki stare obrežne krčme.
Tatar dimljenega lososa bi se v mestni restavraciji, z naribanim maslom na rukoli in oljčnim oblivom na belini smetane, počutil štorasto, a z opečenim kruhom, ki res ni toast, s sivkinim oljem, ki res diši po vijoličastem polju Krasa, in žličnikoma dimljenega lososa, ki sta res iz ribarnice takoj čez, je to preprost in ravno zato primeren gostilniški uvod. Ne obljublja preveč, izpolni pa dovolj. In s tem predstavi gostilno, ki noče biti visoka, ampak le iskrena, zato je daleč od množične površnosti. Glasba ni radijska, misli na stenah - »Tu sem, da me čas prebavi ...« - niso tapetne, flaškoni in suho cvetje na okenskih policah, vilice na lestencih, slike v staranih okvirjih ter lesene klopi pa niso imitacija iz kataloga slovenske domače gostilne.
Ko jurčki, opečeni, obdržijo obliko, svežino in vonj, to ni klasika. Kdor takšnih ne zna postaviti na mizo, jih ne bi smel niti pripravljati. A potem bi bilo v naših gostilnah več tartufov kot gobanov ... Seveda, tudi Most si pomaga z gomoljikami, ki jih imajo radi turisti, ko se sprehajajo po Stari Ljubljani. A stalni gostje - gostilna je šele štiri leta mlada - raje pregledajo dnevno priporočilo in naročijo gobovo rižoto s fazanom. Ne le da jurčki niso zgolj skuhani, so tudi sotirani in na koncu dodani, glavno značilnost pa jedi vseeno daje fazan, ki se je sicer pustil ujeti, a ne izsušiti. Mostu res uspeva, da ima vsaka jed svoj okus in DNK.
Prideš lačen, greš sit
Tudi casarecce, po dolgem zviti rezanci. Pravo razmerje pravočasnega pristavljanja lonca majhnih sip na štedilnik in sprotnega osveževanja s čebulo in paradižnikom, iz česar je nastala gostljata morsko-poletna omaka, v kateri je čebula hrustala v molu, sipice pa na (po)molu. Še rožmarin je dobil svoj del vloge, le kuhar je pozabil, da je treba za sveže pripravljeno rižoto krožnik vseeno pogreti.
Če bi bilo tudi meso piščančjih prsi - polnjenih z mladim sirom, jurčki in kraško panceto, z idrijskimi žlikrofi in smetanovo omako - sočno, bi bilo, priznam, že preveč. Most je vendarle »le« domača slovenska gostilna sredi glavnega mesta! Prideš lačen, greš sit, naročiš le eno jed, pa nisi izjema.
Saj je bil nadev tisti, ki je sočil grižljaj, in žlikrofi - krompir in majaron, z rahlim mesnim zapikom - zvezde, ki so dobile aplavz. Kovač v limetini omaki pa z debelino in okusom, ki sta v prestolnici redki. Še krompirjev pire, maslo bi mu sicer dodalo še lepši smehljaj, in na olju obrnjena mlada špinača, sta bila nasproti tržnice ob Ljubljanici deležna občutka in svežine. Ker pa Most uradno ni slovenska gostilna, temveč restavracija z mednarodno kuhinjo, se je vsaj posladkati treba v tej smeri. Limetina strjenka z breskovim kulijem in crème brûlée z jagodami in sladoledom nista potrebovala travarice na vrh zaradi zdravila, ampak zaradi zaključka. Ko se po večerji zadovoljno zlekneš na trdo naslonjalo, ne da bi pred tem moral na banko po kredit, se spodobi nazdraviti.
Zakaj obiskati?
Za velike družbe je Most premajhen. Za posebne priložnosti je preblizu. Za prevelika pričakovanja je premlad. Kot domača gostilna nasproti tržnice, do katere je kratek skok čez lepi most in polno gostinsko plažo ob Ljubljanici, pa je ravno pravšen! Da turisti spoznajo kaj drugega od kranjskih in velikih porcij, Ljubljančani pa od pic in velikih krožnikov.
www.rad-dobrojem.si
Prihodnjič: Elizabet club, Vojnik
